Jinov svet

Tako Roman Vodeb:

Dejstvo je, da se nam družba sesuva, korupcija raste, moralne razsodnosti ni, različni družbeni podsistemi ne delajo tako kot bi mogli. Moški niso več »pravi moški«. Zdrave testosteronske agresivnosti ni, mamoni rastejo kot gobe po dežju. Zaznamovani so z moralno pokvarjenosti – brez Nadjaza, jasno, če niso pravilno razrešili »Ojdipa« v primarni družini. Ker ni čuta za moralno razsojanje,  bo država propadla – sledil nam bo civilizacijski kolaps.

Zdaj pa naj nekdo pove, kdaj je bilo bolje, kot zdaj. Kdaj so bili moški pravi moški, ženske prave ženske, kdaj ni bilo korupcije, kdaj so bili vsi pošteni, kdaj je bil tisti čudoviti čas? Pred malo več kot pol stoletja morebiti, ko so narodi Evrope krvaveli v največji vojni, kar jih je človeštvo imelo čast spoznati?  Pred stoletji, ko so se pobijali v verskih vojnah in v vojnah med velikimi silami tistega časa? V dobi industrializacije in porajanja krutega kapitalizma, ko so otroci delali po rudnikih in biti hlapec ali dekla ni bilo nič posebnega? V časih, ko so mnogi bogateli na preprodaji sužnjev? V časih, ko ženske niso imele volilne pravice? V časih, ko je niso imeli niti moški? V časih, ko je Evropa zbolela s strahom pred čarovnicami? Kdaj pravzaprav?

Ne, propada ni pred vrati, so le spremembe, kakršne je človeštvo doživljalo že v preteklosti. Včasih na bolje, včasih na slabše, a krepitev svobode, dobe razuma in ne vraževerja, dobe spoštovanja človekovih pravic, predvsem pa pravice vsakega posameznika, da si prosto, dokler pri tem ne ogroža drugih, išče svojo srečo, so vse koraki v pravo smer, v boljši svet. Ne smemo se slepiti, kako je nekdaj bilo bolje, kajti ni bilo. Bilo je slabše. Tudi, če so bili drugačni odrinjeni na stran, tudi če so bile ženske prisiljene v ‘njihovo mesto v svetu’, tudi če so bili nezakonski otroci pogosto manjvredni.

Enkrat bi že morali priti k pameti in sprevideti, da tudi če imamo vso pravico kritizirati stanje v družbi okoli nas, to še ne pomeni, da se moramo vračati nekam v preteklost, kajti potem bo le še huje. Moramo naprej, izboljševati svet okoli nas, v ponižnem zavedanju, da raja na zemlji dosegli ne bomo nikoli, da pa moramo vendarle napredovati in se truditi naprej. Da če okoli sebe vidimo ogromno grdobije, sprevrženosti vseh vrst, to izhaja iz človeške narave, ki je takšna že tisočletja, ne pa zaradi nekega liberalnega eksperimenta, ki je pokvaril sicer čudovit svet. Ni ga, prav nasprotno, mnoge liberalne ideje so svet izboljšale, kakor so ga tudi določene socialistične. Konservativna umirjenost je v določenih trenutkih tudi na mestu, a slepa vera v boljši včeraj to gotovo ni.

Zanimivo tisto, kako je število posilstev v zadnjih letih dramatično padlo.

Da bi dobil republikansko nominacijo, mora Mitt Romney osvojiti le še polovico preostalih delegatov.

Na včerajšnjih volitvah v Illinoisu je Romney odločno premagal svojega najhujšega tekmeca, Ricka Santoruma, ki je v preteklih tednih izšel kot kandidat konservativnega krila stranke.   Romney je dobil 46,7%, Santorum 35%, Newt Gingrich le 8%. Ron Paul je dobil 9,3%. Medtem ko Paul lahko v tekmi ostane še zaradi širjenja svojih zamisli, pri čemer ga podpira libertarna baza, Gingrich skorajda nima več razloga.

V Illinoisu je na voljo 69 delegatov, Mitt Romney pa je pred dvema dnevoma zabeležil še bleščečo zmago z več kot 80% na Puerto Ricu in tudi tam pobral delegate.

Resnično, zdaj že lahko z gotovostjo trdimo, da Romney bo republikanski kandidat na predsedniških volitvah novembra. Santorum bo še vztrajal, bo zabeležil nekaj zmag, zelo verjetno prvo že čez nekaj dni v Louisiani, sploh pa v konservativnih delih ZDA, toda delegatska matematika je neusmiljena in Romneyjev tabor očitno zna zelo dobro računati.

