Jinov svet

Pod komentarji na ta blog, sem zasledil sledeči komentar, ki povojne volitve v Jugoslaviji prikazuje, no, v malo boljši luči, kot so se dejansko odvijale:

Prve svobodne in demokratične volitve so bile razpisane za 11.november 1945.
Opozicija (meščanske stranke) je izstopila iz vlade DFJ in za volitve ni pripravila svoje liste. (Vidite, kako so ovirali razvoj demokracije!)
Na volitvah se je glasovalo za listo Narodne fronte in skrinjo brez liste, za katero so volili vsi, ki niso hoteli nove ljudske oblasti.
Volilna udeležba v celotni Jugoslaviji je bila 86%, za Narodno fronto je volilo 90,48% volivcev.
V Sloveniji je proti Narodni fronti volilo 16,75% volivcev.

Spomnil sem se ob tem na dvoje. Najprej na obisk muzeja narodne osvoboditve v Mariboru, kjer so bile predstavljene volilne skrinjice, uporabljene na omenjenih volitvah, pa tudi propagandi plakati. Takoj mi je postalo jasno, da glasovati narobe tedaj ni bilo ravno pametno, saj te je lahko zadela neljuba usoda, pa še vsi so vedeli, kako si glasoval.

Drugo je češka izkušnja. Po vojni je bil obnovljen predvojni demokratični sistem, a so komunisti, čeprav brez večinske podpore, leta 1948 izvedli puč. Demokracija, podpora ljudstva, to jih ni ravno zanimalo, ko je šlo za uresničevanje njihovih pogledov na svet. Kasneje so na vseh volitvah seveda zmagovali, kar niti ni čudno, glede na to, da so redno uničevali vsako opozicijo. Veljalo je, kdor se nam ne pridruži bo uničen, pa tudi če se nam, bo verjetno tudi uničen, če je jud, ni preveč poslušen ali ima kakšno drugo ‘napako’.

Zanimivo le, da so se sploh šli volitve, glede na to, da so vsi vedeli, da gre za prevaro in da ni druge izbire, kot vladajoča stranka.

Zadnje tedne se zdi, kot da je politična levica, oziroma politične stranke, ki jih uvrščamo na levi pol, v resnih težavah. Išče se rešitelj, a prej gre verjeti, da bodo stvari ostale takšne kot so in bo Borut Pahor največjo koalicijsko stranko še naprej vodil proti prevladi, Gregor Golobič in Katarina Kresal pa ostala obsojena na vlogi voditeljev manj pomembnih strank.

Toda ob vseh teh težavah se zdi, da tudi desnica potrebuje rešitelja, saj ne pridobiva niti približno dovolj, da bi lahko bila zadovoljna. Gotovo, na tem mestu gre poudariti, da ko govorimo on levici in desnici na Slovenskem, s poenostavljanjem prikrivamo pravo stanje, da v tradicionalnem smislu nimamo ne prave levice, ne prave desnice, niti strank kapitala, niti strank delavcev, še konservativnih ali progresivnih strank ne. Imamo veliko zmedo in stara poimenovanja, ki jih uporabljamo iz navade in ker je tako lažje. Kdo bi se pa ukvarjal s tem, da se LDS ima za liberalno stranko, a je prav toliko za državo, kot kakšni socialisti, po drugi strani pa zna biti elitistična stranka in nikakor stranka malih ljudi.

Če se vrnemo v desnici, v tem primeru mišljeno SDS, SLS, NSi, vidimo, da imajo tudi te stranke težavo izkoristiti zmedo v nasprotnikovih vrstah in si nikakor ne znajo pridobiti odločujoče podpore. Krivda leži v vsej negativni prtljagi iz preteklosti, ki jo povprečni volivec še vedno predobro zaznava. Največji problem s tem ima Janez Janša, a tudi nekateri njegovi strankarski vojščaki niso nič na boljšem.

Na tem mestu je potrebno opozoriti na vlogo medijev in nenehnega medsebojnega blatenja, zaradi česar je težko kateri politik v Sloveniji še obravnavan kot čist. Biti politik z dolgim stažem in pri tem ne imeti negativne prtljage, je zelo težko.

Novi obrazi so zaradi tega zelo pomembni, saj vnašajo svežino, čeprav so seveda na začetku še premalo prepoznavni. Zdi se, da bi tudi desnica potrebovala koga novega, ki bi lažje mobiliziral volilno telo. Če ne zdaj, kdaj je potem čas za to novo osebo? A zdi se tudi, da   te nove osebe ne bo, niti ne bo koga, ki je že poznan, pa v tem trenutku ni najbolj izpostavljen (kot Gregor Virant na primer), saj je struktura desnice, sploh SDS-a, znana in na vrhu kraljuje Janez Janša, pod njim pa so bolj ali manj posrečeni vojščaki. nekateri ravno odbijajo volivce, drugi so malo boljši.

Predsednik republike Danilo Türk je uspešno preživel interpelacijo. Drugače niti biti ni moglo, saj stranke, ki ga podpirajo, v Državnem zboru premorejo večino, to, za kar je bil obtožen, pa ni tako zelo pomembno, da bi jih prepričalo v drugačno glasovanje. Ne glede na trditve opozicije.

Opozicijski so bili seveda pričakovano besni nad vzvišenostjo predsednika, ki se ni postavil v kot in cmeril, kakšno napako je storil, pač pa je prešel v protinapad in jih poučeval, kako zelo narobe ravnajo. Imel je seveda prav, kajti vse tisto, kar so mu očitali, ni bilo ravno verjetno. Z odlikovanjem, tudi če bi kdo ravnal drugače, ni ravnal ne zoper Slovenijo, ne zoper spomin na osamosvojitev, ne zoper žrtve preteklega režima, saj ni odlikoval nič drugega, kot delovanje gospoda Ertla za časa priprav še enega mitinga resnice, ki bi v tistem primeru naj odnesel slovensko oblast in postavil Miloševiču pokorno. Kar bi težko uspelo, a pustimo tisto.

