Jinov svet

O Afganistanu, predvsem o WikiLeaks sem v preteklih dneh že kar veliko pisal. O tem, da razkritje ne pove nič posebej novega, o tem, da ženske pravice ostajajo pomemben del pridobivanja podpore zahodne javnosti, sploh ameriške, tudi o tem, da se Talibani že maščujejo kolaborantom. Namreč, tudi oni so začeli brskati po nekako 90000 dokumentih in iskati posamznike  in vasi, ki so sodelovale s tujimi silami. S tega stališča je WikiLeaks res ogrozila življenja ljudi.

Včeraj je padel prvi novozelandski vojak.  Še ena majhna država, podobno kot naša, ki je v tej operaciji z majhnim številom vojakom in z velikim vprašanjem, zakaj?

Kakorkoli, še eno spoznanje, ki ga lahko razberemo iz tega, kar so do zdaj mediji poročali o razkritih dokumentih: tuje sile ne lažejo o številu svojih padlih vojakov. To je bilo eno vprašanje, na katerega je bilo moč dobiti različne odgovore. Saj veste, vojska in politika rada lažeta, kadar jima je to v interesu. Vendar pa potem ni tako enostavno prikriti večjega števila padlih, ker imajo vojaki družine, mediji spremljajo spopade in štejejo padle.

Drugo je s številom padlih nasprotnikov. Tam ne vemo, ali so ubiti borci ali civilisti, sploh pa je že neka tradicija, da število ubitih nasprotnikov zaokrožiš na kakšnih 30, 80 ali 100. Takšnim površnim poročilom potem ne gre dajati kakšne posebne vrednosti.

Na kar gre opozoriti, je da je za spremembo javnega mnenja na zahodu v konfliktih, kot je ta, potrebno že izredno malo žrtev. V primerjavi s preteklimi vojnami, ta ne zahteva veliko človeških žrtev na strani zahodnih sil in tistih nekaj redkih zaveznikov, ki sodelujejo z njimi. Mnogo več je mrtvih Afganistancev. Po mojem mnenju ne gre trditi, da so zahodnjaki preprosto tako zelo občutljivi, da niso sposobni več voditi prave, krvave vojne z veliko žrtvami. Prej je težko razumeti, kaj ima država na drugem koncu sveta, predpotopno revna, z varnostjo doma in zakaj je nujno zapraviti na milijarde $ denarja, ki bi lahko bil bolje porabljen doma. Cena vojne je obremenjujoča prav na finančnem področju.

Patruljo novozelandskih vojakov, sestavljeno iz treh vozil, so v provinci Bamijan Talibani najprej napadli z improviziranim eksplozivnim sredstvom, potem pa še z raketami. Pri tem je bil en vojak ubit, dva ranjena, ranjen pa je bil tudi prevajalec. Za Novo Zelandijo je to prva smrt v afganistanski vojni.

Letos je v Afganistanu padlo že 415 tujih vojakov, v skoraj devet let trajajoči vojni že 1983.

Zakaj to pišem? Med njimi še ni Slovenca. Kakor stvari gredo naprej, se to utegne kmalu zgoditi. Vprašati se moramo, ali je ta vojna vredna življenj slovenskih vojakov, če je vredna sredstev, ki jih je potrebno investirati. Se slovensko nacionalno varnost res zagotavlja v Afganistanu? Slovenija z nadaljevanjem vojne kaj pridobiva? Od ZDA kaj dobimo, ali imamo s sodelovanjem le mir pred njimi? Se proti terorizmu res da boriti na drugem koncu sveta, ali je morebiti bolje investirati več sredstev v obveščevalne zmogljivosti doma in delati na integraciji domačega muslimanskega prebivalstva?

Predsednica ruskega  sveta za človekove pravice Ella Pamfilova, je v petek odstopila s svojega položaja. Odstop prihaja po njenih ostrih reakcijah na razstavo prokremeljske in nacionalistične skupine Naši, ki je ob jezeru Seliger pripravila svoj tabor, imenovan Seliger 2010. Razstavljene so bile fotografije ruskih liberalnih voditeljev, med njimi dvainosemdesetletne borke za človekove pravice, Ljudmile Aleksejeve, nabodene na nacistične čelade. Pamfilova je Naše tudi obtožila, da so na taboru zažigali knjige, nekaj  za kar sicer ni dokazov. Ni pa to prvič, da je prišla v konflikt s skupino.