Tole sem snel s facebooka (pa mislite, da je facebook samo za norije). Nekako tako, je, da. Mnogo verzij ene in iste zgodbe. Če pomislite, koliko krvi je bilo med kristjani prelite zavoljo tega. Kaj šele, če je izvir povsem drugačen in je razlika že v osnovi.

Sodnica Mateja Končina Peternel na vprašanje Ali je res, da Družinski zakonik omogoča odvzem otrok, če ti ne bodo cepljeni oz. jih bodo starši hranili z alternativno prehrano, odgovarja:

Strah, da bi bila zgolj uporaba alternativne prehrane ali alternativnih metod zdravljenja lahko že razlog za kakršnokoli poseganje države v družino, ni utemeljen. Zato, da država lahko kakorkoli poseže v pravice staršev, mora biti dokazano, da je otrok resno podhranjen in zanemarjen tako, da so že izkazane resne posledice na njegovem zdravju.

Cenzura?

Podelitev nagrad Viktorji 2011, ki jo je bilo mogoče drugič zaporedoma v neposrednem prenosu sinoči spremljati na 1. programu TV Slovenija, je bila letos kljub dogovorom med TV Slovenija, ki je podelitev zgolj prenašala (poskrbela za prenos zvoka in slike), in revijo Stop, glavnim ter edinim organizatorjem po vsebinski, produkcijski in finančni plati, neprimerno izrabljena za politično opredeljevanje in agitacijo.

RTV Slovenija ocenjuje, da gre za nedopustno zlorabo živega prenosa prireditve, ki ni potekala skladno s scenarijem, danim TV Slovenija v vpogled pred prireditvijo. Posnetka prireditve zato ne bomo predvajali v okviru ponovitev oddaj, do njega pa tudi ne bo mogoče dostopati pred avdio/video arhiva na spletni strani www.rtvslo.si.

Slabi obeti za naslednja leta, ko bo nova oblast uveljavila nadzor nad RTV Slovenija. Madžarski scenarij? Sicer pa je reakcija RTV Slovenija kontraproduktivna. Zdaj se bo šele govorilo o Viktorjih, ko bi  drugače do torka že vsi pozabili nanje. Humor je bil namreč tako tako, četudi poln propagiranja za novi družinski zakonik. Humoristi pač ne morejo brez omembe aktualnih dogodkov, ne le odnosov do istospolno usmerjenih. Je to res tako zelo narobe?

Dokumentarni film Kony si je na spletu pogledalo že na milijone ljudi. Na Youtubu je števec že skoraj pri 80 milijonih. Gre za odlično uporabo spleta za širjenje dokumentarca, ki pa dokaj preprosto predstavlja dogajanja v zvezi v vojaškim gospodarjem Josephom Konyjem, ki je zagrešil številne zločine, najbolj pa je izpostavljeno ugrabljanje in izkoriščanje otrok.

Splet premore dovolj dobrih zapisov, da se lahko vsak pouči o tej še eni rani našega sveta in si ustvari svoje mnenje, zatorej o tem podrobno ne nameravam pisati. Bolj me zanima vprašanje upravičenosti vojaške intervencije, v kakršnikoli obliki že, da se odstrani človeško pošast, ki okoli sebe širi trpljenje in obup.

Do vojaških intervencij imam dokaj odklonilno mnenje. Če si pogledamo pretekli dve desetletji, lahko vidimo, kakšne posledice sta doživela Irak in Afganistan. Slabo mnenje imam tudi o posredovanju proti ZRJ. Res je, da je na Kosovem prihajalo do kršitev človekovih pravic, a zahodni svet je ravnal predvsem v svojem interesu in pristransko, posledica česar je tudi, da lahko na področju bivše Jugoslavije vsak narod ima svojo državo, le Srbom se to odreka. Če že, potem bi Kosovo moralo biti razdeljeno in BiH tudi. A mnenja o tem so vsekakor deljena.

