Jinov svet

Podpora varčevalnim ukrepom (predvidljivo) ni najbolj visoka. Je pa visok delež tistih, ki bi podprli delno varčevanje. Nekaj, kar moramo storiti, le da pametno. Rtv Slo:

Vladne varčevalne ukrepe podpira 19,7 odstotka vprašanih, 43,5 odstotka pa jih podpira delno. 33,6 odstotka anketiranih varčevalnih ukrepov ne podpira. Ukrepom nadpovprečno nasprotujejo ženske, starejši, visoko izobraženi, meščani in tisti, ki zdajšnji vladi nasprotujejo.

Večina vprašanih (61 odstotkov) meni, da bi bilo treba plače javnih uslužbencev znižati, a nekaterim za višji odstotek kot drugim. Več kot polovica vprašanih tudi podpira napovedano stavko v javnem sektorju (51,5, odstotka), medtem ko ji 41, 1 odstotka anketiranih nasprotuje.

Po drugi strani:

83,1 odstotka vprašanih je prepričanih, da je treba v Sloveniji temeljito zmanjšati javno porabo. Da te potrebe ni, meni 12,3 odstotka vprašanih

Še vedno upam na kompromis, ki nas bo obvaroval stavk, referendumov in pretresov.

Zanimivo kako se tista, da ne moremo porabiti več, kot ustvarimo, na koncu sprevrže, da si vse lahko privoščijo samo bogatejši. Grki vsaj po tem članku nameravajo policiste dajati v najem tistim, ki si to lahko privoščijo. Policista za 30 evrov na uro, 200 evrov na uro za policijske patruljne čolne in 1500 evrov na uro za policijski helikopter. Da se bodo zaskrbljeni državljani lahko počutili bolj varne ob nestabilnosti in kriminalu, ki preplavlja grške ulice.

Še vedno upam, da je ta novica zgolj nateg, a v tem svetu na to ne bi preveč stavil. Nekaj podobnega so si namislili že Britanci.

Na nek način prihajamo od vseprisotnosti raznoraznih varnostnih služb in celo plačancev, ki pomagajo ameriškim vojakom v operacijah po svetu, v čas ko bodo celo državni represivni organi najemniška vojska. Še nekaj korakov in nekdo bo zatrdil, da je čisto normalno, ker pač moramo zapraviti manj, kot ustvarimo, da se policijo privatizira. Zasebna podjetja bodo pač bolje znala ravnati z denarjem in bodo tudi bolj učinkovita, po varnosti pa bo vedno potreba in ker na vse gledamo skozi denar, naj jo dobijo predvsem tisti, ki so zanjo sposobni plačati. Vem, sliši se bolano. Tudi je.

Tukaj ne gre le za razgradno socialnih držav, tukaj gre za napad na temelje družbe, kot smo jo poznali, za oster premik v oligarhijo, ki se niti pretvarja ne več, da je demokracija.

Naj mi nekdo pove, kaj krčenje izdatkov za javno upravo in višanje davkov za bogatejše pomaga gospodarstvu, če le tega ne razbremenimo bodisi pri davkih, bodisi pri birokratskih ovirah? Država se že manj zadolžuje, morebiti pridemo enkrat celo do uravnoteženega proračuna, čeprav lahko prej povzročimo še hujšo recesijo, ker še očitno nihče ni naredil študije o tem, koliko bodo z manjšanjem državnega trošenja izgubila razna podjetja navezana na državno trošenje. Govorimo od investicij do pisarniškega materiala.

Kakorkoli, če ne bomo imeli gospodarske rasti, bomo težko zrasli iz svojih dolgov, ker ne bo vedno večjih prilivov v proračun. Vlada bi morala zatorej malo bolje predstaviti svoje ukrepe, ne le pri krpanju proračunske luknje, ampak pri ustvarjanju razmer, ki bodo gospodarstvu omogočile rast, tako da bo le to lahko ustvarjalo delovna mesta. Ena izmed težav, ki jih imamo je, da nimamo ljudi iz javnega sektorja kam dati, da ne morejo najti zaposlitve. Da nima smisla zmanjševati števila zaposlenih v javnem sektorju, če postanejo brezposelni, sedijo doma in čakajo na socialno pomoč, kakor toliko drugih. Ljudje morajo delati, morajo ustvarjati.

