Jinov svet

Kakšno moč imajo besede gospoda Nika Kavčiča, prepuščam v presojo drugim. O prenovi levice,  zamenjavi njenih voditeljev in prihodu rešiteljev skoraj že potapljajoče se barke, pa je vendarle vredno spregovoriti besedo ali dve.

Resnica je takšna, da ima Anton Anderlič  kar prav, ko pravi, da je zelo malo možnosti za razpad koalicije. Poslanci   niso samomorilsko nagnjeni, da bi si želeli predčasne volitve ali bi se zapletali v kakšne kolobocije ob iskanju novega predsednika vlade. Pahor tako ostaja tam kjer je, le razmerja sil se znotraj koalicije spreminjajo.

Mimogrede, če za mnenje vprašate psihiatra, lahko dobite zelo zanimivo izjavo, kakršno si je privoščil podpredsednik LDS-a Slavko Ziherl, ko je o  Kavčičevem napadu povedal, da je ‘obupen poskus nekoga, ki se je znašel v situaciji, ki se mu reče duševna stiska. Začutil je namreč, da nima nobene vloge v dogajanju in aktualni politiki.’ 

Vse skupaj kljub razmerjem v parlamentu ne pomeni, da ne gre trenutna vlada mnogim zelo na živce in ob menjavah ministrov, aferah, slabem pr-u in gospodarski krizi želijo na levici najti rešitelja. Ki ga še nekaj časa ne bodo našli, če pa ga že čez čas bodo, ga ne bodo mogli kar tako vzpostaviti kot novega vladarja koalicijske vlade. Borut Pahor je z Golobičevim spodrsljajem in s pasjo afero, ki je prizadela Katarino Kresal, mnogo pridobil, čeprav samo v razmerjih znotraj koalicije, če mu že na splošno grozi  izguba dela podpore v primerjavi z opozicijsko SDS, da ne rečemo priliv novih glasov SNS-u, ki je že tako ali tako neprijetno priljubljena.

Najbolj očitno so v igri za voditelja levice še vedno le trije ljudje: Borut Pahor, ki to je, Gregor Golobič, ki skoraj nima več možnosti in Katarina Kresal, ki bi lahko prav zares bila naša slovenska Julija Timošenko, pa ji bo tudi zdaj zdaj odneslo tla pod nogami, če ne bo že izredno spretna. Vsi drugi, od komisarja Potočnika do župana Jankoviča, da ne govorimo o gospodarskem ministru Lahovniku ali bivšem predsedniku Kučanu, niti niso tako zelo blizu prevzemu vodilnega položaja, saj verjetno o tem niti ne razmišljajo ali pa se jim cena zdi še previsoka, koristi pa premajhne. Drugega za zdaj ni videti, da pa bi predstavili čisto novo osebo, je vedno potrebno kar nekaj časa, da ne rečemo denarja in dobro naoljenih povezav.

Na tem mestu še nekaj o dogajanju v LDS-u. Dejansko je za stranko zelo težko, če ne že samomorilsko, odstopiti od Katarine Kresal. Dejstvo je, da je do zdaj v tej vladi povlekla že kar nekaj dobrih, čeprav v določenih krogih nepriljubljenih potez in se je izkazala za močno političarko, ki ima potencial postati predsednica vlade. Težava je le v tem, da ji ta zadnja afera utegne zelo močno škodovati in jo celo uničiti, saj se bo zelo težko distancirala od dogajanja, tudi če pri vsem skupaj nima pravzaprav nič. Kar bo zelo veliko ljudi seveda zelo težko verjelo. Toda, s kom jo naj v LDS-u nadomestijo? Spet, potreben je čas, da zasije nov obraz in ob Katarininem, bo težko kateri sijal močneje. Ženska ima pač določen stil, ki privlači vsaj določen del volilnega telesa, če pa se spomnimo recimo na Jelka Kacina, temu ni bil ravno primer.

Zato vse kaže na to, da bo LDS s Katarino Kresal še vztrajala. Presenečenja so možna, toda ne posebej verjetna. Zanimivo bo opazovati, kako spretno ali nespretno se bo spopadala z zadnjo krizo in kakšna bo izšla iz tega spopada. Lahko da zlomljena, lahko da močnejša kot kadarkoli, lahko seveda tudi kot povprečna predsednica stranke, ki vztraja na položaju, da bi nekega dne žezlo predala močnejšemu in boljšemu od sebe.

Saj ne, da ni bilo pričakovati takšnega odziva. Pasja afera je opozicijsko SDS na začetku pustila dokaj hladno: zavedati so se morali, da lahko v tem primeru modro molčijo in pustijo, da jeza proti koalicijski vladi narašča, še sploh kasneje, ko so se nekateri večji mediji začeli iti cenzuro. S časom pa se seveda niso mogli več zadrževati. Preveč je tukaj streliva, ki jim lahko koristi.

K sreči za novi družinski zakonik, do zdaj še ni bilo pretiranega povezovanja sprevrženih dejanj Saše Baričeviča z zvezami homoseksualcev ali z možnostjo posvojitve otrok.  Verjemite, to bo še prišlo. V preprostem svetu nekaterih, hočejo homoseksualci otroke imeti samo zato, da bi jih potem posiljevali, kakor je Baričevič svoje pse in bi bil vsak otrok, ki bi ga dobili v svoje kremplje, v strašni nevarnosti. Tega pa ne bi radi dopustili, mar ne. Da bi mnogi homoseksualni pari radi za otroke predvsem skrbeli, jih vzgajali v odgovorne državljane in jim omogočili dobro izobrazbo in čim lepše življenje, jim niti na pamet na pade.

A za zdaj ostajamo pri levičarskih političnih, gospodarskih in medijskih elitah in vedno bolj pri povezovanju trenutnega stanja s prihodom komunistov na oblast po drugi svetovni vojni in z vsemi zločini njihovega režima. Kar je tudi logično, ker v sebi nosi nekaj resnice, čeprav poenostavljati vsega skupaj vendarle ne gre.

Tako se je predsednik opozicijske SDS javil s prav takšnim napadom, ki v sebi nosi kar nekaj resnice in ga je zato modro dobro preučiti in povzeti vse tisto, kar je koristno, drugo pa seveda zavreči. V zapisu na spletni strani SDS-a, pod naslovom Boga ni. Vse je dovoljeno, je zapisano:

Pravno mnenje, strokovna ekspertiza, odločba komisije prve in seveda druge stopnje, sodba upravnega in kajpada tudi vrhovnega sodišča (celo ustavnega, če je potrebno), predlog zakona, zamujen podzakonski akt, začasna odredba, klic iz ministrovega kabineta, načelno mnenje protikorupcijske komisije, glas iz računskega sodišča ravno ob pravem času, odločba informacijske pooblaščenke, dezinformacija diplomatski mreži, pristranski članki in komentarji, TV oddaje, medijski molk, neobičajna zamuda pri obveščanju državnega tožilstva, neopravljena hišna preiskava, vsakršne izjeme od pravil…  prava malenkost. Ni da ni. Le na prava vrata je treba potrkati, a ta so dostopna le posvečenim.

To seveda drži. Kraljestvo zvez in poznanstev je drugo ime za Slovenijo, kar pa seveda ne pomeni, da je omejeno samo na levo stran političnega prostora, saj na takšen način delujejo vse slovenske politične stranke (recimo da je SNS le preveč radikalna in odmaknjena, da bi lahko), celotna država, celo večina navadnih državljanov. Po eni strani smo premajhni, preveč se poznamo, premalo je lahko zavoljo tega neodvisnega nadzora, pa še institucije pogosto niso najboljše, da ne govorimo o vrednotah, ki jih nosimo v sebi.

Napad na povojno zgodovino, na tako imenovane naslednike komunističnega režima, sledi:

Žegnana voda, s katero so poškropljeni pripadniki izbrane tranzicijske elite, pa ni prozorna, temveč rdeče obarvana tekočina. Je kri. Življenjska tekočina žrtev velikega zločina, prelita zaradi koristi povojne komunistične avantgarde in njihovih dejanskih in političnih naslednikov, ki sestavljajo večji del današnje tranzicijske elite. Če je bilo njihovim biološkim in političnim prednikom dovoljeno najprej moriti, nato pa še drastično kršiti človekove pravice brez kazni, potem ni nobenih ovir, da kraje, zlorabe in vsakovrstna sprevržena dejanja ne bi bila dovoljena njim.