Tabor sta obiskala tako predsednik Medvedjev, kot tudi Vladislav Surkov, ki mu pripisujejo inspiracijo za ustanovitev Naših.

Naši so  Pamfilovi zaradi tega že zagrozili s tožbo, njen odstop pa so pozdravili. Razen tega je zdaj že bivša predsednica sveta za človekove pravice nasprotovala novim pooblastilom obveščevalne službe FSB, ki jih je podpisal predsednik Medvedjev. Zanimivo je tudi, da je dva dneva pred odstopom svoj napad nanjo usmeril tudi ideolog vladajoče politične stranke, Enotne Rusije, Aleksander Čadajev, ki jo je obtožil, da je prinesla politizacijo sveta. Hkrati bi naj ignorirala vandalizem protestnikov, ki nasprotujejo gradnji ceste skozi gozd Khimki in  pretep med otroci Rusov in Čečenov v letnem taboru Don v kraju Tuapse.

Protestniki so v sredo napadli administrativni center v mestu Khimki in pri tem povzročili nekaj materialne škode. Policija ni aretirala nobenega izmed vandalov, kasneje pa je prijela devet aktivistov, ki se borijo proti gradnji osem milijard $ vredne zvezne avtoceste skozi gozd Khimki, ki bo povezovala Moskvo s Sankt Peterburgom.

Da, nekako tako to gre:

Navajeni smo, da Rudolfa Maistra slavimo. Da nam je v ponos, kako drzno in pogumno je Slovencem obvaroval Maribor in mejo potisnil proti severu. Je naš junak. Toda potem, kaj je Avstrijcem? Izdajalec ali kaj drugega?

Na gradu Riegersburg (kakšno uro od slovenske meje na vulkanskem hribu stoji velika trdnjava, vredna ogleda) je tudi obeležje padlim v obeh velikih vojnah. In tam je  napis, ki slavi junake osvobodilne vojne leta 1919, ki so osvobodili, ali za Avstrijo obdržali območje severno od Mure. Avstrijcem so to junaki. Še večji bi bili, če bi ‘osvobodili’ Maribor. Nemško govorečo prebivalstvo, in ni ga bilo malo, bi jim bilo še zdaj hvaležno. Poražencev itak nihče ne bi nič vprašal. Tista Hitlerjeva, ‘naredite mi to deželo zopet nemško’, postane bolj razumljiva.

Če gremo dovolj daleč v zgodovino, če brskamo po preteklosti, lahko, če to želimo, najdemo dovolj razlogov, da si upravičimo ozemeljske težnje na račun sosedov. Nihče ni na nekem področju od dneva stvarjenja sveta. Prav zaradi tega zna to biti zelo nevarno. Mi bi imeli Trst, Italijani celo Istro, mi bi tudi imeli Istro, Avstrijci bi imeli našo Štajersko, itd…Hrvati bi se spomnili, da smo Slovenci samo še eno pleme s posebnim narečjem…

Prav zato je dobro vztrajati pri nedotakljivosti meja, čeprav, po Kosovu, Južni Osetiji in Abhaziji, po vseh spremembah skozi zgodovino, tega tako ali tako ne bo mogoče vzdrževati v nedogled. Povezave  propadejo, mednarodna stabilnost gre po vodi in vedno se najdejo junaki, ki bi zopet osvobajali svojo sveto deželo in sanjajo o slavi pradedov.

Tako bi lahko človek pomislil po prebranem naslovu na RTV Slo. Britanski študenti politologije: Tito je bil turški namestnik.  Neki profesor vzhodnoevropskih študij na univerzi v Kentu je na svojem blogu objavil nekaj posrečenih odgovorov svojih študentov, bodočih politologov.

Nekateri med študenti so zapisali, da je komunizem v Jugoslaviji izšel iz turškega cesarstva, Tito pa je bil vodja Jugoslavije le dobrih deset let. Po mnenju nekaterih bodočih politologov je bila glavni zaveznik Srbije v osamosvojitvenih vojnah v začetku 90. let Nemčija. Vojno s Hrvaško naj bi sprožil poskus Slobodana Miloševića, da bi osvojil hrvaško prestolnico Dubrovnik.

K temu dodatek profesorja, da študenti na politologijo prihajajo nepripravljeni. Gotovo. Saj na FDV tudi pridejo nepripravljeni. Neki moj sošolec v prvem letniku ni vedel, kje je Moldavija in imel sem močan občutek, da niti tega ne, kje je Ukrajina. Ampak potem, tudi jaz nisem znal še nekaj mesecev po spremembi identificirati nove gruzinske zastave.