Vse kar trdim je, da znajo vojaške intervencije, tudi humanitarne, s seboj nositi prikriti interese velikih sil, ki samo izkoriščajo čustva  javnosti, s čimer lažje opravičijo svoje ravnanje. Še več, tudi povsem dobronamerne intervencije se lahko slabo končajo. Pa to ne pomeni, da si moramo delati skrbi za usodo raznoraznih diktatorjev. Za Huseinom, Gadafijem in morebiti v prihodnje tudi za Asadom ni treba jokati. To so pač primerki diktatorjev, za katere lahko upamo, da jih bo v svetu čim manj. Pošasti, več kot pripravljene pobijati lasten narod, samo da ohranijo svoj način življenja. Moramo pa se zavedati, da so stvari pogosto zapletene in da tudi odstranitev diktatorja ali zločinca še ne bo prinesla rešitve problemov. Res je, na tak način lahko postanemo povsem apatični in ob največjih pokolih le gledamo od daleč in trdimo, da to počnemo zato, ker bi posredovanje lahko povzročilo še hujše zločine. Namreč, ko se enkrat vmešamo, ni več enostavne poti nazaj. Vsako vojaško posredovanje prinese žrtve in vsi ne bodo zadovoljni, ko bodo videli tuje vojake, kako delajo red.

Seveda je na tem mestu treba upoštevati trenutno ureditev sveta, skupek nacionalnih držav. Pred nami se ne razprostira enoten svet, z enim ljudstvom, z enim človeštvom, ampak okoli 200 držav, ki so bolj ali manj močne in ki slonijo na takšnih ali drugačnih temeljih, z različnimi kulturami, navadami, tradicijo, političnimi ureditvami in tako naprej. Nekaj, kar se zdi normalno na enem koncu sveta, se na drugem zdi nevljudno in žaljivo. Nekaj, kar deluje na sever, morebiti ne bo delovalo na jugu. In tako naprej. Tukaj leži poglaviten razlog, zakaj se sploh sprašujemo o smiselnsoti intervencij. Namreč, v okviru ene države le ta  sama vsakodnevno izvaja posredovanja v življenja svojih državljanov, skladno z zakoni, seveda. Pomislimo na kriminal in kako imamo urejene represivne organe, da preganjajo vse, kar je protizakonito. Na globalni ravni ni tako.

A kljub temu se povečini strinjamo, da obstajajo nekatere človekove pravice, ki bi jih veljalo spoštovati povsod.

Zagovorniki enega človeštva bi trdili, da je na globalni ravni treba ravnati enako, kot v okviru ene države. Če se nekje dogajajo zločini, moramo pomagati. Ne moremo le mirno gledati, ker se to dogaja na drugem koncu sveta. Moramo se vmešati, ker smo ljudje, ker ne moremo biti brezbrižni, ker je to narobe, ker je narobe le nemo opazovati dogodke v Sudanu, v Kongu, v Siriji… Prav takšno razmišljanje je za dokumentarcem Kony 2012.

V vseh teh letih sem prišel do zaključka, da ni tako preprosto imeti jasnega pravila, kdaj podpirati vojaško posredovanje in kdaj ne. Neživljenjsko je postaviti se na stališče, da v nobenem primeru ne sme biti nikakršnega vmešavanja v notranje zadeve drugih držav, saj nam lahko potem kakšna etnična skupnost počisti vse pripadnike druge etnične skupnosti, mi pa sedimo pred televizorji in samo zmigujemo z rameni. So pač pobili deset milijonov ljudi, ampak če bi mi posredovali, bi prekršili svojo politiko nevmešavanja, sicer pa bi gotovo naše oborožene sile povzročile veliko žrtev.   Mislim, da je to nesprejemljivo, če imamo moč, da lahko kaj takšnega preprečimo. Če je nimamo, je razmišljanje seveda odveč.

Po drugi strani je nevarno tudi, če ob vsakem pokanju razmišljamo, kako posredovati in narediti red. Prvič, ni je  sile, ki bi imela toliko sredstev, da bi lahko igrala svetovnega policista in na koncu ne bi pokleknila pod težo svojih obveznosti (niti ZDA niso takšna sila) in je že zavoljo tega treba izbirati, kje posredovati. Drugič, za takšno politiko se bi zelo hitro prikradla grabežljivost in z njo koloniziranje sveta. Preden bi se  obrnili, bi imeli vzpostavljen imperij, ali nekaj imperijev. Resnici na ljubo, enega že imamo.

Vsak primer je poseben in zahteva premislek, kaj je mogoče in kaj je prav in kakšne bodo posledice. Tehtanje koristi in človeških življenj je seveda kruto. Koliko smrti v Siriji je na primer preveč? Vem, da noben politik tega ne bo odkrito rekel, a za trideset še tako zverinsko umorjenih ljudi nihče ne bo v pogon spravil vojaške sile. Kot vidimo, velikokrat tudi ne pri tisočih. Toda, če bodo uničena celotna mesta, če se bo pobijanje nadaljevalo še nekaj let, bodo potem velike sile skorajda prisiljene da posredujejo. Na žalost potem brez številnih komentarjev, da je diktator na koncu žrtev zarote velikih sil (trenutno so vsega krive ZDA, v prihodnosti pa bodo to lahko Kitajska, Indija, Brazilija ali Rusija), ne bo šlo, a če posredovanja ne bi bilo, bi isti ljudje govorili, da so spet vsega krive velike sile.