Tukaj se poraja dvom že ob tem, ali lahko levico, kot jo poznamo zdaj, SD, Zares, LDS, vse manjše skupine, ki blodijo tam zunaj, politično resnično povežemo s prejšnjim komunističnim režimom in ali so res njihovi politični nasledniki. Po osamosvojitvi je slovenski politični prostor doživel hude spremembe in komunizem je dejansko povsem izginil, nadomestila pa so ga ali vera v prosti trg, ali v neko mešano gospodarstvo, ali v socialno demokracijo, ali v Blairovo tretjo pot. Plansko gospodarstvo je dejansko pokopano že kar nekaj časa, trditi, da živimo v policijski državi in diktaturi, pa je tudi neumestno. Komunizma ni več, naslednikov pa ideološko tudi nima. Kar imamo zdaj, je nekaj povsem novega, ali če hočeta kakšne zgodovinske lekcije, blago nadaljevanje predvojnega stanja. Sorodstvene vezi so po drugi strani nekaj povsem drugega.

Podobno kot v Rusiji, kjer predsednik Medvedjev skuša čim večkrat poudarjati, da je Stalinizem bil zločin in da tega ne gre pozabiti in iz tega lahko jasno sklepamo, da če nekdo podpira zločine v imenu napredka države, ta ni najbolj primeren kandidat za velikega demokrata in borca za pravice posameznikov, tako je tudi pri nas. Če so bili komunistični zločini po vojni upravičeni v imenu napredka v bolj pravično družbo, potem so lahko tudi danes upravičeni, da bi se uničilo  vse tiste, ki še zdaj nasprotujejo temu, kar velja za napredno in pravično. Nevarnost za spoštovanje človekovih pravic ljudi, s katerimi se takšni ljudje ne strinjajo, je velika, še večja pa je možnost, da jim bodo zaprta številna vrata, na katera lahko bolje povezani in politično primernejši le potrkajo, da se jim na stežaj odprejo.

Predsednik SDS-je dobro zadel velik problem, ki ga imajo nekateri samooklicani varuhi dostojanstva, za tem pa se prej skriva želja obrambe elite pred podivjano maso, ki grozi, da jim bo pobrala vse privilegije:

Uvodničarka in urednica tednika Mag, ki ga prav tako zastonj delijo kot prilogo Delovih izdaj, pa si je ob naštevanju reakcij ljudi na garažno afero dovolila celo zapisati, da »je z narodom v tej deželi nekaj hudo narobe.« Ta »globoka« misel je bila objavljena celo s poudarjenimi črkami.

Problem tega stavka je ogromen, saj kaže na to, da se je zgodil prelom med množicami in majhno elito. Stavek je tudi zelo problematičen, ker spominja na stare komunistične bedarije, s katerimi so se proti koncu svoje dobe skušali še rešiti in obdržati oblast, a so vedno bolj izgubljali stik z realnostjo, da bi jih potem ta v velikem rušilnem valu preprosto odplaknila, ne da bi v resnici imeli kaj veliko možnosti obraniti svojo oblast. Vodni topovi, se zdi, ne bodo nič pomagali, če se bo v okvirih trenutnega varčevanja v celi državi in nezadovoljstva celo policistov, da ne rečemo tudi večine javne uprave, njihovim upravljalcem v nekem trenutku zazdelo, da se borijo na napačni strani.

Če bo na koncu dneva prišlo do tega, da bo na eni strani ostala majhna zlizana elita politikov, gospodarstvenikov, medijskih ljudi in njihovih zagovornikov, na drugi strani pa bo lahko opozicija računala na jezo množic, ki jih bo s podobnim razmišljanjem, kot si ga je dovolila Mateja Babič v Magu (ženska ni verjetno imela nič pietete do  prejšnjega Magovega kolektiva, ko je prišlo do prevzema revije, zdaj pa bi zahtevala pieteto do Baričeviča!), odbila sama, rezultata ne bo težko napovedati. Prej ali slej bo prišlo do zamenjave oblasti. Da bo takšen umik v izolacijo pred ‘podivjano drhaljo’ na koncu privedel celo do preseganja zakoreninjenih delitev v slovenskem političnem prostoru, je tudi povsem možno.

Janez Janša slovenski politični levici svetuje, kako se preobraziti in postati moderna levica:

interesu začetka zdravljenja slovenske družbe je, da dobimo v Sloveniji levico, ki bo tako kot je nemška socialdemokracija obsodila Stasi in njegove metode, sposobna obsoditi delovanje slovenske Udbe. V interesu Slovenije in njenega normalnega razvoja je, da dobimo levico, očiščeno ostankov totalitarnih ideologij in navdušenja nad rdečimi maliki. Levico, ki bo dosledna zagovornica socialne pravičnosti in ne podpornica tranzicijskih kraj in malverzacij. Levico, ki bo ozdravljena razrednega sovraštva ter sposobna razvojnega sodelovanja z drugače mislečimi.

Tukaj se utegne skrivati razlog, zakaj na koncu SDS vendarle ne bo pobrala toliko podpore, kot bi je iz tega vsega bizarnega dogajanja lahko. Da, res je, da so štiri leta vladavine Janeza Janše pri marsikomu pustila grenak priokus in si ne želi več njegove vrnitve na mestu predsednika vlade (sicer pa je tako ali tako obremenjen z orožarskimi aferami). Čeprav, kar imamo zdaj, volivce levice vedno bolj sili v apatijo, kot v odhod na volišča, kar je potem spet prednost SDS-a, ki bo znala mobilizirati svoje privržence. Toda mnogo bolj, kot izkušnja pretekle Janševe vladavine, utegne SDS-u škoditi pretirano povezovanje trenutne politične levice z zločini komunističnega režima. Je pač tako, da velik del slovenskega prebivalstva še vedno čuti, da so se partizani borili za nekaj dobrega, njihovi nasprotniki pa za Hitlerja in potem celo komuniste pogosto povezujejo z mnogimi dobrimi lastnostmi komunističnega režima. Vsaj brezposelnosti se jim ni bilo treba bati.

Vrnemo se  lahko na tisto ost napada, da opravičevanje preteklih  zločinov v imenu napredka države vodi v nadaljevanje takšnega razmišljanja in v zločine tukaj in zdaj. Gotovo, vendar seveda ni vse tako zelo preprosto, saj to ne pomeni, da je zaradi zločinov režima treba kar zavreči vse tisto, za kar so se komunisti in njihovi zavezniki med vojno borili in kar je veliko ljudi moralo tudi po vojni jemati za nekaj dobrega. Slovenska levica (in tukaj smo na spolzkem terenu - govoriti bi morali predvsem o socialni demokraciji, liberalcih, zelenih, itd, kar bi potem mnogo bolje odražalo dejansko stanje političnega prostora) ne sme in ne more zavreči vsega, kar so promovirali tudi komunisti, samo tisto, kar je bilo očitno sprevrženo.

Sam bi se globoko strinjal s tem, da potrebujemo socialno demokracijo, ki  se bo otresla malikovanja simbolov preteklega režima. Verjetno bomo slej ko prej prišli do trenutka, ko se bo to zgodilo in bo od povojne in predosamosvojitvene preteklosti ostalo le partizanstvo, nekaj pozitivnejših osebnosti in  vera, da si tudi manj srečni v življenju zaslužijo pravično plačilo za svoje delo in neko socialno varnost. To bo potem moderna socialne demokracija, ki se ne bo bala tudi občasnega razrednega boja: večji kapitalisti ga seveda nenehoma  izvajajo in ga še bodo na škodo velike večine prebivalstva.