Kakor kaže ravnanje SDS-ovskih svetnikov na Jesenicah (slišal sem mnenje, da bi to lahko bilo načrtovano), kar je gospod predsednik tudi poudaril, je prej kot za resnično zgroženost nad njegovim dejanjem, šlo za le še enega v vrsti napadov, s katerimi se hoče zrušiti trenutno oblast in jo čim prej nadomestiti s takšno, v kateri bo SDS imela prevladujočo vlogo. To ni nič drugega, kot politične igre, čeprav zelo brutalne in nespodobne, saj bi bilo mnogo bolj razumno po interpelacijah posegati le v resnično redkih in v nebo vpijočih primerih, s čimer bi tudi dobile večjo težo, kot jo imajo zdaj, ko veljajo le za politično šarado ali priložnost, da se poslanci razgovorijo ob večji pozornosti medijev.

Da gre navadnim državljanom to že pošteno na živce, je povsem razumljivo, saj tudi oni razumejo, kakšna so razmerja moči v Državnem zboru in da dejanja, ne besede, potiskajo državo naprej.

Predsednika republike smo na poštenih volitvah izvolili z večino in še zdaj uživa podporo mnogih. Drugi spet ga niso volili in ga ne podpirajo. Kaj nam to pove? Da je tista, kako bi naj bil predsednik vseh Slovencev malo za lase privlečena in nerealna. Je predsednik tistih, ki so ga volili in imajo očitno drugačno mnenje o svetu okoli sebe, kot oni, ki ga niso. Sicer ga ne bi volili. Tako pač deluje ta naša demokracija. Ne mislimo vsi enako, tisti, ki ima večino je izvoljen za svoj mandat in tam ostane do naslednjih volitev, tudi če se delež tistih, ki ga ne podpirajo medtem dvigne nad delež tistih, ki bi mu še vedno namenili svoj glas. Vse drugo govoričenje je brez pomena in je navadno zavajanje.

Čas obračuna pride na volitvah in tedaj se mora vsak volivec odločiti, ali je vmes spremenil mnenje in katerega kandidata bo podprl. Danilo Türk, če bo še enkrat kandidiral, bo tudi  šel skozi ta proces.

Prav zaradi tega je tudi tista, da moramo svojega predsednika spoštovati, neumestna. Če se ne strinjamo z njim, če ga imamo za nesposobnega, arogantnega, dvoličnega zapravljivca, zakaj bi ga potem spoštovali? Jaz na predsednik Türka še vedno gledam pozitivno in mi gre rahlo na slabo, ko poslušam obtožbe na njegov račun, a to ne pomeni, da od drugače mislečih pričakujem, da bodo tiho in v imenu spoštljivosti le kimajoče odobravajoči. Nespoštljivost seveda ne bi smela prerasti v navadno žaljenje, kar se na žalost v tej državi pogosto dogaja. To je že stvar kulture. Svoje nestrinjanje je vedno mogoče povedati na primeren način.

Kar je spet nekaj, kar v Sloveniji vedno bolj izginja. Strankarski boji so vedno hujši, na svetlo pa naplavlja vedno več gorečnežev, nepripravljenih upoštevati kakršnokoli drugačno mnenje, a še kako pripravljenih z največjo brutalnostjo žaliti svoje nasprotnike. Resnica s tem nima nobene zveze, želja po dokončni zmagi pač.

Tine Hribar v intervjuju za Sobotno prilogo Dela:

Medicinski center Barsos so, recimo, ustanovili nosilci prejšnje, partijsko-udbovske oblasti.

…

Gre za to, da so bivši vodilni funkcionarji ugotovili, da v Univerzitetnem kliničnem centru ne bodo več imeli nekdanjih privilegijev, ko so prišli na vrsto, kadar so hoteli, imeli najboljše zdravnike in najboljša zdravila. Zato so ustanovili svojo, vzporedno zdravstveno ustanovo.

 …

Otroci nekdanjih partijskih funkcionarjev so se razpršili po vseh sferah civilne družbe in ohranili podedovane partijske privilegije. Še nikoli nisem v zdravniški čakalnici zagledal kakšnega čakajočega politika, niti kakega otroka teh politikov ne. Se pravi, da imajo svoje kanale.

Omreženi sta,  pravi, tako levica kot desnica. No, na zdi se, da je levica več pri koritu, sicer pa ni kakšne posebne razlike v delovanju. In potem, kaj sta v Sloveniji že levica in desnica? Dva nasprotujoča si klana in nič drugega.

Rojena je ‘personalna trilaterala SHS’ se glasi naslov na prvi strani današnjega Dela. Na Ptuju so se v petek srečali Boris Tadić, Jadranka Kosor in Borut Pahor in ustanovili personalno trilateralo, s katero bi naj poglobili odnose med nekdanjimi republikami skupne države. Pri tem ne gre za obnovo Jugoslavije, ampak za logično krepitev povezav med državami, ki imajo veliko skupnega in lahko s sodelovanjem marsikaj pridobijo.

Propad bivše skupne države je prekinil marsikatero koristno povezavo. Spomnimo se le, kakšne trge je izgubila Slovenija in kako boleč, dasi hiter, je bil premik na zahodne trge. Če ne bi bilo krvavega razpada, bi vse novonastale države bile na boljšem, ne da se še vedno spopadajo s posledicami rušilnih vojn. Tudi če je zdaj že kar nekaj časa mir, ne gre zanemariti uničene infrastrukture, podrtih tovarn, zažganih hiš in izgubljenih življenj, ki bi jih, če bi bil razpad izpeljan na miren način,  ne bilo treba obnavljati. Ogromno sredstev, ki so se tako izgubila, bi šlo v nadaljnji razvoj in Slovenija morebiti ne bi bila edina članica EU na tem območju.