In da, odstopiti od preostrega rezanja proračunske luknje, da bi zagnali gospodarstvo z razbremenitvijo, ne bi bilo tako neumno. Ne le v Sloveniji, po vsej Evropi. Ob racionalizaciji delovanja države in javne uprave potrebujemo tudi ukrepe za zagon gospodarstva. Nižanje plač in s tem potrošnje samo zase ne bo nikoli delovalo in tega bi se v zasebnem sektorju morali še najbolje zavedati, ko vedno znova ponavljajo, da  gospodarstvo ne more več preživljati takšnega javnega sektorja, kakršnega imamo.

Če je bil Vogrin podjetnik, ki je ob nepravem času na veliko investiral in ga je potem dohitela in uničila globalna gospodarska kriza, je potem res tak prasec, da ga je treba povsem uničiti?

Ivan Vogrin je potem, ko so ga v DLGV pozvali k odstopu, pojasnil:

Jaz prvenstveno po duši in ravnanju ostajam gospodarstvenik. To sem bil celo življenje - podjeten, ustvarjalen človek, ki išče priložnosti in poskuša v družbi narediti čim več koristnega. Očitno pa je, da smo premalo zrela družba, da bi razumeli, da se tudi za pet-, deset- ali dvajsetletnim gospodarskim uspehom lahko zgodi, da pridejo krizni časi, ne da bi si kdor koli to želel, pričakoval ali celo načrtoval, kar bi nekateri želeli povedati,

Zmage v Wisconsinu, Marylandu in  v glavnem mestu, so Romneyju, dokaj pričakovano, na seznam zmag dodale še tri ne pretirano konservativne države in njegovim tekmecem poslale signal, da se vendar nima več smisla truditi preprečiti mu, da pred konvencijo v Tampi doseže 1144 delegatov. Seveda Gingrich in Santorum še naprej pobirata delegate v bolj konservativnih državah.

V Marylandu je Romney dobil 49,1%, Rick Santorum 28,9%, Newt Gingrich 10,9%, Ron Paul pa 9,5%. v Wisconsinu je Romney dobil 42,5%, Santorum 37,6%,  Paul 11,7% in Gingrich 6,1%. V Districtu Columbia je Romney dobil kar 70,2%,  Paul 12%, Gingrich 10,7% in Santorum 7%.

V treh državah, v katerih so se pomerili  republikanski kandidati za republikanskega kandidata za predsednika ZDA, je bilo na voljo 96 delegatov. Po torku so na vrsti tri tedni pavze, nakar med drugimi sledi spopad v Santorumovi domači državi Pennsylvaniji. Le to mora konservativni kandidat zmagati, sicer bo v prihodnje težko opravičeval svojo nadaljnjo prisotnost v tekmi. No, resnici na ljubo, to skupaj z Gingrichem težko počne že zdaj.

Miha Movrin piše v Časniku o Dveh Slovenijah, mnogih Slovenijah in z njim se vsekakor strinjam. Teoretično.

Ideja dveh Slovenij, ki je zadnje čase spet precej v obtoku, je variacija na staro temo. Terminologija se spreminja, toda podoba o usodni razcepljenosti Slovencev na dva tabora sega v dokaj oddaljeno slovensko  duhovno  zgodovino, v čas porajanja konflikta med katolištvom in svobodomiselstvom.

Potem razpreda dalje, da v resnici poznamo več Slovenij in da gre pri ‘klerikalcih, liberalcih, pomladnikih, kontinuiteti, levo, desno,’ za prazgodovinske pojme,  ‘ki danes povejo zelo malo, vsekakor pa ne dovolj.’ Gotovo. Toda sam bi dodal, da kljub temu vedno znova pademo v dva tabora, med katerima ne more biti srednje poti. Oziroma, tisti, ki to skušajo narediti, so ali razglašeni za izdajalce, ali izrinjeni na rob, ali pa se sploh ne javijo, da ne bi razjezili okolice.