A stanje je takšno kot je in že v primeru odlikovanja gospoda Ertla smo lahko videli, kako vsak takšen napad na prejšnji režim mobilizira določen del slovenskega prostora. Ertl ni ravno fotogeničen, ne ravno osebnost, ki bi si že na prvi pogled pridobila simpatije, tako da nam je jasno, kaj lahko povzroči nadaljevanje napadov na voditelja Jugoslavije Tita ali pretirano povezovanje partizanstva in komunistične revolucije in potem še med in povojnih zločinov. Janez Janša ima prav, da v tem primeru gre za biološke naslednike  (če že politični niso: trdim, da bi pri katerokoli stranki, še tako nemogoči, ki bi se okitila s partizanstvom in Titom, eni in isti ljudje prav drveli k njeni zastavi. To pojasnjuje tudi uspeh Drnovškovega LDS-a, ki je na nek bizaren način veljal za levičarskega, pa je delal vse na tem, da bi državo popeljal v  državni kapitalizem), ki se ob vsakem takšnem napadu zganejo in mobilizirajo in strankam politične levice, ki znajo to dobro izkoriščati, prinesejo ogromno  glasov.

Na koncu še k tisti Janševi pomoti, da če ni Boga, je vse dovoljeno, spada v Zločin in kazen (Bratje Karamazovi). Resnica je takšna, da to ne drži, kajti to bi potem pomenilo, da bi ateisti vsi po vrsti bili zločinske kreature (kar so nekoč mnogi prav zares verjeli), ker bi menili, da je za doseganje ugodja dovoljen vsak zločin. Zgodovina nas uči, da so globoko verni ljudje pogosto bili strašni zločinci (zgodnji komunisti so tudi bili globoko verni, le da ne v Boga), ateisti pa najboljši ljudje. Ateistična levica na tem področju prav gotovo ne potrebuje nobenih lekcij, saj je zgodovina najboljša učiteljica.

Predsednik Medvedjev se še kar naprej trudi poudariti slabe strani Stalinizma. Tako je ob dnevu spomina na žrtve sovjetske represije pokazal zaskrbljenost nad tem, da se mnogi  mladi Rusi ne zavedajo obsega Stalinovih zločinov.

Na debato o sovjetski preteklosti moramo gledati v okvirih nove modernizacije države, ki lahko izbira med potvorjeno zgodovino in s tem naslanjanjem na simbole preteklosti, ki znajo sicer biti zelo koristni pri mobilizaciji celotne družbe, ali pa med resnico. Rusija se v tem trenutku nahaja nekje na pol poti med eno in drugo stranjo, od odgovora na vprašanje, ali poudarjati pozitivne lastnosti sovjetske preteklosti, ali pa se zanašati samo na resnico, bo odvisna tudi pripravljenost prihodnjih oblasti tolerirati nasilje v imenu obrambe interesov države.

Ruski predsednik se medtem še vedno bori proti alkoholizmu, ki tako zelo uničuje rusko družbo, ni pa pozabil tudi na katastrofalne razmere v policiji, ki jo mnogo Rusov smatra za bolj nevarno, kot koristno. Tako bi naj do leta 2012 število zaposlenih na notranjem ministrstvu skrčili za petino, v centrali notranjega ministrstva iz 20000 na 10000. Trenutno ima rusko notranje ministrstvo pod seboj 1,4 milijona ljudi. Da bi v očeh navadnih Rusov povečali sloves policije, bo potrebnega še kar nekaj dela, a od reform bo spet odvisna zmožnost modernizacije države in boja proti kriminalu in korupciji.

Za zdaj vse skupaj ostaja bolj pri besedah z nekaj drobci pravih premikov na bolje.  Jasno je, da se predsednik Medvedjev vsaj trudi izboljšati razmere na ključnih področjih za prihodnost države. Od boja proti alkoholizmu bo odvisen tudi skupni uspeh prizadevanj za bolj zdrav demografski razvoj, od boja proti korupciji in nesposobnosti policije izboljšanje klime v državi, od uničevanja lažnih predstav o Stalinovi dobi prihodnost pogleda na demokracijo in človekove pravice.

‘Politične institucije so same sposobne oblikovati značaj nacije’, je nekoč dejala Madam de Stael in načeloma bi se strinjal, ko gre za večje države. Ko gre za Slovenijo, je naš sistem zvez in poznanstev mnogo težje razbiti z dobrimi institucijami, ker se preveč ljudi osebno pozna med seboj, ker je država premajhna in deluje kot malo večje mesto, v katerem je izredno težko najti povsem neodvisen nadzor.

V idealnem parlamentarnem sistemu bi morale za nadzor skrbeti politične stranke, ki bi imele določen vpliv na nekatere medije, ti pa spet ne bi bili vsi v lasti političnih opcij, ampak bi nekateri bili v lasti povsem nepolitičnih posameznikov ali celo tujcev. Politične stranke bi druga drugi predstavljale konkurenco na vseh področjih, tudi pri imenovanju strokovnjakov na  pomembnejša mesta, ne da bi pri tem prihajalo do trditev, da je država premajhna, da bi lahko imela več sposobnih moštev, pripravljenih da jo vodijo in da medsebojno celo tekmujejo. Ob vsakih volitvah bi morali volivci imeti jasno možnost izbrati alternativo.

Spet, tako na prvo bi to moralo delovati, čeprav seveda ne deluje nikjer, saj pod vrhnjo plastjo politikov in političnih nastavljencev kraljuje uradniški aparat, ki se ne zamenja po vsakih volitvah, ima pa tudi svoje interese in ni vedno nepolitičen.

V Sloveniji glavna težava leži v majhnosti in zaprtosti, na naslanjanju na osebna poznanstva in na skoraj  nezmožnost napredovanja brez tega. Po domače, vsi vse poznajo in zelo težko boste našli ljudi iz Prekmurja na višjih položajih, ki ne bi enkrat že videli podobnih pomembnežev s Primorske. Zato je tudi neodvisen nadzor mnogo težji in vsa država teži k zlizanosti gospodarstva, medijev, politike, stroke, itd…

Ker jih Julija Timošenko ni sposobna organizirati v takšnem obsegu, da bi si z njimi lahko pridobila oblast, sicer jih gotovo bi. Takšno je vsaj moje mnenje. Pred petimi leti je bilo drugače, zdaj ji preostane le sodna pot, pa še ta pot je ne bo nikamor pripeljala, če tudi tuji opazovalci trdijo, da je šlo za poštene volitve in Janukoviču že prihajajo čestitke in se je tudi zahod sprijaznil, da bo v prihodnosti pač moral sodelovati z njim.

Julija Timošenko je poražena in bo morala počakati na novo priložnost, njene besede, da gre za očitno goljufijo, pa letijo precej v prazno. Prej ko slej bo to tudi sama priznala, čeprav je zelo nepredvidljiva in bi nam utegnila postreči s kakšnim presenečenjem. Za zdaj kaže le, da se bo morala predati in čakati na nove volitve, da bi se zavihtela na sam vrh. Mlada je še dovolj, Ukrajina pa je dovolj na prepihu, da do sprememb lahko pride kadarkoli. Tudi je končna razlika je 3,5% med obema kandidatoma takšna, da se volilno telo lahko kmalu obrne do te mere, da bo na vrhu plinska princesa.

Zanimivo je to, da iz zahodnih prestolnic ne prihaja kakšna posebna zaskrbljenost, zato lahko pričakujemo, da bo Janukovič deležen dvorjenja, s katerim ga bodo skušali prikleniti nase in mu onemogočiti pretirano navezovanje na Rusijo. To utegne celo uspeti, saj Ukrajina potrebuje tako dobre odnose z vzhodno sosedo, kot zahodni denar, da bi se na koncu izkopala iz gospodarske krize. Približevanja zvezi NATO pa vseeno nikakor ne gre pričakovati.

Kdo bi si mislil, da bo na koncu prav Bojan Požar  zaslužen za to, da resnično ozadje smrti doktorja Saše Baričeviča ne bo izgubljeno in pozabljeno, da bo nek rumeni medij, da bodo blogi in anonimni komentatorji na spletu tisti, ki bodo velikim medijem (to se pravi tistim ‘verodostojnim’) preprečili vse skupaj prikriti.  Zanimivo in žalostno hkrati.