Prav primer Evropske Unije nas uči, da je z gospodarskim povezovanjem mogoče omiliti, če ne celo povsem nevtralizirati, konflikte med državami, povrhu pa še vsi pridobijo zavoljo odprte trgovine in prostega dostopa tako do trgov, kot proizvodov.  Tega se bi morali zavedati vsi, ne samo Hrvati in Slovenci, ki imamo sicer dobre gospodarske vezi, a marsikdo zaradi nerešenega mejnega vprašanja kuha zamero, ampak tudi Srbi in kosovski Albanci, saj je razvoj obeh narodov povezan prav s sposobnostjo najti skupne interese. Zapiranje mej, metanje polen pod noge, to ne bo na dolgi rok koristilo nobeni državi.

Da je za Slovenijo področje bivše Jugoslavije izredno pomembno, je jasno in Pahorjeva zunanja politika se očitno usmerja proti jugovzhodu. To usmeritev gre pozdraviti, saj je država uspela vstopiti tako v EU, kot NATO, se zasidrati v evroatlantskih povezavah, zdaj pa mora dokončno razrešiti še probleme z bivšimi tovarišicami iz nekdanje skupne države. Pri tem ni pomembno le, da so slovenski odnosi s temi državami urejeni, pač pa da so urejeni tudi odnosi med temi državami samimi in so postavljeni temelji za hitrejši in miren razvoj vse regije. Slovenija lahko od tega le pridobi, prav tako pa lahko veliko pridobijo tudi prebivalci teh držav, ki resnično ne potrebujejo več nestabilnosti in konfliktov.

Močno podpiram ustanovite parlamentarno preiskovalne komisije o brezplačnikih Ekspres in Slovenski tednik, ki sta sicer sumljivo ugasnila takoj po državnozborskih volitvah 2008. Upam namreč, da bom kdaj izvedel za imena avtorjev prispevkov, ki niso ravno veljali za višek dostojnosti in so bili polni zelo žaljivih podtikanj ljudem, ki jih ne bi mogli uvrstiti na politično desnico.

Ne zdi se mi problematično, da kdo izraža drugačno mnenje in bi si celo želel, da bi imeli še kakšen dnevni časopis z isto usmerjenostjo, kot jo ima revija Reporter, saj bi to samo poživilo sicer dokaj zatohlo slovensko medijsko krajino, a drugo je, ko ne veš kdo plača in kdo pije. Denarja je za izdajanje tega papirja, ki je potem povečini pristal v košu za smeti, bilo porabljenega kar nekaj. Saj, v resnici vsakemu pamet pravi, da sta oba brezplačnika bila povezana s SDS, dokazati pa tega brez podrobne preiskave ni mogoče. Kot že zapisano, prav zato podpiram ustanovitev preiskovalne komisije.

Potrebujemo medije, ki dogodke pokrivajo z vseh zornih kotov, a potrebujemo tudi nek jasen pogled na to, kdo so avtorji, kdo lastniki, sploh pri večjih medijih, sicer ni odgovornosti. To pišem zavedajoč se, da mnogi avtorji blogov nastopajo anonimno, vendar pa je vseeno (za zdaj) še razlika med blogi in tiskom, saj ima slednji mnogo večji doseg in s tem vpliv na dogajanje v družbi. Res je tudi, da nas je vedno več blogerjev, ki smo izstopili iz anonimnosti in se o nas da marsikaj izvedeti in da bi morebiti bilo dobro, če bi se v anonimnosti skrivalo čim manj ljudi. Navsezadnje ne živimo v diktaturi.

Pri tem niti ni problematično, če se nekdo odloči za anonimnost, pri čemer njegovo pisanje ni žaljivo in polno laži, saj to nikogar ne bi smelo motiti. Večji problem je širjenje laži: s tem se bomo morali prej ko slej spopasti, da se nam na spletu ne bo kot strupeno trnje razraslo kaj izredno grdega, gršega od vsakega rumenega cajtnga, ki ga poznamo zdaj. Pa pri tem nočem zveneti kot nekdo, ki bi zavoljo afere Baričevič hotel preprečiti, da se kaj takšnega ponovi. Ravno nasprotno: da bi se polje svobode razširilo, potrebujemo določena pravila. Paziti moramo, da pozivanje ne gre mimo nas neopaženo in brez odgovora  in da bo  širjenje laži brez vsakršnega dokaza kaznovano. Sicer je to na spletu izredno težko, da ne rečemo v nekaterih primerih skoraj nemogoče.

Vsekakor smo tukaj na tankem ledu, saj je vsaka radikalnost v eno ali drugo smer zelo nevarna. Po eni strani lahko končamo v anarhiji, po drugi strani lahko država in preko nje določene politične stranke ali posamezniki pridobijo preveč moči nadzorovati, kaj se lahko objavi in kaj ne.

Bilo bi čudno, če ga ne bi želeli mobilizirati v svoj boj proti novemu družinskemu zakoniku. Stanislava Megliča namreč, žrtev napada tistih psov, ki so na koncu pokončali Baričeviča in nam prinesli pasjo afero, zaradi katere se trese cela politična scena. Tako piše v Žurnalu (3. marec), da ’sta se ‘proti možnosti posvojitve otrok v homoseksualni zvezi postavila tudi zakonca Meglič’.

Besede, kot bi jih napisali pri kakšni ameriški skupni mladih republikancev, je izrekla Nina Bras Meglič:

Otrok za razvoj potrebuje oba starša - istospolnega, da si oblikuje lastno identiteto, in starša nasprotnega spola, da oblikuje zdrav odnos do nasprotnega spola.

In tako imamo zdaj skupno fronto ne samo proti novemu družinskemu zakoniku pač pa proti vsej slovenski politični levici, katere del nekateri tako ali tako nočejo več biti in se silijo na politično sredino. V isti koš se meče komunizem, levico, pedofilijo, homoseksualne lobije, zlorabljanje psov, politične, gospodarske in medijske povezave…  Skuša se ustvariti podobo perverznega levičarja, ki ima na rokah še kri nedolžnih žrtev iz druge svetovne vojne in ki ničesar ne zna ustvariti, samo uničevati in državo voditi naravnost v propad.