Ampak ne o tem. V zgornjem primeru gre za nekaj zanimivih odgovorov iz 400 izpitnih pol. Nekaj se mora najti. Drugo je, da se moramo vprašati, zakaj bi neki mladi Britanci morali vedeti, v tem primeru študenti politologije, kdo je bil Tito? Nam se to morebiti zdi samoumevno, a potem, že mlajše generacije o tem ne vedo več veliko. Kriv je izobraževalni sistem, vsekakor.

Koliko Slovencev ve, kdo je bila Katarina de Medici? Ali Karel peti? Ali Sulejman mogočni? Kdo so bili founding fathers ZDA? Kdo founding fathers EU?  Dvomim, da jih je veliko. Če se človek ne specializira za zgodovino, torej ali zato, ker ga zanima, ali ker je to povezano z njegovim delom (politični analitiki bi morali vsaj malo poznati zgodovino, menim jaz), potem  je njegovo znanje omejeno. V nekaterih primerih bolj, v drugih manj. Jasno je, da vsak malo bolje obvlada zgodovino svojega prostora, svojga naroda, svoje religije. Kar je malo bolj oddaljeno, se mu že ne zdi več tako zelo pomembno in ostane pri res velikih zgodovinskih osebnostih in dogodkih, pa še to zato, ker je z njimi velikokrat soočen. Recimo s Hitlerjem, Stalinom, komunizmom, Napoleonom….

Politologi so v drugi kategoriji. Res je, zgodovino morajo poznati, ampak potem, čigavo? V prvem ali drugem letniku bodo težko šli v podrobnosti in bodo bolj na splošno jemali snov, povezano z njihovim področjem, šele kasneje se bodo lahko osredotočili. Če hočemo analitika, ki bo znal podjetju ali državi svetovati pri delovanju v Turčiji, se bo moral med drugim posvetiti turški zgodovini, da bodo njegove analize in nasveti koristnejši. Ampak spet, bo zavoljo tega moral vedeti, kdo je bil Idi Amin? In to podrobno?

Kar meni prispevek na RTV Slo pove, je da nekatere stvari jemljemo za samoumevne, na primer, da je Tito bil tako pomembna oseba, Jugoslavija pa tako pomembna država, da je še zdaj relevanten za študente politologije v Veliki Britaniji. Drugo je, da se ne zavedamo svoje vpetosti v nek prostor. Gotovo je bilo v tistih polah še kar nekaj butastih odgovorov, recimo o Poljski ali Romuniji, pa nam prispevek o tem ne poroča.

Robert Fisk V The Independent-u piše o tem, kako Izrael vedno bolj postaja del EU, ne da bi to kdo opazil. Pri tem že v prvih odstavkih postreže s primerjavo, ob kateri se je mogoče nasmejati. No, če ne bi bilo ta tragično in če nekateri v resnici ne bi tako razmišljali.

O nesreči v Romuniji, kjer je med vojaško vajo umrlo pet izraelskih vojakov, zapiše:

V poteku je bila NATO-izraelska vaja. Dobro, to je potem OK. Zdaj si pa zamislite smrt petih Hamasovih borcev v strmoglavljenju helikopterja prejšnji teden v Romuniji. Vsi bi raziskovali ta izjemen fenomen. Zdaj, naj bo jasno, ne primerjam Izraela in Hamasa. Izrael je država, ki je pred devetnajstimi meseci v Gazi upravičeno poklala več kot 1300 Palestincev - več kot 300 jih je bilo otrok - medtem ko so zlobni, krvosesi in teroristi v Hamasu ubili 13 Izraelcev (tri od njih so bili vojaki, ki so se v resnici po pomoti ustrelili med sabo).

Nekako tako to gre v ZDA, če spremljate več njihovih medijev. Pri nas so stvari malo bolj uravnotežene, čeprav, posledic zaradi tega ni.

Iz intervjuja na Siolu s predsednikom Zbora za republiko, Gregorjem Virantom:

Preigravajo se scenariji, da se boste vrnili v aktivno politiko, celo z novo stranko, sredinsko stranko z desnim predznakom, govori se celo o sodelovanju z Matejem Lahovnikom. Je v tem kaj resnice?