Kolega ateistek je na svojem blogu ob tem pred dnevi zapisal tole:

Namreč, medtem, ko se vsi ukvarjamo s tem ali so bili neki psi obdelani z dildom ali ne in zakaj je uradna politika dovolila vračilo nevarnih psov izprijenemu lastniku s sumom korupcije in klientelizma, gre mimo nas veliko bolj pomembno dogajanje na zdravstvenem ministrstvu. Ampak, očitno je nekaterim bolj zanimivo predajanje momentu perverzne zoofilije, kot razsodnosti. Z obtoževalnim prstom kažejo na vse, ki jih kakorkoli lahko povežejo s to zgodbo. Pravzaprav sploh ni več razlike med Pogačnikom, Senico, Kresalovo ali Baričevičem. V tem podzavestnem obračunu so naenkrat vsi klientelistično-koruptivni sodomiti.

Problem je, da tokrat množice imajo prav, elita je pa  sprijena, da ne rečemo neumna, sposobna skrbeti samo za svoje interese, svoje nore potrebe in se medsebojno pripravljena ščititi, ne da bi jo ob tem omejeval kakršen koli zakon ali morala. Ta zgodba je zagotovo najbolj pomembna zgodba tega začetka leta 2010, mnogo bolj kot gradnja novega bloka termoelektrarne, slabo zgrajene avtoceste, ki jih obnavljajo nekaj mesecev po otvoritvi ali zapirajo zaradi burje, mnogo bolj celo od natolcevanja o svinjski gripi ali napak v zdravstvu. Kaže nam namreč na vzrok vseh teh problemov, je kot od Boga vržen simbol vsega zla v tej državi: zdaj pa se moramo mi odločiti, kaj bomo s tem simbolom, s to zgodbo.

Namreč, jasno kot beli dan je, da so glavni mediji hoteli vse skupaj zatajiti in so morda že velikokrat kaj zatajili, pa je to šlo mimo nas. Ni jih pri tem zanimala branost ali gledanost, ki jih sicer tako zelo zanimata, še manj resnica, ne, temveč varovanje interesov določene klike, ki je tako zelo povezana tudi z njimi. Glejte, če ne bi bilo povezav z odgovornimi v teh medijih, te severnokorejske cenzure ne bi bilo mogoče izvajati, administratorji ne bi tako neumno zapirali komentarjev, čeprav so dobro vedeli, kako zelo kontraproduktivno je to na spletu, kjer se lahko druga plat zgodbe vedno širi po drugih kanalih. Še sreča, da se kdo ni spravil cenzurirati spleta, kar bi potem bila prav kitajska poteza, seveda obsojena na neuspeh.

Takole torej je: Živimo v državi, ki ji preko raznih zakulisnih povezav, velikokrat kar sorodstvenih, vlada klika ljudi, ki jim ni mar za nič drugega, kot za njihove potrebe. Te povezave segajo od gospodarstva, medijev, raznih klubov uglednežev, v politiko, v razne strokovne kroge in so večje od trenutnih političnih strank, večje od tega, kar se nam na prvi pogled skozi izkrivljeno sliko, ki nam jo podajajo mediji, kaže kot scena odločevalcev naše sedanjosti in prihodnosti. To je siva stvarnost, ki je nismo sposobni v celoti definirati, ker za kaj takšnega niti nimamo sredstev. Ko enkrat ni medijev, pripravljenih in sposobnih razkrivati resnico, se ta izgubi in zavlada lažna podoba sveta.

Kako zelo prepletena je mreža sorodstvenih in drugih vezi, nam kaže že teh nekaj stavkov na Požar reportu:

Kaj se dogaja s famozno državno sekretarko na ministrstvu za kmetijstvo Sonjo Bukovec, ki se je nepričakovano hitro znašla na kraju tragedije. Bukovčeva je namreč na bolniškem dopustu, je pa tudi sestra župana Semiča Janka Bukovca (enega od ustanoviteljev Slovenske ljudske stranke) in menda dobra prijateljica Vide Čadonič Špelič, generalne direktorice Vursa in nekdanje glavne tajnice Slovenskih krščanskih demokratov, ko jih je še vodil sedanji evropski poslanec Lojze Peterle. Sestra Sonje Bukovec, Marija Bukovec Marolt, je nekdanja državna uradnica in bivša revizorka (zaposlena je bila tudi v poslanski skupini SLS), zdaj pa je odvetnica v pisarni njenega moža, ljubljanskega odvetnika Zmaga Marolta.

Ali pa tole na Libertarcu:

Včeraj so novinarji razkrili, da je pozitivno strokovno mnenje, naj se bulmastifi vrnejo pokojnemu zdravniku Saši Baričeviču na predlog odvetnika Mira Senice napisal stric ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal - Rajko Rotner. Danes je naš Mosad izbrskal podatek, da je v sodbi, v kateri je sodišče ugotovilo naj se ugotovi ali je pse čisto zares treba usmrtiti sodeloval brat pravosodnega ministra Aleša Zalarja - Boštjan Zalar. Prav ta sodba je odprla pot za delovanje komisij, ki so sledile.

Pokazalo se je, in to sem  že kar nekaj časa slutil, da med blogi in večjimi mediji glede verodostojnosti v tej državi ni nobene posebne razlike, da so večji mediji kot recimo RTV Slovenija ali Delo le malo bolj kulturno predstavljeni rumeni časopisi. Torej, da od njih ne gre pričakovati kakšne posebne verodostojnosti, a to se tako ali tako izkaže ob vsakem izbruhu ‘kuge stoletja’, ki potem tako kot svinjska gripa utone v pozabo ali v neumnem povzemanju ameriške propagande, ki nas bo zdaj zdaj znova začela prepričevati v nevarnost jedrskega napada s strani še ene nevarne države, če le ne bomo dovolj odločni in podprli sankcij ali celo vojne.

Vprašanje, ki me v tem trenutku muči je, kako odgovoriti na takšno stanje. Zaupanja v večje medije nimam nobenega več, z afero Baričevič se je pokazala grda podoba naših elit in to mnogo bolj, kot sem to bil pripravljen verjeti prej. Saj razumem, da ljudje kradejo, kadarkoli pridejo do korita, a takšen razplet je nagnusen. Razumem tudi, da so mediji vedno pristranski, a takšno pomanjkanje alternative je grozljivo in omogoča cenzuro, kot si jo lahko privoščijo v kakšni avtoritarni državi. Razumem tudi, da vedno obstojijo sorodstvene in prijateljske vezi, da imajo gospod tožilec, gospod sodnik in gospod policist pogosto dobre povezave in se bodo sporazumeli tako, da nobenemu nikoli ne bo hudega in da takšno stanje vlada povsod, vendar pa bi vseeno morala obstajati neka meja, do katere so normalni ljudje pripravljeni popuščati in se prilagajati in v tem primeru, o katerem zdaj govori cela Slovenija, je bila meja prekoračena.

Zgodilo se je, no, pa raje citiram nekoga drugega, ki malo bolj grobo opiše problem:

ugledni zdravnik Baričevič, ugledni član ugledne druščine Lions, ki ga je poznala “polovica Ljubljane, večina politikov, vsi umetniki in vsi doktorji”,
je v svoji garaži fukal pse.
pse je fukal v času, ko se je osebno dotikal uglednih politikov in meniđerjev, pse je fukal takrat, ko je proti HPV cepil mladoletzna dekleta, pse je fukal v času prijateljevanja s predsednikom vlade.
glede na to, da je s Senico prijateljeval 30 let, je jasno tudi, da je bil ugledni Senica v vsakem trenutku, ko je ugledni Baričevič kadarkoli fukal pse, njegov prijatelj.

Na žalost verjetno nikoli ne bomo izvedeli, kdo vse je vedel za pravo ozadje, ker nikar ne pričakujte kakšne preiskave. Že to, da je pokrovko odneslo  in je vse prišlo v javnost, je mali čudež, ki elitam dokazuje, da vsega ne morejo nadzorovati. No, ni rečeno, da ne bo posledica kak zakon, ki bo urejal stanje na spletu, da bi s tem lahko v prihodnosti  preprečili podoben zaplet.