Neumno je ljudi deliti v dva tabora, a to se vseeno dogaja in poti iz tega dualizma nekako ne najdemo. Potem pride do tega, da je res lahko nek pripadnik NSi-ja socialno usmerjen, a se ne bo nikoli povezal s socialnimi demokrati, da lahko pripadnik Pozitivne Slovenije nasprotuje istospolnim skupnostim, a bo vseeno ali tiho, ali pa bo ponavljal za prevladujočim sporočilom stranke. Kar pravim je, da imamo dva tabora, ki vedno znova disciplinirata različno misleče. Ti lahko ali oddidejo ali pa se prilagodijo. Sobivanje je težko. Če to prenesemo na DZ, bo le v izjemnih primerih mogoče videti, da se bodo recimo pripadniki stranke A, ki so v taboru A, pri glasovanju pridružili pripadnikom stranke B v taboru B pa še tedaj bodo na njih lahko letele kritike, da so se prodali, kje pa, da so pač uporabili svojo glavo in da zaradi tega še niso prestopili v tabor B.

Pomislite na Pahorja in na njegovo sredinskost in kolikokrat so se pojavila vprašanja, ali ni v neki navezi z Janšo. To se utegne še kako pokazati, če se bo odločil kandidirati na predsedniških volitvah, čeprav ga bo pri tem vodil predvsem njegov interes in interes stranke.

Za lahko noč.

Republikanski senator s Floride, Marco Rubio, je podprl Mitta Romneyja in s tem odprl vprašanje, ali bo kasneje nastopil kot njegov podpredsedniški kandidat. Glede na to, da Romneyju zelo slabo kaže med Latinoameričani, bo Rubio zavoljo svojih kubanskih korenin zelo koristen za nabiranje glasov med tem delom volilnega telesa.

Rubio je tudi neke vrsta mlada zvezda med republikanci.

Rubio je svojo podporo Romneyju sicer obrazložil kot željo, da se predvolitve končajo, saj dva njegova protikandidata igrata na to, da Romneyju preprečita doseči 1144 delegatov, s čimer bi imel zmago v žepu, s tem pa bi povzročila spopad na konvenciji avgusta v Tampi, kjer bi se še trgovalo z delegati. Nekaj, kar je vedno manj mogoče. Rubio je tudi poudaril, da verjame, da bo Romney vladal bolje kot Obama in da bo vladal kot konservativec.

Ni načina, da bi me kdo lahko prepričal, da je spopad na konvenciji avgusta recept za zmago novembra. Nasprotno, mislim da je to recept za katastrofo.

Pozivi na umik Santoruma in Gingricha iz tekme medtem ne dajejo rezultata.

V vojni, ki se vleče že deset let in v kateri nič ne kaže, da bi ZDA in zavezniki zmagovali.

V Natovi operaciji v Afganistanu trenutno sodeluje 89 pripadnikov Slovenske vojske, v naslednji rotaciji pa jih bo v skladu z odločitvijo vlade do 80, v kar bodo všteti tudi civilni strokovnjaki. Kot je dejal Hojs, bodo afganistanske varnostne sile nadzor nad pokrajino Herat, kjer deluje slovenski kontingent, predvidoma prevzele konec letošnjega leta.

Vlada je odločitev o nadaljnjem sodelovanju Slovenije v Afganistanu sprejela na podlagi analize, ki ugotavlja, da je nadaljnje sodelovanje strateški interes Slovenije z vidika mednarodnih povezav in zunanjepolitičnih interesov, da bi morebiten umik drastično prispeval k poslabšanju ugleda Slovenije in da so mednarodne sile tam zaradi želje oz. zahteve lokalnih prebivalcev, je še pojasnil Hojs.

Siol

Koliko bi privarčevali z umikom? Nekaj že. Hkrati ne bi preveč poslabšali našega ugleda, saj ne bi bili prvi, ki bi se odločili, da v tej vojni ni več vredno sodelovati.  ZDA bodo na koncu tako ali tako same more odločiti, ali se jim splača vztrajati in zapraviti še milijarde $. Njihova javnost se s tem ne strinja, hkrati pa tudi ni v njihovem interesu še leta zapravljati svoj čas, denar in ljudi na dokaj nepomembnem območju, medtem ko se težišče svetovne politike vedno bolj seli proti vzhodu, v vzhodno Azijo.