To je nekako tako, kot pri policiji, ki vdre na dom moža, ki zverinsko pretepa svojo ženo, a se vedno najde nekaj njegovih prijateljev, ki za vse skupaj potem krivijo ženo, sploh pa mafijsko policijo, ki da se vedno postavi na stran barabe. Če pa mož ženo ubije, jezno sprašujejo, kje je bila ves ta čas policija. Resno tega ne gre jemati.

Vprašanje posredovanj se nam bo  postavljalo vedno znova. K sreči  nam teh odločitev, kot navadnim prebivalcem brez politične moči, ni treba sprejemati in je to rezervirano za vladarje velikih sil. Če bi se namreč morali odločati sami, bi bilo mnogo težje, ko bi tehtali življenja nedolžnih ljudi, življenja vojakov, vsa sredstva potrebna za vojno in javno mnenje, ki bi se ob prvi večji napaki postavilo proti nam.

Napisano pred več kot letom (da, vedno znova se vračam k enim in istim temam): Posredovati ali ne

Rezultat včerajšnjega dne je dve proti ena za Santoruma. Mitt Romney je zmagal na Havajih, kjer je dobil 45,4%, Rick Santorum pa  25,3%. Ron Paul je pobral  18,3%,  Newt Gingrich pa  11%. Toda za Romneya je bolj pomembno, da je izgubil tako v Alabami, kot Mississippiju. A to je bilo pričakovano.

Rick Santorum je slavil dve zmagi. V Mississippiju je dobil  32,9% in prehitel Gingricha, ki je dobil  31,3%, Romney je pristal na tretjem mestu s 30,3%. Ron Paul  je ostal na borih 4,4%. V Alabami isti vrstni red. Santorum je pobral  34,5%,  Gingrich 29,3%, Romney 29% in Paul 5%.

Če bi sešteli Gingricheve in Santorumove odstotke, bi dobili ogromno zmago konservativnega tabora, kakor se je oblikoval skozi ta proces iskanja republikanskega kandidata za predsednika ZDA. Še več, očitno postaja, da je Gingrich odveč in da dela škodo Santorumu. Res je, da vsi glasovi, če bi namesto dveh kandidatov bil le eden, ne bi šli samo njemu, smo pa lahko prepričani, da bi jih večina.  Tako sta bila ta dva poraza za Romneyja mnogo manj boleča, kot bi lahko bila. Seveda obstaja druga razlaga, zakaj Gingrich noče izstopiti iz tekme, namreč, da je v ozadju načrt, po katerem bi Romneyju preprečili osvojitev 1144 delegatov pred konvencijo v Tampi, s čimer bi potem zadnji trenutek v igro prišlo preigravanje in bi morebiti Romney še bil poražen.

Gingrich je po objavi rezultatov napadel (spet) medije in izjavil da poudarja, da gre v Tampo, ‘ker je ena izmed stvari, ki jih je današnji večer dokazal, da je pravkar propadel poiskus elitnih medijev, da prepričajo nacijo v neizogibnost Mitta Romneyja. Dejstvo je, da sta v obeh državah konservativna kandidata dobila skoraj 70% glasov.’ Po le dveh zmagah v dozdajšnjih 26 tekmah, v domači Georgiji in Južni Karolini, mu to ne bo ravno veliko pomagalo.

Kakorkoli, Romney ima težave z bolj konservativnimi državami in bo v prihodnje še doživel nekaj porazov, po drugi strani pa bo slavil, recimo temu tako, v bolj modrih državah. Kar se tiče politične matematike, je na dobri poti, da zbere dovolj delegatov.

Potem, ko je ameriški vojak pobil 16 afganistanskih civilistov, so Talibani zagrozili, da bodo ameriškim vojakom rezali glave. Prazna grožnja, kar kaže že število padlih tujih vojakov v državi v preteklem mesecu. Kljub temu, da so se podobne grožnje pojavile že ob zažiganju Koranov, Talibani niso pokazali nobene večje sposobnosti, da bi se lahko bolj učinkovito borili s tujimi, predvsem ameriškimi vojaki.

Je pač tako, da so slabo pripravljeni, slabo oboroženi in sploh nesposobni frontalnega spopada z mnogo bolj učinkovitimi vojaškimi silami. Prav zato je njihova strategija predvsem podstavljanje bomb, napadi iz večje razdalje, samomorilski napadi in podobno. In izčrpavanje volje nasprotnika, ki se vedno bolj sprašuje, ali se mu obvladovanje zaostale države na koncu sveta sploh splača.