Moj odgovor na vprašanje, ki me muči, leži v normalnem posamezniku, ki zna uporabljati nove tehnologije in širiti svoje mnenje in ki po drugi strani ima toliko hrbtenice, da se ne pusti ustrahovati vsemu stroju zvez in poznanstev nad njim. Ne zaupam v politične stranke, sploh ne v alternativo temu, kar imamo na oblasti zdaj, niti ne zaupam RKC, ki se ubada s precej podobnimi težavami s pedofilijo in branjenjem duhovnikov, ki bi jih morali pri priči izgnati z ognjem in mečem. Vse kar ostane je pošten posameznik. Ni veliko, vojna je verjetno že v naprej izgubljena, če na drugi strani stoji celoten sistem, ki zna uporabljati vse od cenzure, leporečja do najbolj brutalnih groženj, a nekaj vendarle je.

O neki revolucionarni alternativi, ki bi zrasla od spodaj in bi bila sposobna temeljito počistiti  s tistimi, ki nam zdaj vladajo, pa je tako ali tako še prezgodaj govoriti. Dokler nas  mediji polnijo s Kmetijami in podobnim sranjem in dokler mi to iz dneva v dan požiramo, že ne.

Ostajam pri tem, da je to najbolj pomembna zgodba ta hip. Če nam bi uspelo v tej državi razrešiti problem vse te zlizanosti, sorodstvene ali kakšne drugačne, zavoljo katere lahko nekateri počnejo vse, drugi pa so obsojeni na bedo, bi tudi slabe ceste bilo težje graditi, ker bi obstajal nek nadzor in se denarja ne bi metalo raznim lobistom v naročje,  ker bi vendarle odgovorni zavedali, komu so na koncu koncev odgovorni. Manjka nam vizije, predanosti odločevalcev nečemu večjemu od njih samih in njihovih družin in njihovih prijateljev. Zgodba je pomembna tudi zato, ker nam kaže kako zelo živimo v državi nadzorovanih medijev, ki jih je mogoče usmeriti v določeno smer z nekaj telefonskimi klici. Tišina preteklih dni je bila nekaj časa namreč oglušujoča.

Antiamerikanizem v vsej svoji norosti:

Leta 1952 je francoski komunistični avtor Roger Vailland zatrdil, da ‘je v deželi, kot je Francija, kjer je - razen dva meseca na leto, pa še to ne vsako leto - vedno tako mrzlo, da lahko v shrambi na okenski polici ohranite pečenko svežo za cel vikend, hladilnik simbol’, (ameriška) ‘mistifikacija’.

Oziroma jih kar so. V Kaliningradu se je 30. januarja zbralo okoli 10000 ljudi, ki so med drugim zahtevali odstop regionalnega guvernerja in predsednika vlade Vladimirja Putina. Regijo pestijo številni problemi, od visoke brezposelnosti, do neizplačanih plač in visokih stroškov življenja, čez rob pa sta jih na koncev spravila  zvišanje davka na transport in zvišanje dajatev na uvožene avtomobile.

Če največji televizijski programi protestov namerno niso opazili, pa se je o njih poročalo in pisalo na spletu, ki vedno bolj postaja polje svobode za tiste Ruse, ki imajo  dostop in znajo na spletu poiskati informacije. Ruska blogosfera tako vedno bolj postaja tisto področje, čeprav s svojimi pomanjkljivosti amaterskega novinarstva in poročanja, kjer lahko na plan pride resnica o dogodkih v državi in je oblasti ne nadzorujejo. Še ne.

Opozicijski voditelj in nekdanji namestnik predsednika vlade, Boris Nemtsov je  na svojem blogu zapisal:

I haven’t seen such a grandiose rally for the last ten years. At the protest, people expressed their political demands: the resignation of Putin and governor Boos. The uniqueness of the Kaliningrad phenomenon is participation of all oppositional groups of the region in the protest.

Proteste so izkoristile vse opozicijske skupine in poslale svoje predstavnike. Navsezadnje gre za največje proteste v zadnjih letih; še tisti v Vladivostoku, ki so se začeli zaradi podobnih težav z uvozom tujih avtomobilov, so privabili le okoli tisoč ljudi. Tedaj so oblasti uporabile posebne policijske enote in jih razgnale, tokrat takšnega odziva ni bilo.

Čeprav so opozicijski, predvsem liberalni politiki navdušeni, pa ne bi smeli vsega jemati tako zelo resno. Jasno je, da je po hudem gospodarskem padcu lansko leto povprečni Rus izgubil nekaj zaupanja v oblasti, sploh pa v  Vladimirja Putina. V vseh letih hitrega gospodarskega vzpona, ko so plače rasle in se je stanje po burnih Jelcinovih časih normaliziralo, čeprav na malo bolj avtoritaren način, je tudi Putinova priljubljenost opozicijskim islam vseh barv onemogočala, da bi karkoli zares spremenile. Z gospodarsko krizo se je stanje spremenilo in prijem oblasti je popustil ter omogočil več protestov, saj je tudi več ljudi globoko nezadovoljnih nad stanjem in zdaj, ko se mučijo skozi posledice krize, nimajo več niti stabilnosti. Prav stabilnost in večanje razpoložljivega dohodka jim je služilo kot izgovor, da so še vedno podpirali oblasti, tudi če tem ni uspelo zajeziti vala korupcije v varnostnih silah, nasilja na ulicah ruskih mest in Rusijo  premakniti iz blage avtoritarnosti v bolj svobodno in napredno državo.

Zdaj je stanje drugačno, Putinova priljubljenost pada,  ljudje so zaskrbljeni, tudi jezni, režim ni več tako trden kot še pred nekaj leti. Kljub temu to ne pomeni, da je oblast pred padcem. Večji mediji so pod nadzorom oblasti, a tudi če je splet svoboden, protestov v Moskvi ni, pa čeprav je tam dostopnost primerljiva razvitim državam. Rusija se k revoluciji ne premika, ker ljudje dejansko nimajo alternative. Koga pa naj podprejo? Prodane liberalce, komuniste, nacionalne boljševike? Resnica je takšna, da dvojec Putin-Medvedjev nima prave alternative.

Edina prava alternativa trenutnemu stanju se tako ali tako poraja znotraj vladajočih elit, ki niso homogene, ampak precej raznolike. S predsednikom Medvedjevim je na programu modernizacija, ki bi naj državo popeljala naprej in ji omogočila tekmovanje v globaliziranem svetu, v katerem ni mogoče biti velika sila samo na podlagi prodaje energentov in nekaj malega orožja. Če bo do modernizacije na koncu res prišlo in bo to pomenilo tudi bolj svobodne medije, bo pokazal čas, bo pa od tega odvisna tudi sposobnost preživetja oblasti, ki se bo sicer morala soočati z vedno hujšimi protesti in bolje organizirano opozicijo.

Ni vrag, da se enkrat ne bo pojavil karizmatičen ruski liberal, ki bo večkrat govoril rusko, kot angleško in se bo večkrat obračal k Rusom, kot tujcem in bo tudi imel kaj za povedati, pa takšnega, kar ne bo že v osnovi odbilo večine volivcev. Če elite ne bodo sposobne same ustvariti ene ali dveh strank, preko katerih bodo lahko branile svoje interese in če ne bodo sposobne državljanom ponuditi vsaj nekaj tega, kar zahtevajo, bodo prej ko slej izgubile oblast, bodisi na volitvah, bodisi po množičnih protestih.

V The New York Timesu Justin VAÏSSE piše o ponižanju, ki ga bi naj Evropi zadal ameriški predsednik Barack Obama z odpovedjo majskega srečanja med ZDA in EU. Pri tem si želi še več takšnih ponižanj, ki bi Evropo prisilile k močnejšemu povezovanju, poenotenju stališč in bolj ostremu nastopanju navzven.

Povojna zahodna Evropa se je znašla v svetu, ki sta mu vladali dve periferni velesili, ZDA in Sovjetska Zveza in z goro dolgov, gospodarskih težav in posledic vojne, ki jih je bilo potrebno odpraviti. Leta 1946 se je v Londonu, Parizu, Rimu, Bruslju in drugod, moralo zdeti, da bo za obnovo gospodarstev, sploh pa vojaške in diplomatske moči potrebnih nekaj desetletij, če ne več.