Slovenski umik iz te vojne bi bil modra odločitev. Ameriški tudi.

V resnici nič takšnega, da bi morali delati dramo.

V nedeljo četrtega marca je Vladimir Putin pričakovano zmagal na predsedniških volitvah. Celo odstotek, s katerim mu je uspelo v prvem krogu, je bil predvidljiv. Ob takšnih tekmecih niti ni imel veliko možnosti, da bi izgubil. Vse, o čemer se je nekaj časa še dalo spraševati, je bilo ali mu bo uspelo že v prvem krogu, ali šele v drugem. Javnomnenjske ankete so tudi tukaj kmalu odpravile dvome v njegovo zmožnost s protikandidati pomesti četrtega marca.

Po dveh mandatih na mestu predsednika Ruske federacije in štirih letih na mestu predsednika vlade, sta se Vladimir Putin in Dmitrij Medvedjev dogovorila, da se preprosto zamenjata, nekaj, za kar lahko rečemo, da je sprožilo salve jeze med sicer razdrobljeno in šibko opozicijo.  To je namreč dalo občutek, da je vse že od samega zečetka domenjeno, kar je verjetno tudi bilo in da volja volivcev niti ni pomembna. Elite so se odločile, da je to edina prava pot naprej in da je Putin tisti, ki bo še naslednjih dvanajst let vodil rusko barko med čermi različnih interesov, ki se skrivajo v ozadju. Ko so se odvile še decemberske volitve v Dumo in je prišlo do številnih nepravilnosti, se je ta jeza še bolj razbesnela, zaradi česar so na ulice predvsem Moskve in Sankt Peterburga prišle množice nezadovoljnih Rusov.

V drugi polovici decembra se je zdelo, da ima ta opozicija še celo kakšno možnost Putina vsaj prisiliti v drugi krog, če že kaj več ni bilo mogoče. Res je, zahodni mediji so videli predvsem liberalne sile, mlade in in srednji sloj iz Moskve, ki ne predstavljajo ravno dovolj velikega dela prebivalstva, da bi lahko sami veliko spremenili. Največja opozicijska sila so še vedno komunisti, ki pa s svojim dolgoletnim voditeljem Zjuganovim, niso več sposobni nagovoriti več kot tistih 20% Rusov, ki še z nostalgijo gledajo na preteklost in obžalujejo propad sovjetskega imperija. Če bi ta opozicija zmagala, potem vsi zagovorniki liberalnih reform, ki bi naj iz Rusije naredile prozahodno državo, ne bi bili ravno srečni.

Četrtega marca je po uradnih podatkih Vladimir Putin dobil 63,64% glasov, ali več kot 45 milijonov. Genadij Zjuganov se je uvrstil na drugo mesto  s 17,14%, zanj je glasovalo  nekaj čez 12 milijonov. Mikhail Prokhorov, ki bi ga lahko razglasili za kandidata liberalnega tabora, če se ne bi pojavljala vprašanja, ali ni morebiti le projekt Kremlja, s katerim se skuša ustvariti lojalno opozicijo, je dobil 7,94% ali 5,6 milijona glasov, kar je za ta tabor celo zelo dobro. Vladimir Žirinovski je dobil 6,22%, Sergej Mironov pa 3,85%.

Rezultati, tudi če je spet prihajalo do nepravilnosti, kažejo na to, da je Putinova priljubljenost še marsikje neokrnjena. Gotovo, ne da se resno jemati rezultatov iz kakšne Čečenije ali Dagestana, kjer je dobil prav neverjetne rezultate,  a tudi če bi šlo vse po pravilih, ne bi izgubil. Rešitelj še ni zapravil vsega kredita in ljudje se še spomnijo, kje so bili pred njegovim prihodom na oblast. Še več, s kom bi ga naj sploh zamenjali? S komunistom Zjuganovim? Z Žirinovskim, ki po vseh teh letih še vedno razveseljuje s svojim klovnovstvom? Z oligarhom Prokhorovom?

Ne, teh volitev Putin ni mogel izgubiti.