Prav zaradi tega bi lahko na koncu zmagali, kajti, Američani ne bodo vztrajali v nedogled. Kaj se bo zgodilo potem, je vprašanje, možna je tudi vrnitev v primitivno talibansko strahovlado, ob kateri bo  tuja okupacija z vso postransko škodo in pokoli videti kot piknik. A potem, ko bodo tuje sile enkrat odšle, Afganistan ne bo zanimal niti medijev, tako da o tem ne bomo več veliko slišali.

No, vse tuje sile ne bodo odšle, četudi se umaknejo  Američani. Indija, na primer, bo imela interes, da si v Afganistanu zagotovi čim bolj prijazni režim, prav tako Pakistan, prav tako Iran.

Pokol šestnajstih civilistov lepo nakazuje brezupnost pridobivanja afganistanskih src, saj okupacijska vojska to pač težko počne, še posebej v državi, kot je Afganistan, ki je polna religioznih fanatikov, ki na svoje sovražnike gledajo kot na križarje in nevernike. Prav zato bi bil umik v ameriškem interesu. Navsezadnje je za ZDA nemogoče nadzorovati centralno Azijo, zato je v to smer neumno zapravljati kakršnakoli sredstva. Vsi vemo, da je vojna proti terorizmu pretirana in  da je Osama bin Laden že mrtev, noben terorist pa enajstega septembra ni bil iz Afganistana. Po drugi strani imajo ZDA večje interese vsaj v dveh regijah, na Bližnjem Vzhodu in v vzhodni Aziji, kjer lahko skupaj z zavezniki blokirajo Iran in Kitajsko. V Afganistanu lahko kvečjemu zapravljajo človeška življenja, denar in svoj ugled.

Zato bi bil čimprejšnji umik najbolj pametna odločitev.

V Kansasu, kjer je na voljo 40 delegatov, je Rick Santorum pobral 51,2% glasov, medtem ko je Mitt Romney dobil le nekaj čez 20%. Tako Romney, kot tudi Gingrich sta državo bolj kot ne obšla, zato ti rezultati niso nobeno presenečenje, še več, Romney bi zelo težko pobral konservativce, kakor bo v torek  tudi težko dosegel kakšen dober rezultat v Alabami in Missisippiju.

Romney je sicer dosegel zmage na  Ameriških Deviških otokih, Severnih Marianskih otokih, Guamu in Wyomingu.

Nadaljuje se torej Romneyjevo prekletstvo nezmožnosti mobilizacije bolj konservativnih volivcev. Kaže, da bo na koncu dosegel tistih 1144 delegatov potrebnih za nominacijo, a da bo le te dosegel večinoma v državah, kjer bo v prednosti njegov demokratski nasprotnik. Kar za republikance  morebiti niti ne bo tako slabo, če bodo rdeče države na koncu vendarle podprle republikanskega kandidata, Romney pa bo imel več možnosti, kot kak Santorum ali Gingrich, da osvoji kakšnega bolj neodvisnega volivca in Obami iz rok iztrga kakšno modro državo.

Na lovu za vojnim zločincem. In humanitarne intervencije v dobi facebooka, youtuba in pritiska na politiko od spodaj.

Piše Nicholas D. Kristof v The New York Timesu o grdem zategovanju pasov v Grčiji in o tem, da pretirano krčenje proračunov ni prava pot naprej:

V ZDA republikanci Obamov paket stimulusa napadajo kot neuspeh in vztrajajo pri kosti lomečem rezanju proračuna. Če hočete vedeti, kako dobro to deluje, pridite obiskati Evropo - še posebej Grčijo.

Da, Grčija je potrebovala udarec, ki bi jo prebudil in  ekonomske reforme, ampak varčevanje v republikanskem stilu je pacienta spravilo v nezavest. Primerjajte evropske ekonomije, ki se še vedno krčijo, s prvim okrevanjem v ZDA, in lahko ste srečni, da ste Američan in prejemnik stimulusa predsednika Obame.

V Grčiji varčevanje ne prispeva k rasti BDP pač pa je država še naprej v recesiji, prav tako se lahko bojimo, da se v recesijo vrača večina Evrope. V ZDA je medtem do rahlega okrevanja že prišlo.

Evropska Komisija je umaknila naslednji video, potem ko se je pojavila poplava komentarjev, ki so ga obtoževali rasističnih podtonov.

a