Ni! Zelo cenim Mateja Lahovnika kot sposobnega politika. Če se poskušam umestiti v politiki, potem sodim zelo, zelo na sredino. Ideološko me ne vleče ne na levo, ne na desno, sem dejansko na sredini, tako kot je po mojem mnenju večina Slovencev. O političnih vprašanjih razmišljam zelo pragmatično. Trenutno me zgodbe o ustanavljanju novih strank preprosto ne zanimajo. Taka zgodba bi pomenila, da se človek popolnoma preda politiki, spremeni življenje, opusti kariero, svoj poklic. Tega resnično ne bi rad naredil.

Nikoli ne reci nikoli?

Ja, nikoli ne reci nikoli. Če se bo še kdaj pojavil kakšen izziv v politiki, kakšen položaj, ki bi me pritegnil zaradi zanimivosti dela, tako kot me je ministrovanje, ne rečem, da ne bi česa takega spet sprejel. Da bi se pa stoodstotno vrgel v politiko … Mislim, da v tem življenju ne.

Jaz tudi pravim, nikoli ne reci nikoli, kajti marsikaj se lahko spremeni.  A Virant je kar odločen, ko pravi , da so za ustanovitev neke nove stranke pod njegovim vodstvom možnosti minimalne,  skorajda nikakršne. Za politično desnico (tudi če se sam uvršča bolj na sredino), natančno za SDS, je to slaba novica, saj potrebujejo prav človeka, ki jim lahko pobere glasove na sredini. Janez Janša bo težko sam pobral večino in potrebuje zaveznika. Ampak potem, Virant bi lahko bil nevaren konkurent, takšen, ki se za razliko od politikov Nove Slovenije ne bi pustil zvabiti v past in potem izginiti v vsesplošnem širjenju SDS-a.

Ob rob govoru o večinskem volilnem sistemu, ki ga je oni dan omenil predsednik Zaresa, Gregor Golobič. Dejansko je en pol slovenskega političnega prostora že tam, medtem ko je drugi še zelo razdrobljen,  a kakor kaže, se lahko zgodi, da bomo skozi sistem, kot ga imamo zdaj, kmalu dobili dejansko dvostrankarski sistem. Če bomo odmislili vse majhne strančice, dobre le za politične računice in ustvarjanje majhnih in velikih koalicij. Kot je  rekel Golobič, bo  v nekem trenutku morda pametno razmisliti tudi o večinskem volilnem sistemu.

Razmisliti že. Sprejeti tudi?

Čeprav tvegam, da bom potegnil iz konteksta, bom citiral naslednjih nekaj besed izpod peresa Bojana Glaviča v Nedeljskem Dnevniku:

V času, ko slovenska podjetja propadajo, delavci pa se soočajo ne le z nižjimi plačami, ampak ostajajo brez njih in brez dela, res ni pričakovati prav veliko razumevanja za nezadovoljstvo javnih uslužbencev, ki se jim nikoli ni bilo treba bati izgube služb, vrh vsega pa se lahko pohvalijo še z veliko višjimi povprečnimi plačami od tistih v gospodarstvu (da možnosti lahkotnega pridobivanja službenih stanovanj in skoraj brezplačnega letovanja v državnih počitniških domovih niti ne omenjamo). In zdaj se skupaj z vrtoglavo visoko plačanimi zdravniki jezijo na vlado, ker jim plač noče še naprej in še bolj dvigovati, kar jim je z nespametno plačno reformo obljubila prejšnja vlada. Halo?

Halo? Mar ta človek sploh ima kaj pojma, kdo vse je zaposlen v javnem sektorju, ali misli, zmotno, kot zelo veliko ljudi, da so javni sektor samo zdravniki, sodniki, sekretarji in birokrati, ki delajo samo 15 ur na teden, drugače pa pijejo kavo, pri tem pa nimajo nižjih plač od 1500 evrov mesečno? Sam se vedno znova začudim, ko vidim te podatke o povprečnih plačah v javnem sektorju, saj česa podobnega sam nisem nikoli videl, niti ni videla večina mojih sodelavcev. Še več, marsikdo kar beži v gospodarstvo, ker je tam za enako delo plačan bolje. Niso vsi zdravniki.

In tudi tale z zagotovljenimi službami je malce za lase privlečena. Novinar sploh ne ve, koliko ljudi ima delo za določen čas, niti tega ne bo raziskal. Ona o službenih stanovanjih pa je tako ali tako z drugega planeta. Če ima majhen del javnega sektorja vse te privilegije, to ne pomeni, da ga ima zadnja čistilka ali vratar, niti večina.