Toda kljub temu ni vse tako, kot je bilo v preteklih letih. Rusija se spreminja in določen del prebivalstva je nezadovoljen z okostenelostjo vladajočega režima, ki je pod Medvedjevim veliko obljubljal, a malo storil. Da bi kaj več, v smeri reform, ki bi osrečile liberalno opozicijo namreč, storil Vladimir Putin, ne gre verjeti. Prej, da bo ruska oblast še bolj konservativna. Ne le navznoter, tudi navzven, v odnosih z ZDA pa bolj ostra.

Opoziciji, kakršnakoli že je, se odpirajo možnosti, toda če ne bo novih, priljubljenih voditeljev, bo zelo težko karkoli spremeniti. Zdaj je že jasno, da sezoni protestov, ki traja od volitev v Dumo, zmanjkuje sape. Če bi, kot trdijo, Putinova podpora bila le Potemkinova vas in bi bile množice, ki jih zbira sebi v podporo, le podkupljene ali prisiljene, potem se to ne bi dogajalo, pač pa bi zdaj na ulice ruskih mest prihajalo vedno več ljudi. Tako pa se zdi, da se bo vsaj še nekaj časa nadaljevala Putinova doba.

V Daily Kosu pišejo o rasti števila azjjskih Američanov, ki dosegajo hitrejšo rast kot latino Američani, kar je vsekakor slabo znamenje za republikance. Razen med belci in še to starejšimi in moškimi, imajo namreč velike primanjkljaje.

Tako je med Azijci razmerje med tistim, ki z odobravanjem gledajo na Obamo in tistimi, ki ne, 67 -30. Med latinosi 58 - 38, belci 41 - 56 in Afroameričani 85 - 14. Delež belega prebivalstva se v ZDA manjša, na republikansko srečo pa še vedno držijo ključne rdeče države, a v prihodnje bodo republikanski kandidati morali najti mnogo več podpore med temi ključnimi skupinami.

Kar se tiče novemberskih predsedniških volitev, bo Obama lahko računal na zmago v trdnih demokratskih državah, na temnopolte, latinose, mlade liberalce in ženske, kar bi ob republikanski konkurenci, to se pravi, Mittu Romneyju in izboljševanju gospodarskih kazalcev, moralo zadostovati.

Na nadomestnih županskih volitvah v Ljubljani, potrebnih zato, ker se je Zoran Janković zaradi izvolitve na mesto poslanca, moral posloviti od mesta župana, je le ta po prvih podatkih dobil več kot 62% glasov in bo tako še naprej ljubljanski župan.  Udeležba je bila le malo nad 30%, Jankovićeva najmočnejša tekmica, Mojca Dolinar Kucler pa je dobila manj kot 26%. Ostali kandidati so dobili tako malo, da ni omembe vredno.

S tem se je Zoran Janković uspešno umaknil nazaj na mesto župana prestolnice. Kaj bo to pomenilo za usodo Pozitivne Slovenije, bo pokazal čas, je pa jasno, da bo s te pozicije imel mnogo več moči, kot z mesta navadnega poslanca opozicije. Tako se bo tudi lahko pripravljal na naslednje volitve, morebiti celo predčasne, pri čemer bo izrednega pomena, kako bo vodil Ljubljano, saj bo uspeh ali neuspeh tam močno vplival na podporo med ostalimi Slovenci. Če bo namreč Ljubljana cvetela, čez nekaj let na bo več mogoče trditi, da je uspeh zasnovan samo na dolgovih.

Medtem je novi družinski zakonik padel, čeprav v resnici ni prinašal nič kaj pretresljivega. Šlo je bolj za simbolični spopad med dvema strujama v slovenski družbi, na kateri so se navezale tudi politične stranke. Na eni strani progesivni, na drugi konservativni tabor. Po skoraj vseh  preštetih glasovih so nasprotniki slavili z nekaj čez 55%. Njihova kampanja strahu in neresnic se je izplačala. S tem tega spopada seveda ni konec, ampak se bo nadaljeval v naslednjih letih. Nadaljeval bi se tudi, če bi novi zakonik bil sprejet, kajti to je ena izmed tistih tem, s katerimi se ubada večina sveta, sploh pa razvitejši in bogatejši deli.