Videli bomo, ali se bo ta podoba prijela ali pa bo na koncu imela nasprotni učinek.  NOB, Tito, komunizem, to so besede, ki še vedno mobilizirajo velik del volilnega telesa, da se postavi proti vsakemu, ki bi hotel preteklo dobo komunističnega režima in predhodne nasilne revolucije in pogumnega partizanstva zaničevati. Ni čudno, glede na to, da so ljudje nagnjeni črno belemu slikanju sveta in je na drugi strani potemtakem nacistični vojak. Priseganje pri nacionalnem interesu je po drugi strani že izpeto. Boj za pravice delavcev je tako ali tako že zdavnaj pozabljen, sindikati pa niso ravno zvezani na kakšno politično stranko, ki bi sama sebe imenovala za delavsko.

Jasno je, da bodo v SDS-u, NSi-ju, SLS-u, SNS-u z veseljem pograbili vsako orožje, s katerim bodo sebi zvišali podporo, nasprotnikom pa jo znižali. V njihovo korist bodo skupaj  skušali zliti vse od istospolnih porok in pravice do posvojitve otrok, do pedofilije in  zlorabe živali pa še naprej do osebnih in političnih povezav svojih nasprotnikov. Referendum o novem družinskem zakoniku nam verjetno ne uide. Ogromno ljudi mu namreč nasprotuje, ne da bi bili nujno volivci teh strank, lahko so tudi v preteklosti volili SD, LDS ali Zares, in bodo glavna tarča kampanje.

Ob rob debati o družinskem zakoniku, se mi zdi vredno pripomniti naslednje:

Homoseksualnosti ne moremo kar tako enačiti s pedofilijo, želje istospolnih partnerjev imeti otroke pa z željo po priročni žrtvi, saj bi potemtakem tudi v heteroseksualnih parih starši isto lahko želeli imeti otroke zgolj zato, da bi jih kasneje zlorabljali. Na žalost je temu včasih res tako in je tako tudi v istospolnih parih, vendar pa na podlagi teh izjem težko gradimo kakšno pravilo. Vsi vemo, da tudi v navidez normalnih družinah lahko najdemo najgrozovitejše zlorabe. Hja, najdemo jih celo v RKC, ki bi morala veljati za varuha pozitivnih vrednot, sploh pa nedolžnosti otrok.

Opazujem odzive predstavnikov LDS-a na številne napade, ki se kar vrstijo in opažam, da aroganca stranke, ki jo je tako nespretno izkazovala že pred svojim polomom leta 2004, ni zapustila. Označiti interpelacijo za prvoaprilsko šalo niti ni nekaj  posebej vzvišenega, saj interpelacije nikoli nimajo veliko možnosti uspeha, če le ima koalicijska vlada še podporo med svojimi poslanci. Po drugi strani so besede podpredsednika stranke Slavka Ziherla, s katerimi je označeval prvaka opozicijske SDS in tudi tista ne preveč prijazna označba za  Nika Kavčiča, na meji neokusnosti.

Čisto tako v luči iskanja podpore volivcev, se takšno obnašanje ne zdi ravno najbolj pametno. Težko, da bo na koncu uspešen poizkus vse zvesti na boj z Janezom Janšo, čeprav je ta zadnje čase bolj glasen in sam želi čim več splošnega nezadovoljstva preusmeriti na svoj mlin in si tako zagotoviti dodatne podpore, ali pa vsaj odvrniti čim več volivcev od tega, kar sam imenuje za tranzicijsko levico. Po drugi strani se zdi razumljivo, da se išče priročnega sovražnika, ki je pri velikem delu prebivalstva tako zelo nepriljubljen, da so ob tem pripravljeni pozabiti tudi v nebo vpijoče grehe njegovih nasprotnikov.

Bomo videli, kako se bo podpora političnim strankam gibala v naslednjih mesecih. Afera Baričevič je resnično temeljito premešala karte in zdaj ni nič več gotovo. Že prej ni bilo, a zdelo se je, da kljub vsemu SDS nima dovolj podpore in je v prihodnosti, ob pričakovanem okrevanju slovenskega gospodarstva, tudi ne bo imela za prevzem oblasti. Zdaj je tudi to v zraku in Janez Janša ima realne možnosti leta 2012 (ali pa že prej, če notranji konflikti v koaliciji postanejo prehudi in se vlada sesuje) z zaveznikom ali dvema doseči več kot polovico poslanskih sedežev.

Za zdaj se mi bolj zdi, da arogantno odbijanje napadov ne bo ravno koristilo in bo še bolj nižalo že tako ne ravno visoko  podporo. Malo ponižnosti ne bi škodilo. A kakor rečeno, nekaj časa mora preteči, da bomo videli, kakšne bodo posledice.

Me je malo nasmejala tale novica:

Odnosi med Švico in Libijo se utegnejo dodatno zaostriti, potem ko je libijski voditelj Moamer Gadafi danes pozval k sveti vojni, džihadu, zoper Švico zaradi njene prepovedi gradnje minaretov. Ob tem je med drugim dejal: “Džihad proti Švici, proti sionizmu, proti tuji agresiji ni terorizem,” poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Saj grožnje niso smešne, sploh s sveto vojno, kar lahko vidimo vsak dan (pri tem muslimanski teroristi večinoma pobijajo svoje ljudi), ampak Švicarji ravno niso najprimernejši za grožnje. Zaboga, ti ljudje so noro patriotski, po celi državi imajo skrito orožje in so do zob oboroženi. Pet Libij ne bi bilo dovolj, da bi  sveti bojevniki premagali Švicarje, povrhu pa so skozi zgodovino poznani kot brutalni plačanci. Dodajte k temu še, da so točni kot ure in bolano urejeni.