Tako ne bomo nikamor prišli. Javni sektor je zelo raznolik in reformirati ga, da bo z manj zaposlenimi in z nižjimi stroški opravil več, je velika naloga, ki pa jo lahko opravi le kdo, ki dejansko ve, kako delo poteka. Sicer bomo končali z uničeno državo, kjer ne bo nič več delovalo. In to, se bojim, se bo na koncu zgodilo, ker niti novinarji korektno ne opravljajo svoje naloge, politika pa tako ali tako ljudi deli, da bi jim lažje vladala.

Kaj šele, da bi udarili debato, kako obdržati sposobne zaposlene in kako pravično plačevati nadarjene in pridne in kaznovati lene in nesposobne.

Zadnje dni našo pozornost vzbujata dve zgodbi, ki nam odstirata pogled na resničnost pod že tako napokano fasado zahodne vojaške premoči, učinkovitosti obveščevalnih služb in vrednot, ki vodijo ZDA. Dve zgodbi, ki nam  v resnici ne postrežeta s čim presenetljivim, s čim, česar ne bi vedeli že prej.

V The Washington Postu sta Dana Priest in  William Arkin razkrila obseg ameriškega obveščevalnega aparata, ki se je razbohotil po enajstem septembru. In pogled ni lep, sploh ne za tiste, ki so odgovorni, da se je spletla tako gosta mreža različnih služb, ki na koncu dneva lahko prestrežejo skoraj vsako informacijo, pa si z njo ne znajo kaj početi, ker ob vseh masah ne zmorejo ločiti pšenice od plevela.  Ali kakor gre zgodba enega izmed uporabnikov, ki so ga pripeljali v zatemnjeno sobo, mu prepovedali, da bi si delal zapiske, potem pa mu predočili program za programom: toliko tega je bilo pred njim,  da ni mogel več slediti in jih je ustavil z besedami, da si ničesar ne more zapomniti. V čem je korist takšne obveščevalne birokracije, če ob vsem porabljenem denarju uporabniki ne pridejo do uporabnih zaključkov?

1271 vladnih in 1931 zasebnih organizacij na 10000 lokacijah po ZDA, s skoraj 900000 zaposlenimi se ukvarja s tem. Letno proizvedejo 50000 poročil, od katerih mnoga nihče ne prebere. Samo NSA letno prestreže 1,7 milijarde emailov, telefonskih klicev in drugih načinov komunikacije.

Američanom, tem oboževalcem svobode, je nad glavami zrasla prava birokratska pošast, ki iz dneva v dan neumorno vohuni za njimi, čeprav tega znanja ne zna kdo ve kako koristno uporabiti. Plačujejo jo tudi s svojim davkoplačevalskim denarjem, uradno 75 milijard $ letno, v zameno pa ne dobijo kaj veliko več varnosti. Velikost obveščevalnega aparata je že tako velika, da bi si ga celo Sovjeti lahko vzeli za vzor. In če smo že pri Sovjetih, ZDA kakor da bi šle po njihovi poti in to lahko pripišemo njihovemu svetovnemu imperiju, ki zahteva več in več sredstev, da se ga sploh vzdržuje, kaj šele, da se uničuje njegove nasprotnike.

Vprašati se gre, ali na koncu koncev Američani ne bi morali biti srečni, da je ves ta obveščevalni stroj tako neučinkovit, da oblasti niti ne vedo, koliko ljudi imajo zaposlenih, kaj šele, da bi nekje obstajala neka nadzgradba, kjer bi hitro in učinkovito nadzorovali delo na stotin različnih skupin in na tisoče posameznikov.

S Sovjetsko Zvezo pa je povezana tudi druga zgodba, saj je prav ta propadla velesila v Afganistanu, tako kot Američani, preko puškinih cevi hotela uvesti svoj red.  WikiLeaks so v javnost izstrelile 90000  zaupnih dokumentov o poteku vojne pod Hindukušem v letih 2004 -09. Nekatere dokumente so prvi razkrili v The New York Timesu, The Guardianu in Der Spieglu.  The Guardian je dokumente označil za ‘uničujoči portret neuspešne vojne v Afganistanu, ki razkriva kako so koalicijske sile v incidentih pobile na stotine civilistov, talibanski napadi so se okrepili in se NATO-vi poveljniki bojijo, da sosednja Pakistan in Iran podpihujeta odpor.’