Ob vsem tem govorjenju, da ne moremo zapravljati več, kot proizvedemo, nihče ne reče, da ne moremo pojesti več, kot pridelamo. In Slovenci pridelamo mnogo manj hrane, kot je pojemo. Vsako leto manj.

Upam, da slovenska vlada ne bo tudi na tem področju uvedla varčevanja, priročno poimenovanega Post vsaki tretji dan ali Varčujem, v ponedeljek, sredo in petek ne jem.

Na koncu je izpadlo, kot da nek sprevrženi homoseksualni lobi v ozadju pripravlja popolno preoblikovanje družbe, v kateri bodo centri za socialno delo kot po tekočem traku odvzemali otroke normalnim Slovencem in jih dajali homoseksualcem, tiste otroke, ki pa jih na tak način ne bodo iztrgali iz ljubečega objema svojih staršev pa bodo  v vrtcih in šolah prevzgajali v istospolno usmerjene. Domišljija nasprotnikov zakonika res ne pozna meja, a vsaj to lahko rečemo, da je v službi črne propagande, s katero se želi zastrašiti čim več ljudi, da na koncu ne bi podprli novega zakonika.

Pa v njem ne piše nič pretresljivega. Le prebrati ga je treba, da doumemo, da istospolno usmerjeni z njim ne pridobijo pravice posvajati tretje otroke in da je zakonodajalec previdno razlikoval med zakonsko zvezo in partnersko skupnostjo, s čimer je tudi na simbolni ravni popustil tistim, ki se tako bojijo za svetost tradicionalne zakonske zveze.

Se je z vsemi zavajanji sploh smiselno ukvarjati, jih argumentirano zavračati in apelirati na človeško razumnost? Po vsem, kar je bilo izrečeno, močno dvomim. Namreč, v preteklih tednih in še prej smo videli predvsem vojno čustev in strahov, v kateri je stran, ki nasprotuje novemu družinskemu zakoniku, izvajala nenehni pritisk in to na različnih frontah. Ko se je obrabila zaskrbljenost za usodo otrok v istospolnih partnerstvih, so na vrsto prišli centri za socialno delo in odvzemanje otrok, za ogrožene so bili razglašeni vegetarijanci in tisti, ki svojih otrok ne pustijo cepiti, na koncu  so prišle na vrsto preživnine. Novi družinski zakonik je bil predstavljen kot škatla polna črvov, v kateri ni čisto nič užitnega, ampak le golazen, namenjena uničenju spodobne civilizacije.

Razumen človek bi moral ob takšnih pripovedkah vendarle pomisliti, da tukaj nekaj ni prav, da kaj takšnega ni mogoče, da nihče ne bi spisal takšne grozote, ki bi potem, enkrat sprejeta in  izvajana, skoraj zagotovo sprožila revolucijo. Pomislite, tako neučinkoviti centri za socialno delo bi naj kar naenkrat postali strahota prve vrste, socialne delavke pa skorajda totalitarna socialna policija.

Pa se je cirkus vendarle nadaljeval. Na trenutke komično, potem spet groteskno. V nedeljo se bo začasno končal, a prihodnost bo na tem področju še prinesla spopade, ne glede na to, kakšen bo izzid. Gre namreč za temeljne poglede na to, kakšen bi naj bil svet. Na eni strani tisti, ki si želijo zaustaviti razvoj in ostati v varnem, konservativnem balonu, v katerem se ohranja vse tisto, za kar verjamejo, da je lepo in normalno, na drugi tisti, ki hočejo naprej, ki nikoli niso bili del takšnega sveta in zdaj hočejo normalizirati svoje stanje, za katero menijo, da je tako ali tako normalno, le da še nesprejeto. Ta dva pogleda se bosta še spopadala, še posebej, ker so ju posvojile tudi politične stranke in se priročno spet razdelile na dva tabora.

V nedeljo bom za glasoval, ker v novem zakoniku ne vidim nič takšnega, pred čemer bi se moral bati, ampak le majhen korak k priznanju stanja v družbi, ki se spreminja. Ker verjamem, da bodo tradicionalne  družine še vedno takšne, kakršne želijo biti, le nekaterim bo dano nekaj več pravic. In tudi zato, da rečem ne razpihovanju strahov, ki se je tako udomačilo v naši sredi.