Ne ravno nekdo, ki ga je pametno razjeziti, če nočeš klavrno končati.

Viktor Janukovič je za svojo prvo pot v tujino izbral Bruselj in ne Moskvo. Obisk pri vzhodnih sosedih bo sledil malo za tem, petega marca, a pomen te poteze je velik. Ukrajina pod novim predsednikom ne bo avtomatsko satelit Kremlja,  pač pa bo iskala svojo srednjo pot med velikimi silami, ki jo obkrožajo in  ji krojijo usodo.

Kot sem pred dnevi zapisal in se zdaj uresničuje, bo Janukovič zavzel neko držo na sredi med interesi zahoda in vzhoda:

da lahko igra dokaj nevtralno igro med vzhodom in zahodom in izkorišča obe strani. Nekaj, kar je za razvoj države nujno potrebno, saj zdaj le stežka sama stoji na nogah in potrebuje vsako pomoč, ki jo lahko dobi.

Boj za prevlado v tej strateško pomembni državi bo še zanimiv.

Piše Suzanne Massie v svoji Land of the Firebird, The Beauty of Old Russia:

Nations, like individuals, have the right to be judged not only on their faults and failings, but also on their achievements and glories. There was injustice in old Russia, as there was and is in every nation. But it was a many-textured society, characterized also by a full measure of grace and beauty.

Če bi le več ljudi tako razumevajoče in brez dvoličnosti gledalo na rusko zgodovino, tako pa smo podvrženi predvsem negativnim pogledom in s tem oropani globljega razumevanja. Vse v skladu s starimi boji nekaterih držav z Rusijo. Predvsem Velika Britanija in njena imperialna naslednica ZDA, pa Francija in dežele vzhodne Evrope na svojega velikega tekmeca in vzhodnega soseda vedno gledajo z globoko nezaupljivostjo in tudi odkrito sovražnostjo, kar pa potem mnogim onemogoča nepristransko ocenjevati rusko zgodovino. Henrik Osmi pač nikoli ne bo imel tako peklenskega statusa kot Ivan Grozni.

Volitve so mimo, Janukovič se pripravlja še na zadnji udarec Juliji Timošenko z njeno odstranitvijo z mesta predsednice vlade in nastavitvijo nove, lojalne vlade, zahodni in vzhodni sosedi Ukrajine pa so zdaj pred težko nalogo novega prvega moža v Kijevu pridobiti na svojo stran.

V času oranžne revolucije je bilo že mnogim jasno, da bo cena za nadzor nad Ukrajino visoka, saj država s skoraj petdesetimi milijoni prebivalcev na strateško pomembnem območju kar poka po šivih zavoljo notranjih nasprotij, njena revščina pa potrebuje ogromno daril, da bi bila lahko na daljši rok lojalna.  Kot se je izkazalo, zahodne sile niso imele ne sredstev, ne sogovornikov, da bi jim to uspelo, na koncu pa niti tista darila niso pripomogla veliko k temu, da bi spreobrnila vzhodni del Ukrajine, ki se je videl prej v navezi z Rusijo, kot z zahodom. Nič čudnega, da je zdaj, pet let po revoluciji, ko je oranžnega obdobja nedvomno konec, tudi jasno, da Ukrajina predstavlja prevelik zalogaj, da bi ga lahko kar tako prebavili in priključili nekemu ohlapnemu zahodnemu zavezništvu.

Članstvo v EU ostaja v sferi sanj, ki se nikakor ne morejo uresničiti in tako Ukrajinci, kot predstavniki prestolnic iz EU držav, to dobro vedo. NATO je po drugi strani tako zelo problematičen, da spet ni možnosti za ukrajinsko članstvo. Vse kar ostane so resnično ohlapne naveze in tudi zato se Ukrajincem carinska zveza z Rusijo, Kazahstanom in Belorusijo, ki se obeta, ne more zdeti tako zelo napačna. Z EU jim tega ni uspelo doseči.

Za zahodne prestolnice je z razpadanjem oranžnih sil in končnim porazom na volitvah, ki so jih same označile za poštene, prišel čas realizma in konec idealizma barvnih revolucij, preko katerih so upale na preobrazbo delov vzhodne Evrope, morebiti tudi Rusije same. Zdaj ostaja samo vprašanje, ali je pametno vlagati velika sredstva v spreobračanje Viktorja Janukoviča, da bo postal bolj vodljiv zahodnim interesom  ali pa vsaj ne bo marioneta kremeljskim vladarjem. Slednje se bo sicer težko zgodilo, saj se tudi Janukovič zaveda, da lahko igra dokaj nevtralno igro med vzhodom in zahodom in izkorišča obe strani. Nekaj, kar je za razvoj države nujno potrebno, saj zdaj le stežka sama stoji na nogah in potrebuje vsako pomoč, ki jo lahko dobi. Na dolgi rok bodo seveda potrebne reforme in usmeritve, ki bodo državi zagotovile hitro gospodarsko rast in politično stabilnost.

Seveda je nemogoče mimo radikalne spremembe odnosa politikov in medijev zahodno od Ukrajine do zmagovalca volitev Viktorja Janukoviča. Spomin na demonizacijo, ki je je bil deležen od istih ljudi, ki ga zdaj obravnavajo kot čisto navadnega politika, mora človeku na usta priklicati nasmeh.  In tudi dokazati, da leporečja, vzdihovanja ob kršenju človekovih pravic in priseganja na svobodo in demokracijo, ki ga pogosto slišimo iz zahodne strani, ne gre jemati preresno.

Kakšno moč imajo besede gospoda Nika Kavčiča, prepuščam v presojo drugim. O prenovi levice,  zamenjavi njenih voditeljev in prihodu rešiteljev skoraj že potapljajoče se barke, pa je vendarle vredno spregovoriti besedo ali dve.