Zgodilo se je neverjetno in tega ne moremo pripisati samo ameriškemu vplivu in pomoči, ki je prišla skozi Marshallov plan in je Evropejce prisilila, da so tesneje sodelovali pri obnovi svojih gospodarstev, temveč tudi sami naravi evropskih narodov, izobrazbeni strukturi, še obstoječi industrijski bazi, ki jim je omogočila neverjetno hitro obnovo. Kakorkoli, zahodna Evropa se je zelo hitro pobrala na  noge in zaživela v novem svetu, kjer ni bilo več prostora za njihov imperializem, kakor so Britanci in Francozi spoznali v Egiptu leta 1956, ko so hoteli še naprej nadzorovati Sueški prekop, pa jim niti Američani tega niso dopustili. Podobnih lekcij je bilo še kar nekaj. Razdeljena Nemčija jih  sploh ni več potrebovala, saj je bila že tako ali tako popolnoma poražena v veliki vojni.

Zahodna Evropa se je znašla v hladni vojni, ki sta jo vodili dve supersili in izkazalo se je, da zahodnim Evropejcem v resnici nič ne manjka. Gospodarstvo se je okrepilo, medsebojno povezovanje tudi, na vojaškem področju pa so se lahko naslanjali na ameriško moč. Ko je enkrat prišel konec hladne vojne in je grožnja sovjetskega napada ponehala, se je evropski projekt, ki ga danes poznamo pod Evropsko Unijo, razširil še na vzhod, na nekdanje sovjetske satelite, v prestolnicah držav, ki so EU postavile na noge, pa to ni avtomatsko pomenilo, da morajo zdaj sami skrbeti za svojo varnost in so raje vztrajali pri podrejenosti ZDA. Navsezadnje se je splačalo.

Resnica je takšna, da države članice EU zdaj v  resnici ne potrebujejo ZDA toliko, kot je to primer obratno. Imperialne vojne v Iraku, Afganistanu, mogoče zdaj celo v Jemnu, niso nekaj, kar bi bilo v interesu EU. Na ‘poniževanje’ bi se države članice najbolje odzvale tako, da bi napovedale svoj umik iz Afganistana in konec vsakršne denarne pomoči. Bi videli, kako hitro bi Barack Obama priletel na sestanek!

Mar res potrebujemo zunanjepolitičnega giganta, ki bo v imenu državljanov držav članic EU delal red po vsem svetu? Mar ni bolje, če se Evropejci brigamo za svoje težave, delamo na gospodarskih reformah, na reformah sistema vodenja Unije in nekaj damo na svoje obrambne zmogljivosti, s katerimi bomo lahko branili svoje meje in posegali po res ključnih regijah sveta, če bo to nujno potrebno? Edini pravi zunanji nasprotnik je lahko tako ali tako le Rusija, ki pa ima trikrat manj prebivalcev in bo potrebovala še zelo dolgo, da znova postane velika sila, sposobna ogrožati EU.

V komentarju v The New York Timesu gre slutiti predvsem željo, da se zdaj, ko ZDA izgubljajo na moči, Evropejce prisili, da prevzamejo plašč imperija in se borijo za vse, za kar se zavzema pisec komentarja, bodisi, da gre za boj proti klimatskim spremembam, bodisi, da gre za boj proti neliberalnim režimom po svetu. Pri tem pozablja, da je prav prekomerno poseganje v notranje zadeve drugih držav ZDA pripeljalo na rob bankrota in da se bo enako zgodilo tudi EU, če se bo podala na podobno pot urejanja razmer po svetu. To nam res ni potrebno, tudi, če  VAÏSSE opozarja  na neprijazne razmere v svetu.

Potrebujemo močno EU, takšno, ki nam lahko zagotavlja varen in stabilen razvoj, ne potrebujemo pa mogočne centralne države s prevelikimi zunanjepolitičnimi ambicijami. Čim prej moramo definirati območja sveta, kjer bomo v prihodnje prisotni, sploh to velja za bližnjo soseščino, onemogočiti pa želje tistih, ki bi nas izkoristili za varovanje njihovih interesov na račun naše skupne varnosti, sploh pa davkoplačevalskega denarja.

Čeprav je v prvem krogu ukrajinskih predsedniških volitev Viktor Janukovič dosegel precejšnjo prednost pred konkurentko, predsednico vlade Julijo Timošenko, vse še ni bilo odločeno. Odločitev bo padla danes, ko se Ukrajinci podajajo na volišča. Vprašanje je le, ali bo razplet miren, ali pa se nam lahko ponovijo podobni protesti poraženca, kot leta 2004, ko je oranžna revolucija uspela Viktorju Janukoviču zmago zadnji hip iztrgati iz rok.

37 milijonov volivcev bo odločalo med kandidatoma, ki imata mnogo bolj podobna stališča do zunanje politike, kot bi se to zdelo glede na zgodovino obeh, na notranje političnem področju pa se soočata dva prej avtoritarna politika, kot ne. A to ni toliko pomembno. Vrednote oranžne revolucije so izgubljene, Ukrajinci cinični in apatični, ponovitev velikih protestov dokaj malo verjetna, ali pa vsaj ni verjetna sposobnost daljšega pritiska na zmagovalca. Kakor kaže, bo zmagal Janukovič, kar bi Julijo Timošenko pustilo v situaciji, da bi morala uresničiti svojo grožnjo s protesti, ali pa se tiho umakniti. To bo odvisno tudi od končne razlike.

V obdobju med prvim in drugim krogom volitev ankete javnega mnenja niso bile izvajane, tako da ne vemo natančno, kje se oba kandidata nahajata. Timošenkova je svojega tekmeca obtoževala priprave velike goljufije in je napovedala ‘odpor, kakršnega še ni videl, niti leta 2004 ne.’ Nimamo razloga, da njenim grožnjam ne bi verjeli, saj gre za političarko pripravljeno storiti skoraj vse, da bi se dokopala oblasti. In zdaj ji je bližje, kot je kadarkoli bila. Dvomimo lahko le v pripravljenost Ukrajincev, da bi še enkrat zmrzovali po trgih in ulicah.

Tako Borut Pahor o smrti doktorja, ki je ljubil svoje pse:

Smrt doktorja Saše Baričeviča me je prizadela, saj sem ga osebno poznal in visoko cenil. Pretreseni so tudi moji sodelavci, ki so ga prav tako dobro poznali. Gre za tragedijo ‘par excellence.’

Tragedija? Dajte no. Prej kazen za neumnost. Če drži, kar se govori o njegovih spolnih nagnjenih, je trpel še premalo in se mi tri beštije zdaj celo malo smilijo. Imele so premalo časa za svoje veselje.  Na žalost so ga kdaj prej imele preveč in bi jih morali takoj usmrtiti, da ne bi ogrožale okolice.

Sam sem v tem primeru pripravljen verjeti celo ‘teorijam zarote’, kot so se izrazili svojci, ki bi radi nekaj spoštovanja osebnega dostojanstva dobrega doktorja. Dobrega doktorja, ki je imel toliko vez in poznanstev, da so mu dovolili krvoločne pošasti imeti, tudi če kaj takšnega zadnjemu kmetu iz Spodnjega Zakotnika nikoli ne bi. Hja, poznati Senico ni kar tako.

Po naših informacijah, pridobljenih od preiskovalcev tragične smrti uglednega ljubljanskega zdravnika Saša Baričeviča, ki so ga v torek pozno popoldne na Oražnovi ulici v Rožni dolini do smrti pogrizli njegovi razvpiti trije bulmastifi, Joy, Atos in Atlas, so policisti na prizorišču tragedije našli tudi nekaj deset centimetrov dolg umetni penis (dildo) s pasom za pripenjanje okrog bokov. Šokirani policisti so tudi videli, da je bil čez umetni penis nataknjen kondom.

Zakaj bi verjel? Zato, ker nas naši vrli mediji in strokovnjaki tako ali tako nategujejo vsakodnevno (svinjska gripa, kdorkoli?) in lahko dobro vidimo vso primitivnost naše elite, ki državo zna voditi le v svoje osebno zadovoljstvo, medtem ko za seboj pušča opustošenje. Zakaj bi potem verjel, da je zgodba o čudnih spolnih praksah le natolcevanje primitivcev, ki želijo blatiti ime dobro povezane osebe? Zakaj prej ne bi verjel, da hočejo to zgodbo čim prej pokopati pod preprogo, da se ne bi videla vsa beda in ogabnost tistih, ki nam tako ali drugače visijo nad glavami.