Dejansko s tem nismo izvedeli nič novega. Da ameriške posebne enote lovijo in brez sojenja pobijajo talibanske voditelje? Kaj drugega bi pričakovali? Da so v napadih ubiti civilisti? Že vemo. Da se zavezniški poveljniki bojijo, da se proti njim borijo uporniki podprti s sredstvi iz sosednjega Pakistana in Irana? No, o tem bi lahko tekla debata, a spet, nič novega, nič nepričakovanega.  Dokumenti samo osvetljujejo resnico in zahodnim voditeljem, sploh tistim v Washingtonu, otežujejo delo prepričevanja javnosti, da je vojno smotrno nadaljevati in da na koncu čaka zaslužena zmaga.

V vojnah vlade lažejo, da se jim ne bi bilo treba ubadati z nejevoljno ali demoralizirano javnostjo. Tako tudi v Afganistanu. Bolj kot ne, namreč gre za spopad volj, za to, kdo bo dlje vzdržal. Ne za spopad tehnike; v tem so zahodni zavezniki nedvomno premočni, kar še posebej dobro kažejo brezpilotna letala, ki jih daljinsko vodijo iz Nevade in ki vsake toliko časa povzročijo pravi pokol. Med uporniki ali med navadnimi civilisti, to je težko določiti, saj ne vemo, na podlagi česa se oddaljeni piloti sploh odločajo za napade. A cena je visoka. Ne toliko v številu padlih vojakov, pač pa v denarju, ki se pretaka v vojno, ko bi lahko bil porabljen kje drugje.

Razkritje, sploh v navezavi s tremi tako pomembnimi časopisi, kot so  The New York Times, The Guardian in Der Spiegel, bo udarilo po javni podpori vojni, oziroma, ker te niti ni veliko, po apatiji, ki jo je z Obamovim lepim obrazom (človek je celo dobil Nobelovo nagrado za mir) uspela vzdrževati vojna mašinerija. Prav zato ostre obsodbe dejanja, ki da ogroža nacionalno varnost in življenja Američanov in zaveznikov. Nedvomno bo razkritje upornikom še dvignilo moralo, javno podporo na zahodu pa zbilo in s tem dejansko zmanjšalo možnosti zaveznikov za zmago.

A vprašati se moramo, ali je ta vojna  vredna truda in kaj si je z zmago v tako negostoljubni državi sploh početi.

Eden mornar je bil ubit v kratkem boju, drugi pa zajet, so sporočili afganistanski Talibani. Ameriške sile so že začele z obsežno akcijo iskanja.

Dva mornarja sta v zasedo padla v provinci Logar, potem ko sta se v petek iz Kabula odpeljala s športnim, oklepnim terencem. Zakaj sta na poti bila sama, še ni pojasnjeno. Talibani so najprej zahtevali zamenjavo svojih ujetnikov za truplo mrtvega mornarja, NATO sile pa so za vsako informacijo ponudile 20000 $ nagrade. V operacijo iskanja so že vključene velike sile, ki jim pomagajo helikopterji.

Mesec julij bi lahko po številu žrtev med zavezniki bil podobno krvav kot mesec junij, ki je bil najhujši mesec za tuje sile v državi od začetka vojne leta 2001.

Kar morebiti priča o veliki spremembi v ruski zunanji politiki. In tudi o pretakanju moči z rok Vladimirja Putina v roke Dmitrija Medvedjeva. Funkcija predsednika pač s sabo nosi veliko moč.

Tako je iranski predsednik za tarčo vzel ruskega in ga obtožil, da je del zahodne zarote proti islamski republiki. Rusija se je v preteklem desetletju vedno obnašala kot dokaj nezanesljiv iranski zaveznik, takšen, ki jih sicer načeloma podpira, a po drugi strani zavlačuje s prodajo orožja, takšen, ki mu koristijo dobri odnosi, a se ne bi rad zavezal kakšnim garancijam. Z ameriško prevlado v regiji je  bilo Iran treba obdržati neodvisen in kot protiutež in brzdati ameriške ambicije po hujših sankcijah. Tudi zato so vse sankcije, sprejete v ZN, tako vodene in nepomembne.

Toda potem, Dmitrij Medvedjev je začel s svojo veliko modernizacijo, tudi z dobrikanjem zahodu, predvsem ZDA, nekaj česar njegov predhodnik, Vladimir Putin, po grenkih izkušnjah ni bil pripravljen početi. Tako je čisto možno, da ruski predsednik v želji, da si zagotovi transferje tehnologije in denarja, namerava še  ohladiti odnose z Iranom in izraziti še kakšen dvom v njihovo početje. Da bo pri tem vseeno še nekaj časa  skušal ohraniti kolikor toliko dobre stike, je tudi jasno. Ni pa več rečeno, da islamska republika ni več le predmet trgovine v zameno za kaj drugega.