Resnica je takšna, da ima Anton Anderlič  kar prav, ko pravi, da je zelo malo možnosti za razpad koalicije. Poslanci   niso samomorilsko nagnjeni, da bi si želeli predčasne volitve ali bi se zapletali v kakšne kolobocije ob iskanju novega predsednika vlade. Pahor tako ostaja tam kjer je, le razmerja sil se znotraj koalicije spreminjajo.

Mimogrede, če za mnenje vprašate psihiatra, lahko dobite zelo zanimivo izjavo, kakršno si je privoščil podpredsednik LDS-a Slavko Ziherl, ko je o  Kavčičevem napadu povedal, da je ‘obupen poskus nekoga, ki se je znašel v situaciji, ki se mu reče duševna stiska. Začutil je namreč, da nima nobene vloge v dogajanju in aktualni politiki.’ 

Vse skupaj kljub razmerjem v parlamentu ne pomeni, da ne gre trenutna vlada mnogim zelo na živce in ob menjavah ministrov, aferah, slabem pr-u in gospodarski krizi želijo na levici najti rešitelja. Ki ga še nekaj časa ne bodo našli, če pa ga že čez čas bodo, ga ne bodo mogli kar tako vzpostaviti kot novega vladarja koalicijske vlade. Borut Pahor je z Golobičevim spodrsljajem in s pasjo afero, ki je prizadela Katarino Kresal, mnogo pridobil, čeprav samo v razmerjih znotraj koalicije, če mu že na splošno grozi  izguba dela podpore v primerjavi z opozicijsko SDS, da ne rečemo priliv novih glasov SNS-u, ki je že tako ali tako neprijetno priljubljena.

Najbolj očitno so v igri za voditelja levice še vedno le trije ljudje: Borut Pahor, ki to je, Gregor Golobič, ki skoraj nima več možnosti in Katarina Kresal, ki bi lahko prav zares bila naša slovenska Julija Timošenko, pa ji bo tudi zdaj zdaj odneslo tla pod nogami, če ne bo že izredno spretna. Vsi drugi, od komisarja Potočnika do župana Jankoviča, da ne govorimo o gospodarskem ministru Lahovniku ali bivšem predsedniku Kučanu, niti niso tako zelo blizu prevzemu vodilnega položaja, saj verjetno o tem niti ne razmišljajo ali pa se jim cena zdi še previsoka, koristi pa premajhne. Drugega za zdaj ni videti, da pa bi predstavili čisto novo osebo, je vedno potrebno kar nekaj časa, da ne rečemo denarja in dobro naoljenih povezav.

Na tem mestu še nekaj o dogajanju v LDS-u. Dejansko je za stranko zelo težko, če ne že samomorilsko, odstopiti od Katarine Kresal. Dejstvo je, da je do zdaj v tej vladi povlekla že kar nekaj dobrih, čeprav v določenih krogih nepriljubljenih potez in se je izkazala za močno političarko, ki ima potencial postati predsednica vlade. Težava je le v tem, da ji ta zadnja afera utegne zelo močno škodovati in jo celo uničiti, saj se bo zelo težko distancirala od dogajanja, tudi če pri vsem skupaj nima pravzaprav nič. Kar bo zelo veliko ljudi seveda zelo težko verjelo. Toda, s kom jo naj v LDS-u nadomestijo? Spet, potreben je čas, da zasije nov obraz in ob Katarininem, bo težko kateri sijal močneje. Ženska ima pač določen stil, ki privlači vsaj določen del volilnega telesa, če pa se spomnimo recimo na Jelka Kacina, temu ni bil ravno primer.

Zato vse kaže na to, da bo LDS s Katarino Kresal še vztrajala. Presenečenja so možna, toda ne posebej verjetna. Zanimivo bo opazovati, kako spretno ali nespretno se bo spopadala z zadnjo krizo in kakšna bo izšla iz tega spopada. Lahko da zlomljena, lahko da močnejša kot kadarkoli, lahko seveda tudi kot povprečna predsednica stranke, ki vztraja na položaju, da bi nekega dne žezlo predala močnejšemu in boljšemu od sebe.

Saj ne, da ni bilo pričakovati takšnega odziva. Pasja afera je opozicijsko SDS na začetku pustila dokaj hladno: zavedati so se morali, da lahko v tem primeru modro molčijo in pustijo, da jeza proti koalicijski vladi narašča, še sploh kasneje, ko so se nekateri večji mediji začeli iti cenzuro. S časom pa se seveda niso mogli več zadrževati. Preveč je tukaj streliva, ki jim lahko koristi.

K sreči za novi družinski zakonik, do zdaj še ni bilo pretiranega povezovanja sprevrženih dejanj Saše Baričeviča z zvezami homoseksualcev ali z možnostjo posvojitve otrok.  Verjemite, to bo še prišlo. V preprostem svetu nekaterih, hočejo homoseksualci otroke imeti samo zato, da bi jih potem posiljevali, kakor je Baričevič svoje pse in bi bil vsak otrok, ki bi ga dobili v svoje kremplje, v strašni nevarnosti. Tega pa ne bi radi dopustili, mar ne. Da bi mnogi homoseksualni pari radi za otroke predvsem skrbeli, jih vzgajali v odgovorne državljane in jim omogočili dobro izobrazbo in čim lepše življenje, jim niti na pamet na pade.

A za zdaj ostajamo pri levičarskih političnih, gospodarskih in medijskih elitah in vedno bolj pri povezovanju trenutnega stanja s prihodom komunistov na oblast po drugi svetovni vojni in z vsemi zločini njihovega režima. Kar je tudi logično, ker v sebi nosi nekaj resnice, čeprav poenostavljati vsega skupaj vendarle ne gre.