Si kar mislim, da je zelo dosti ljudi vedelo, kaj se v resnici dogaja in je dobremu doktorju bilo pripravljeno stati ob strani, tudi če se je izživljal nad mrcinami, ki bi prav lahko raztrgale kakšnega nedolžnega človeka (in bi potem verjetno še enkrat zavarovali pse!). Verjetno so mislili, da se nič ne more zgoditi, če pa že, mogoče le kakšni nedolžni žrtvi. No, nekaj nad nami se včasih prav kruto poigra s človeško oholostjo in neumnostjo, če se že mi, slovenske ovce, ki nas tudi dnevno nategujejo, le da na neki drugi način, ne znamo upreti in poiskati resnice.

Zaman bi pozival, da se uvede temeljita preiskava o vseh okoliščinah dogodka, da se pred preiskovalno komisijo zvleče vse znance dobrega doktorja, sploh tiste, ki so malo višje na družbeni lestvici in dobro zasliši, kaj so vedeli, zakaj so ravnali kot so in tako naprej.  To se namreč ne bo zgodilo. Le spomin na groteskni dogodek, ki nam lahko predstavlja kratek pogled na pravo podobo naših elit, nam bo ostal in se nam utegne vrniti v kakšni nočni mori ali pa ob iskanju razlogov, zakaj je svet okoli nas takšen kot je, zakaj so nekaterim vedno odprta vsa vrata in jim je vse dopuščeno, drugi pa lahko životarijo iz dneva v dan, tudi če so najboljši in najbolj pridni ljudje na svetu.

Pa tudi če bi zgornja zgodba bila izmišljena (in pri Požaru bi vsekakor lahko bila), ostaja dejstvo, da bi pse morali že zdavnaj pobiti, saj so bili tempirane bombe in jih tudi bi, če ne bi ravno imeli lastnika, ki je poznal toliko pomembnih ljudi.

Postavilo se mi je vprašanje, ali slovenski obrambni sistem premore enoto za bojevanje na spletu. Tukaj ne samo ozko usmerjeno na preprečevanje računalniških vdorov  in kraje  bolj občutljivih informacij ali na napade na razne spletne strani, ampak v okviru priprav na informacijsko vojno. Kot je pokazala vojna med Gruzijo in Rusijo, so v Tbilisiju dobro zastavili ta del svojega spopada z veliko severno sosedo in so znali izkoristiti že tako prisotno negativnost zahodnih medijev do Rusije. Čeprav napadalci, so se hoteli in se v veliko primerih tudi uspeli, prikazati za žrtve.

Če bo Slovenija kdaj vojaško napadena, bo potrebovala ljudi in sredstva, da vodi učinkovito informacijsko vojno. Recimo temu kar izvajanje propagande. Sebe in svoja dejanja je potrebno predstaviti v pozitivni luči, dejanja nasprotnika v negativni. Manipulacija javnega mnenja tako v sovražni državi, kot tudi v državah, ki lahko prispevajo k pozitivnemu razvoju dogodkov za Slovenijo, je nujna. Ker je splet vedno močnejši medij in ker je mogoče preko njega dokaj poceni predstavljati svojo stran, ga je potrebno tudi priznati za bojišče v večji vojni. Vojne se namreč ne vodijo samo med vojaškimi formacijami, pač pa tudi preko diplomacije, gospodarskih pritiskov, sabotaž, propagande.

Splet iz leta v leto postaja bolj pomemben, vse več ljudi je, sploh recimo v ZDA, ki bodo še kar nekaj časa veljale za državo, ki lahko odločilno posreduje v vsakem sporu, ki ga bo imela Slovenija, ki se informirajo preko spleta. V obrambnem sistemu imeti posebno enoto, ki bo pripravila vse potrebno za takšne vrste bojevanje (mimogrede, ni nujno, da se takšna enota v času vojne sploh nahaja v Sloveniji), ne bi bilo slabo. Cena v primerjavi z oklepom, helikopterji in podobnim, ne bi bila ravno visoka.

Medtem, ko je nekdanji britanski premier v petek pričal pred preiskovalno komisijo, ki ima za nalogo odkriti, ali je bilo britansko sodelovanje v napadu na Irak leta 2003 upravičeno, so demonstranti Blaira zmerjali z vojnim zločincem in lažnivcem, ki ima krvave roke. Iz vojne, v katero je ob začetku operacij šlo 45000 vojakov, se v teku vojne ni vrnilo 175 Britancev, umrlo pa je mnogo več civilistov, upornikov in pripadnikov zasedbenih sil.

Zanimivo, da se Britanci sploh ukvarjajo s preiskovanjem vzrokov in upravičenosti napada, saj do zdaj nihče ni postavil vprašanja, ali je bil napad zveze NATO na ZRJ prav tako upravičen ali ne, prav tako v skladu z mednarodnim pravom, ali ne. Tony Blair sicer ni obžaloval ničesar in še vedno misli, da se je odločil prav. Sadam Husein, da je bil ‘pošast in grožnja ne samo regiji, ampak svetu’, o slavnih petinštiridesetih minutah, v katerih lahko Irak izvede napade z raketami polne orožja za množično uničevanje, pa da se je samo malo nerodno izrazil. Besede nekdanjega britanskega premiera bi lahko razumeli v smislu, da se je vojna splačala, ker je bil uničen izredno zatiralski režim, ki je v letih svojega obstoja pobil na tisoče nedolžnih ljudi. Če na vojno pogledamo s tega zornega kota, na pa na podlagi obtožb o razvijanju orožja o množičnem uničevanju, povezavah z Al Kaido in grožnjah novih, mnogo bolj uničujočih terorističnih napadov, napad na Irak ni bil kaj posebno drugačen kot vojaško obračunavanje z Miloševičevo ZRJ.

Orožja za množično uničevanje nihče nikoli ni našel, niti ni bilo posebej verjetno, da ga kdo bo, saj je bilo že pred začetkom vojne dovolj opozoril, da je to le prazen izgovor za napad. Tudi vprašanje sodelovanja iraškega režima z Al Kaido je bilo bolj kot ne neumestno, saj si je že v času iraške invazije v Kuvajt Osama bin Laden prizadeval za arabsko osvobodilno vojno proti Iračanom, ki bi jo pomagal voditi kar sam in je Saudijcem močno zameril, da so dovolili prihod Američanov. To in kasnejša prisotnost ameriških sil v deželi dveh svetih mest je bila tudi razlog za njegovo teroristično vojno, ki se ni začela enajstega septembra, ampak že prej z napadi v Keniji. Al Kaida nikoli ni bila v prijateljskih odnosih z režimom Sadama Huseina in širjenje njenih lovk po Iraku je prišlo šele po prihodu tujih sil.

Tudi humanitarna intervencija, da bi zatirano in trpeče ljudstvo rešili zlobnega tirana, se ne zdi prava razlaga za napad, bi pa takšen vzrok lahko imel mnogo več podpore, kot neobstoječa grožnja z orožjem za množično uničevanje. Navsezadnje ZRJ ni imela terorističnih skupin, niti ni grozila z orožjem za množično uničevanje, pač pa so Washington in druge prestolnice NATO pakta v vojno šle zato, takšen je vsaj uradni razlog, da bi preprečile etnično čiščenje na Kosovu. Tega sicer tudi ni bilo v takšnem obsegu, kot je bilo na začetku predstavljeno in zgodba o 100000 ubitih albanskih moških je pozneje poniknila neznano kam, a v luči pokolov v Bosni in Hercegovini se je zdelo razumljivo. Kakor že rečeno, zavoljo te vojne Tonyju Blairu malokdo vpije, da je vojni zločinec, čeprav bi lahko našli kar nekaj drugačnih razlag od uradne, kakšni so bili pravi razlogi za vojno.