Kdo bi rekel, da so časi drugi, da Rusija lahko zaupa zahodu, predvsem ZDA, da je že toliko močna po letih napredka, da je prestala gospodarsko krizo preteklega leta in se znova dviguje in se lahko gre takšno trgovanje. Da je lahko znova naivni velikan. S tem se ne strinjam. Predsednik Medvedjev po mojem ponižnem mnenju pretirava s svojim iskanjem sobivanja z zahodom, kajti v zameno za sodelovanje, če se bo za to odločil, ne bo dobil ne tehnologije, ne denarja, sploh od Američanov ne. Zgodovina bi ga lahko o tem podučila. Če od koga, potem si lahko pomoč obeta od Nemčije, ki pa bo za to zahtevala svojo ceno, svoje mesto pod soncem, kot ponovno velika sila. Ali pa od kakšne manjše evropske države, ki bo videla le kratkoročne koristi od prodaje orožja, podjetij ali zgolj od gospodarskega sodelovanja. Nič ni zastonj.

Kot opazovalec Rusije pa se vedno znova zalotim pri vprašanju, kako za vraga jim uspeva vedno znova pasti na sladke besede, ki prihajajo z zahodne strani? Je to res posledica želje postati del zahoda, nek občutek manjvrednosti, ki izhaja še iz daljne preteklosti, vse od mongolskega jarma, ki je uničil cvetoče ruske dežele in jih pahnil v zaostalost?

Prejšnji teden se je Vlado Miheljak spraševal, ‘kdo gnoji  in zaliva obrite glave?’  V Raju pod Triglavom je naštel nekaj primerov nestrpnosti, ki se širi po Sloveniji. Vse lepo in prav.  Strinjam se, da je zavračanje vsake drugačnosti v Sloveniji v porastu, da pod površjem brbota hudo sovraštvo, ki se vedno niti ne pokaže, da je stanje v resnici še hujše, kot bi kazala poplava sovražnih komentarjev po spletu in tu in tam tudi fizičnih napadov.

Vendar pa bi opozoril na nekaj, kar to sovraštvo prej kot ne še utrjuje. Miheljak tako o najbolj znani romski družini v Sloveniji in o dogodkih, ki so sprožili toliko besed, napiše naslednje:

Ali tisti, ko se je policija v mandatu notranjega ministra Mateja namesto na “prekurjeno” množico pravih domačinov spravila na Rome in kljub rotenju pokojnega predsednika Drnovška pustila otroke in ženske zmrzovati v improviziranih šotorih, ker so jih pregreti sosedje pregnali z njihovih domov, pa so jih kasneje odpeljali v Postojno v režim koncentracijskih taborišč, ali ležeren odnos institucij in javnosti do napadov na različne rasne, spolne in druge skupine.

Problem tukaj je, da Miheljak sam naslika podobo boja med domačini in Romi, ko v resnici gre za spopad skupnosti s kriminalci, ki so jih leta in leta terorizirali, dokler se jim enkrat ni utrgalo in so pravico vzeli v svoje roke. Njihovega trpljenja, njihovih strahov nihče ni upošteval, zato je govoriti o ubogih romskih žrtvah na tem mestu neumestno in kontraproduktivno, saj jim v resnici pravi, da bi morali še naprej trpeti, četudi umreti pod streli kriminalcev, le upreti se ne bi smeli, ker so na drugi strani pač pripadniki neke manjšine.

Če kdo, potem je za dogodke kriva država s svojimi represivnimi organi, ki niso reagirali, ko je bil še čas.

Boj proti nestrpnosti si mora navzeti drugačnih oblik, če hoče biti uspešen in ne, za vse kriviti samo  staroselce, češ da nočejo sprejemati drugačnosti, ne bo delovalo, temveč bo samo poglabljalo delitve in dajalo vetra v jadra raznim radikalnim skupinam. Te bodo namreč ob vsakem moraliziranju s strani liberalnih in socialističnih elit hitro pokazale s prstom na vsako sprenevedanje, kakršno je to v primeru družine Strojan. Potreben je oster, a pravičen boj, enakost pred zakoni, vztrajanje pri vrednotah liberalne države, najmanj pa so nam potrebni ideološki bojevniki, ki bodo iskali le načina, kako čim bolj potlačiti nasprotno stran, ne glede na resnico ali interese celotne skupnosti.