Tako se je predsednik opozicijske SDS javil s prav takšnim napadom, ki v sebi nosi kar nekaj resnice in ga je zato modro dobro preučiti in povzeti vse tisto, kar je koristno, drugo pa seveda zavreči. V zapisu na spletni strani SDS-a, pod naslovom Boga ni. Vse je dovoljeno, je zapisano:

Pravno mnenje, strokovna ekspertiza, odločba komisije prve in seveda druge stopnje, sodba upravnega in kajpada tudi vrhovnega sodišča (celo ustavnega, če je potrebno), predlog zakona, zamujen podzakonski akt, začasna odredba, klic iz ministrovega kabineta, načelno mnenje protikorupcijske komisije, glas iz računskega sodišča ravno ob pravem času, odločba informacijske pooblaščenke, dezinformacija diplomatski mreži, pristranski članki in komentarji, TV oddaje, medijski molk, neobičajna zamuda pri obveščanju državnega tožilstva, neopravljena hišna preiskava, vsakršne izjeme od pravil…  prava malenkost. Ni da ni. Le na prava vrata je treba potrkati, a ta so dostopna le posvečenim.

To seveda drži. Kraljestvo zvez in poznanstev je drugo ime za Slovenijo, kar pa seveda ne pomeni, da je omejeno samo na levo stran političnega prostora, saj na takšen način delujejo vse slovenske politične stranke (recimo da je SNS le preveč radikalna in odmaknjena, da bi lahko), celotna država, celo večina navadnih državljanov. Po eni strani smo premajhni, preveč se poznamo, premalo je lahko zavoljo tega neodvisnega nadzora, pa še institucije pogosto niso najboljše, da ne govorimo o vrednotah, ki jih nosimo v sebi.

Napad na povojno zgodovino, na tako imenovane naslednike komunističnega režima, sledi:

Žegnana voda, s katero so poškropljeni pripadniki izbrane tranzicijske elite, pa ni prozorna, temveč rdeče obarvana tekočina. Je kri. Življenjska tekočina žrtev velikega zločina, prelita zaradi koristi povojne komunistične avantgarde in njihovih dejanskih in političnih naslednikov, ki sestavljajo večji del današnje tranzicijske elite. Če je bilo njihovim biološkim in političnim prednikom dovoljeno najprej moriti, nato pa še drastično kršiti človekove pravice brez kazni, potem ni nobenih ovir, da kraje, zlorabe in vsakovrstna sprevržena dejanja ne bi bila dovoljena njim.

Tukaj se poraja dvom že ob tem, ali lahko levico, kot jo poznamo zdaj, SD, Zares, LDS, vse manjše skupine, ki blodijo tam zunaj, politično resnično povežemo s prejšnjim komunističnim režimom in ali so res njihovi politični nasledniki. Po osamosvojitvi je slovenski politični prostor doživel hude spremembe in komunizem je dejansko povsem izginil, nadomestila pa so ga ali vera v prosti trg, ali v neko mešano gospodarstvo, ali v socialno demokracijo, ali v Blairovo tretjo pot. Plansko gospodarstvo je dejansko pokopano že kar nekaj časa, trditi, da živimo v policijski državi in diktaturi, pa je tudi neumestno. Komunizma ni več, naslednikov pa ideološko tudi nima. Kar imamo zdaj, je nekaj povsem novega, ali če hočeta kakšne zgodovinske lekcije, blago nadaljevanje predvojnega stanja. Sorodstvene vezi so po drugi strani nekaj povsem drugega.

Podobno kot v Rusiji, kjer predsednik Medvedjev skuša čim večkrat poudarjati, da je Stalinizem bil zločin in da tega ne gre pozabiti in iz tega lahko jasno sklepamo, da če nekdo podpira zločine v imenu napredka države, ta ni najbolj primeren kandidat za velikega demokrata in borca za pravice posameznikov, tako je tudi pri nas. Če so bili komunistični zločini po vojni upravičeni v imenu napredka v bolj pravično družbo, potem so lahko tudi danes upravičeni, da bi se uničilo  vse tiste, ki še zdaj nasprotujejo temu, kar velja za napredno in pravično. Nevarnost za spoštovanje človekovih pravic ljudi, s katerimi se takšni ljudje ne strinjajo, je velika, še večja pa je možnost, da jim bodo zaprta številna vrata, na katera lahko bolje povezani in politično primernejši le potrkajo, da se jim na stežaj odprejo.

Predsednik SDS-je dobro zadel velik problem, ki ga imajo nekateri samooklicani varuhi dostojanstva, za tem pa se prej skriva želja obrambe elite pred podivjano maso, ki grozi, da jim bo pobrala vse privilegije:

Uvodničarka in urednica tednika Mag, ki ga prav tako zastonj delijo kot prilogo Delovih izdaj, pa si je ob naštevanju reakcij ljudi na garažno afero dovolila celo zapisati, da »je z narodom v tej deželi nekaj hudo narobe.« Ta »globoka« misel je bila objavljena celo s poudarjenimi črkami.

Problem tega stavka je ogromen, saj kaže na to, da se je zgodil prelom med množicami in majhno elito. Stavek je tudi zelo problematičen, ker spominja na stare komunistične bedarije, s katerimi so se proti koncu svoje dobe skušali še rešiti in obdržati oblast, a so vedno bolj izgubljali stik z realnostjo, da bi jih potem ta v velikem rušilnem valu preprosto odplaknila, ne da bi v resnici imeli kaj veliko možnosti obraniti svojo oblast. Vodni topovi, se zdi, ne bodo nič pomagali, če se bo v okvirih trenutnega varčevanja v celi državi in nezadovoljstva celo policistov, da ne rečemo tudi večine javne uprave, njihovim upravljalcem v nekem trenutku zazdelo, da se borijo na napačni strani.