Preiskovalna komisija se bolj kot ne zdi farsa, čeprav je primerno počakati do konca in videti, kakšen bo njen sklep. Kar bi se Britanci morali spraševati, je to, zakaj je njihov premier tako slepo zaupal Američanom in jim sledil v vsako vojno, ki so jo ti zakuhali. Kje so ostali britanski interesi, zakaj se je Tonyju Blairu zdelo nujno v vsem poslušati Washington in dejansko igrati ameriškega pudlja, ki skače in laja, kakor mu rečejo preko luže. Za nekdanjo imperialno silo Britanijo, vsekakor zelo ponižujoče, a ravno to je tisto, kar bi morali Britanci preiskati, če v prihodnosti želijo bolj neodvisno zunanjo politiko, ne pa da se igrajo prisklednika ZDA in nenehno zavračajo bolj radikalen obrat k sodelovanju z Evropsko Unijo.

Če ne to, pa bi si Velika Britanija zaslužila oblast, ki bi britanske interese, ne ameriških, vsaj občasno dala na prvo mesto, sicer se kmalu utegne zgoditi, da bodo britanske čete ob boku ameriških korakale v kakšno novo vojno, ki bo za posledico imela novo neizmerno trpljenje. Iran se še vedno zdi dober kandidat za kaj takšnega, manj nevarnih, a tudi krvavih konfliktov, pa je še kar nekaj, na primer tisti v Jemnu ali Somaliji.

Najprej dejstvo. Danilo Türk bo ostal predsednik Slovenije tudi po tem, ko se bo vsa igra okoli ustavne obtožbe enkrat končala. Politično  ravnotežje sil je takšno, da se mu izgube položaja ni bati in to Radovan Žerjav in Janez Janša dobro vesta.  Zato je prave vzroke in namene vložene ustavne obtožbe treba poiskati drugje.

Napad na predsednika republike moramo videti v kontekstu večjega boja za oblast, ne pa kot posledico odlikovanja gospoda Ertla. UDBA, komunistični režim, kršenje človekovih pravic, povojni poboji, to so le ključne besede, preko katerih se mobilizira privržence na eni strani cepitvene liniji v slovenski družbi. Zanimivo le, da je stran, ki  te besede uporablja v negativnem smislu, v manjšini in vsakokrat, ko se odloči za obračunavanje s prejšnjim režimom, samo izgublja na podpori. Vedno znova se namreč vse vrne na stare delitve, ki segajo že v čase pred drugo svetovno vojno, vojno, ki jih je tako znano krvavo zaostrila in popolnoma preobrnila slovensko sliko, tako da so desne, konservativne sile pristale v manjšini, leve, komunistične in tudi liberalne, pa v večini.

Stari boj se nadaljuje z novimi imeni, obrazi in se bije na novih bojiščih, od pravic homoseksualcev, do pravic izbrisanih.

Janez Janša ve, da z ustavno obtožbo ne bo nič, da pa bo dobil nekaj prepotrebne medijske pozornost, tako da ne bo utonil v pozabo. Medijska krajina v Sloveniji je takšna, da nima veliko medijev, ki bi  zaradi svojih povezav ne bili že v osnovi negativno nastrojeni proti njemu. V njegovem slogu tudi je, da divje napada nasprotnike  in ljudi razburja s temami, ki imajo visok čustven naboj, praktičnih posledic za reševanje gospodarskih in političnih problemov pa zelo malo. Omenjanje krivic, ki jih je povzročil prejšnji režim mu nikakor ne bo prineslo več podpore v celotni družbi, bo pa mu pomagalo mobilizirati sile, ki že zdaj stojijo za njim. Občutek, da se izdaja slovensko samostojnost in demokracijo, da se obnavljajo stare sile, ki so desetletja zatirale vsako opozicijo, predvsem prednike in tudi same volivce SDS-a, NSi-ja in celotne desne politične scene, bo pripomogel k mobilizaciji teh ljudi in zaostrovanju razmer v državi.

Mogoče se bomo spomladi res videli na trgih in ulicah in bo vse skupaj rahlo podobno ukrajinski oranžni revoluciji, Katarina Kresal pa bo lahko uporabila tisti vodni top. Če bo sploh potrebno seveda, saj se lahko na drugi strani ob takšnem zaostrovanju pojavijo tudi množice, ki bodo hotele izraziti svoje nezadovoljstvo nad Janšo in njegovimi podporniki. Ko se enkrat začne debata o zločinih prejšnjega režima in to zdaj to v bistvu tudi je, začnejo delovati stare delitve in razprave hitro postanejo  zelo vroče.

Težko je vedeti, ali ne gre za veliki strateški načrt, dolgoročno znova preobrniti sliko slovenskega političnega prostora. Namreč, stare zločine, vrednote, poglede, se lepi na trenutne politične opcije, čeprav je jasno, da SDS 21. stoletja nikakor ni SLS tridesetih let prejšnjega, kakor tudi SD, LDS in Zares niso KP ali liberalci tridesetih, štiridesetih in petdesetih let. S tem, ko na desnici želijo volivcem priskutiti vse verzije sodobne socialdemokracije in liberalizma, tako da jih smatrajo za naslednike komunistične diktature in naslednike povojnih klavcev konservativne opozicije, hočejo sebe predstaviti kot sile ljudstva, kot prave demokrate, kot tiste, ki obljubljajo vključevanje v razviti zahod in prihodnje blagostanje znotraj evroatlantskih povezav, medtem ko bi naj nasprotniki predstavljali le prebrisane ostanke krvavega totalitarizma, ki še toliko let po  drugi svetovni vojni in toliko let po osamosvojitvi, ne zmorejo priznati svojih preteklih grehov.

Da je to dvorezen meč, je seveda jasno, saj bodo na drugi strani storili nekaj podobnega, ko bodo na politične sile, ki jih zdaj najbolje predstavljajo v SDS-u in NSi-ju lepili grehe RKC in iskali primerjave v raznih diktaturah latinske Amerike ali celo malo bližje, v frankistični Španiji.

Osebno menim, da je za preobrat zelo malo možnosti, razen če ne pride do nove kataklizmične krize, kot je bila druga svetovna vojna, v kateri je potem možno radikalno spremeniti vrednote večjega dela prebivalstva. Zaradi tega sem tudi skeptičen, da sploh obstaja kakšen strateški načrt.

Prej gre resnično za posledico načina razmišljanja Janeza Janše in njegovih najožjih sodelavcev, ki menijo, da je mogoče z agresivnim obujanjem spominov na čase po koncu druge svetovne vojne pa vse do osamosvojitve in potem lepljenjem vseh negativnih strani prejšnjega režima na svoje politične nasprotnike, mobilizirati vsaj svojo volilno bazo, da je glasna in pripravljena izpolniti vsak ukaz, ki pride od zgoraj.

Bilo bi seveda bolje, če  predvsem SDS, kot največja opozicijska stranka in nosilka celotnega desnosredinskega političnega bloka pri nas, tega ne bi počela in bi ostala pri napadanju delovanja slovenske vlade, ko gre za spopad z gospodarsko krizo, reforme zdravstva, sodstva, javne uprave, boja proti birokratizaciji, itd… Jezo zavoljo brezposelnosti ali nizkih plač se da izkoristiti za krepitev podpore, ne da bi pri tem od zadaj odmevali razni slogani, ki prav te ljudi še najbolj odbijajo. Namesto zaostrovanja in iskanja razlik, bi bilo mnogo bolj modro iskati skupne točke z ljudmi, ki niso klasični volivci strank, ki v slovenskem prostoru veljajo za desničarske, so pa trenutno zelo nezadovoljni s stanjem v Sloveniji.

….ali kako prodati več svinjine.

Argentinska predsednica Cristina Fernandez de Kirchner je v sredo v govoru, v katerem je napovedala subvencije za proizvajalce svinjine povedala, ‘da ni vedela, da svinjina izboljšuje spolno življenje,’ in da je mnogo bolje jesti svinjino na žaru, kot viagro.’ Argentinci so sicer zaljubljeni v govedino. Tako zelo celo, da kljub velikim ribolovnim območjem ob obalah države pojedo zelo malo rib.

Predsednik združenja proizvajalcev svinjine, Juan Luis Uccelli, je imel na to v podporo povedati, da imajo na Danskem in Japonskem mnogo bolj harmonično spolno življenje kot Argentinci,  ker pojedo veliko svinjskega mesa.

No, vidite, kako se prodaja meso. Seks se prodaja, le tega niste vedeli, da ne samo v medijih, ampak v mesnicah tudi.