Torej, rešiti problem izbrisanih, urediti mejo s Hrvaško, zagotoviti muslimanom njihov verski objekt v Ljubljani, boriti se proti diskriminaciji vseh vrst, do Romov, homoseksualcev, ostro reagirati na vsak fizični napad in ne vsega pometati pod preprogo. Po drugi strani pravično osvetliti vsak konflikt in ne poglabljati sovraštva, s tem pa jemati podporo radikalnim skupinam. Nujno je tudi ljudem dati več optimizma, boljše možnosti, da si z delom zagotovijo dostojno življenje, da jim ne bo treba na vsakem koraku iskati krivcev za njihovo nesrečo.  Revščina in razočaranje znata tudi biti dobri gojišči nestrpnosti.

To sem prebral na zidu enega mojih facebook prijateljev. Gre za del predavanja in že naslov dobro nakaže, odkod pravzaprav sekularizacija v zahodni Evropi. Po več kot stoletju krvavih verskih bojev, po tridesetletni vojni, ki je opustošila nemški prostor, po preganjanjih in spopadih (seznam je zelo dolg), je moralo priti do reakcije.

Da imamo ločitev države in cerkve izhaja iz izkušnje verskih bojev, ne iz neke prostozidarske zarote uničiti edino pravo vero in uvesti satanovo vladavino, kakor bi kdo zmotno pomislil (da, našli bi se tudi takšni).  To si velja zapomniti kot argument proti tistim, ki bi želeli pretiravati z vlogo katerekoli organizirane religije v delovanju države. Sekularizacijo bi morali podpirati tudi verni ljudje, saj jim le ta omogoča mir, razen seveda, če niso pripadniki prevladujoče strani, ki zatira vse druge. Zgodovina nas uči, da se je nespametno zanašati na dobro voljo prevladujoče verske skupnosti.

V terorističnem napadu na hidroelektrarno na severnem Kavkazu sta bila ubita dva človeka, dva druga pa ranjena.   Drobna novička, ki je v resnici dokaj nepomembna. Kavkaz je še vedno delno nemiren, a ne več tako, da bi lahko korenito spremenil razmere v Rusiji. Za to državo je hujša katastrofa suša, kakršne ne pomnijo že stoletje.

V najrodovitnejših območjih ni deževalo že od aprila in napoved letošnjega pridelka pšenice se giblje v rangu  81 do 85 milijonov ton, kar je manj kot lanskih 96 milijonov ton. K sreči so zaloge velike, saj so bile letine v preteklih letih dobre.  Huda vročina pa je veliko Rusov pognala v smrt. Kopanje v vinjenem stanju pač ni priporočljivo. 1244 ljudi se je utopilo v juniju, ko so v rekah in jezerih iskali ohladitev, julija je število mrtvih že preseglo 400. V primerjavi z dvema žrtvama terorističnega napada so to hude izgube, ki kažejo najmanj na dvoje. Prvič, da Rusi niso pripravljeni na takšne vročinske valove in drugič, da je alkoholizem še kako potrebno preganjati, če želijo podaljševati povprečno življenjsko dobo, s tem pa izboljševati demografsko sliko. Ta se je v preteklih letih že precej popravila, vendar je prostora za izboljšanje še ogromno.

Na koncu  še o letečem oslu.  Neki podjetniki so se v južnoruskem letovišču, v vasi Golubitskaja, na plažah Azovskega morja, domislili inovativnega načina, kako pridobiti pozornost za svojo plažo. Osla so pripeli na padalo in ga potem z gliserjem vlačili sem ter tja, da je uboga žival lahko z velike višine opazovala dogajanje pod seboj. Morebiti so s tem hoteli poudariti, da se voziti s padalom, ki ga veče gliser, ni težko, če to zmore že vsak osel.

Takšna reklama ni dosegla želenega učinka, pač pa zgroženost med tistimi, ki so lahko opazovali to mučenje osla. Zdaj je vse skupaj pristalo celo pred policijo. Ali kot je povedala govornica policije, Larisa Tuchkova, ‘Osel je kričal (V svojem oslovskem jeziku, očitno, ampak verjetno je res kričal in prosjačil, naj ga pustijo pri miru.), otroci so jokali.’ Prvovrstna anti reklama ali dokaz, da nikoli ne gre pretiravati.