Če bo na koncu dneva prišlo do tega, da bo na eni strani ostala majhna zlizana elita politikov, gospodarstvenikov, medijskih ljudi in njihovih zagovornikov, na drugi strani pa bo lahko opozicija računala na jezo množic, ki jih bo s podobnim razmišljanjem, kot si ga je dovolila Mateja Babič v Magu (ženska ni verjetno imela nič pietete do  prejšnjega Magovega kolektiva, ko je prišlo do prevzema revije, zdaj pa bi zahtevala pieteto do Baričeviča!), odbila sama, rezultata ne bo težko napovedati. Prej ali slej bo prišlo do zamenjave oblasti. Da bo takšen umik v izolacijo pred ‘podivjano drhaljo’ na koncu privedel celo do preseganja zakoreninjenih delitev v slovenskem političnem prostoru, je tudi povsem možno.

Janez Janša slovenski politični levici svetuje, kako se preobraziti in postati moderna levica:

interesu začetka zdravljenja slovenske družbe je, da dobimo v Sloveniji levico, ki bo tako kot je nemška socialdemokracija obsodila Stasi in njegove metode, sposobna obsoditi delovanje slovenske Udbe. V interesu Slovenije in njenega normalnega razvoja je, da dobimo levico, očiščeno ostankov totalitarnih ideologij in navdušenja nad rdečimi maliki. Levico, ki bo dosledna zagovornica socialne pravičnosti in ne podpornica tranzicijskih kraj in malverzacij. Levico, ki bo ozdravljena razrednega sovraštva ter sposobna razvojnega sodelovanja z drugače mislečimi.

Tukaj se utegne skrivati razlog, zakaj na koncu SDS vendarle ne bo pobrala toliko podpore, kot bi je iz tega vsega bizarnega dogajanja lahko. Da, res je, da so štiri leta vladavine Janeza Janše pri marsikomu pustila grenak priokus in si ne želi več njegove vrnitve na mestu predsednika vlade (sicer pa je tako ali tako obremenjen z orožarskimi aferami). Čeprav, kar imamo zdaj, volivce levice vedno bolj sili v apatijo, kot v odhod na volišča, kar je potem spet prednost SDS-a, ki bo znala mobilizirati svoje privržence. Toda mnogo bolj, kot izkušnja pretekle Janševe vladavine, utegne SDS-u škoditi pretirano povezovanje trenutne politične levice z zločini komunističnega režima. Je pač tako, da velik del slovenskega prebivalstva še vedno čuti, da so se partizani borili za nekaj dobrega, njihovi nasprotniki pa za Hitlerja in potem celo komuniste pogosto povezujejo z mnogimi dobrimi lastnostmi komunističnega režima. Vsaj brezposelnosti se jim ni bilo treba bati.

Vrnemo se  lahko na tisto ost napada, da opravičevanje preteklih  zločinov v imenu napredka države vodi v nadaljevanje takšnega razmišljanja in v zločine tukaj in zdaj. Gotovo, vendar seveda ni vse tako zelo preprosto, saj to ne pomeni, da je zaradi zločinov režima treba kar zavreči vse tisto, za kar so se komunisti in njihovi zavezniki med vojno borili in kar je veliko ljudi moralo tudi po vojni jemati za nekaj dobrega. Slovenska levica (in tukaj smo na spolzkem terenu - govoriti bi morali predvsem o socialni demokraciji, liberalcih, zelenih, itd, kar bi potem mnogo bolje odražalo dejansko stanje političnega prostora) ne sme in ne more zavreči vsega, kar so promovirali tudi komunisti, samo tisto, kar je bilo očitno sprevrženo.

Sam bi se globoko strinjal s tem, da potrebujemo socialno demokracijo, ki  se bo otresla malikovanja simbolov preteklega režima. Verjetno bomo slej ko prej prišli do trenutka, ko se bo to zgodilo in bo od povojne in predosamosvojitvene preteklosti ostalo le partizanstvo, nekaj pozitivnejših osebnosti in  vera, da si tudi manj srečni v življenju zaslužijo pravično plačilo za svoje delo in neko socialno varnost. To bo potem moderna socialne demokracija, ki se ne bo bala tudi občasnega razrednega boja: večji kapitalisti ga seveda nenehoma  izvajajo in ga še bodo na škodo velike večine prebivalstva.

A stanje je takšno kot je in že v primeru odlikovanja gospoda Ertla smo lahko videli, kako vsak takšen napad na prejšnji režim mobilizira določen del slovenskega prostora. Ertl ni ravno fotogeničen, ne ravno osebnost, ki bi si že na prvi pogled pridobila simpatije, tako da nam je jasno, kaj lahko povzroči nadaljevanje napadov na voditelja Jugoslavije Tita ali pretirano povezovanje partizanstva in komunistične revolucije in potem še med in povojnih zločinov. Janez Janša ima prav, da v tem primeru gre za biološke naslednike  (če že politični niso: trdim, da bi pri katerokoli stranki, še tako nemogoči, ki bi se okitila s partizanstvom in Titom, eni in isti ljudje prav drveli k njeni zastavi. To pojasnjuje tudi uspeh Drnovškovega LDS-a, ki je na nek bizaren način veljal za levičarskega, pa je delal vse na tem, da bi državo popeljal v  državni kapitalizem), ki se ob vsakem takšnem napadu zganejo in mobilizirajo in strankam politične levice, ki znajo to dobro izkoriščati, prinesejo ogromno  glasov.

Na koncu še k tisti Janševi pomoti, da če ni Boga, je vse dovoljeno, spada v Zločin in kazen (Bratje Karamazovi). Resnica je takšna, da to ne drži, kajti to bi potem pomenilo, da bi ateisti vsi po vrsti bili zločinske kreature (kar so nekoč mnogi prav zares verjeli), ker bi menili, da je za doseganje ugodja dovoljen vsak zločin. Zgodovina nas uči, da so globoko verni ljudje pogosto bili strašni zločinci (zgodnji komunisti so tudi bili globoko verni, le da ne v Boga), ateisti pa najboljši ljudje. Ateistična levica na tem področju prav gotovo ne potrebuje nobenih lekcij, saj je zgodovina najboljša učiteljica.