Sirski režim pred koncem
By Jin on Jul 20, 2012 in Zunanja politika
Vsaj tako se zdi zadnje dni. Danes so uporniki zavzeli nekaj ključnih mejnih prehodov z Irakom in Turčijo, boji v Damasku so še hujši, Asad pa naj bi se nahajal v pristaniškem mestu Latakiji.
Na koncu neposredno tuje vojaško posredovanje sploh ne bo potrebno. Kar ne pomeni, da vmešavanja v notranje sirske zadeve ni. V Siriji ne gre le za spopad med ljudstvom in diktatorjem, kakor bi to poenostavljeno radi prikazali nasprotniki režima, niti samo za spopad ene verske ločine proti drugi. Gre za širši spopad med sunitskim in šiitskim svetom, med ZDA in Iranom. Na eni strani so Saudska Arabija in prijatelji, ZDA in zahod, Turčija, na drugi Iran, Hezbolah, Rusija in Kitajska. Interesi teh držav so različni. Rusi in Kitajci bi najraje obdržali status quo in ne bi radi videli še ene Libije, čeprav jim grozodejstva povzročajo glavobol, Iran je mnogo bolj investiran v razplet dogajanja, saj skuša okrepiti svoj položaj v regiji, Arabci in Američani po drugi strani skoraj zagotovo v Sirijo pošiljajo orožje, vse s pomočju Turčije. Še huje, na njihovi strani so tudi sunitski ekstremisti. Saj veste, Al Kaida.
Neposredno vojaško posredovanje zahoda v Siriji bi lahko imelo zelo negativne posledice, zato do le tega ni prišlo. Očitno je, da je dovolj samo podpora upornikom. Sirski diktator je še eden tistih, ki uživajo nekaj podpore, a imajo proti sebi nastrojeno večino prebivalstva, ki samo čaka, da se ga znebi. Zato so takšne operacije podžiganja uporov tudi uspešne. Kakor v Libiji, tako zdaj v Siriji. Res je le, da je sirska državljanjska vojna daljša in utegne še nekaj časa trajati, saj se del prebivalstva resnično boji novega režima in se bo zato tudi zagrizeno boril. Zatorej v resnici ne moremo z gotovostjo reči, da je sirski režim pred koncem. Stvari se lahko še zavlečejo, kakor se tudi lahko zelo hitro razpletejo.
Problem, ki ga imamo, je namreč pomanjkanje verodostojnih informacij, saj obe strani v konfliktu na veliko lažeta in zavajata.
Pred več kot letom dni sem za Razglede zapisal, da se zahod v primeru Sirije sooča z omejitvami svoje moči. No, izkazalo se je, da je vendarle mogoče režim vreči tudi samo s pametnim podpiranjem upornikov. Čeprav, vprašati se moramo, kaj v Siriji pride po Asadu. Bodo ljudje, ki ga bodo nadomestili, res predstavniki liberalno demokratske misli? Bodo celo pripravljeni svojo državo razprodati zahodnim in arabskim interesom, če bodo že bolj avtoritarne vrste? Ali pa so lahko še mnogo večji nasprotnik, kot je bil Asad?
Zadeva je taka, da lahko vsaka spodobna vojska tiste postojanke zravna z zemljo, skupaj z ameriško-alkaidovskimi “uporniki” vred. Na več načinov:
- topniško;
- z raketami;
- z bombniki;
- jurišnimi helikopterji;
- tanki.
(”uporniki” zaenkrat nimajo ničesar od tega)
Načeloma nimajo nobene potrebe, da bi sploh pošiljali v igro kakršnekoli škornje.
Vse to Asad ima. Če mene vprašaš, jih ima točno tam, kjer jih hoče imeti.
Spotoma imajo tudi dovolj robe, da posekajo tudi po katerihkoli sosedih, če bi se slučajno vtikali.
Mogoče res iščejo še kakšne diplomatske varijante, vendar pa jim v vojaškem smislu zaenkrat ne grozi nič hujšega.
Predvsem pa ne pozabi Asad je Izraelsko-angleški “kolega”.
zirosi | Jul 20, 2012 | Reply
Vidiš, jaz pa mislim, da tisti, ki sponzorira upornike, le tem dobavlja tudi protioklepno orožje. Še več, na terenu so lahko tudi tuje posebne enote.
Po drugi strani je očitno, da Asad ne upa uproabiti večje koncentracije vojske. Morebiti, ker se boji, da bi mu cele enote prebegnile? Ima očitno problem, da ne zaupa svoji vojski, sicer bi odpor strl že zelo hitro. Tako pa se vleče.
Torej, gotovo, če razmišljaš v okvirih moči sirske vojske, je jasno, da je potrebno le malo močneje udariti. Ampak potem se vprašaš, zakaj se to ne zgodi. Zakaj vojna traja iz meseca v mesec. In se spomniš Libije. Tudi tam je imela libijska vojska na papirju ogromno opreme in ljudi, a je na koncu izgubila. Tudi tukaj je sirska vojska na papirju izredno močna, a ne more in ne more zmagati.
Jaz mislim, da zato, ker je v resnici šibkejša in ker je v resnici le nekaj enot docela lojalnih režimu. Zato tudi pojavljanje milic.
Jaz bi rekel, da se bo ta vojna nadaljevala do Asadovega padca, pri čemer bo še veliko trditev, da zmaguje, da ima upornike, tam kjer jih hoče in tako naprej. Ampak sčasoma se bo njegova moč skrhala, uporniki pa bodo dobivali vedno nove ljudi in opremo. Ko bodo začeli upornike oboroževati še s protiletalskim orožjem, se bo slika zelo spremenila.
Če bi po drugi strani Iran recimo začel v državo pošiljati kakšnih tisoč borcev na mesec, bi bilo drugače. Mislim, da ima Asad možnost, da preživi, če mu uspe dobiti takšno podporo od zunaj, ali pa če mu uspe konsolidirati oborožene sile in podporo prebivalstva na ključnih območjih.
Sicer pa imam občutek, da bom na koncu lahko napisal prispevek pod naslovom Komični Asad, nekako v stilu Komičnega Gadafija.
Jin | Jul 21, 2012 | Reply
Gadafija niso premagali pajaci s kalašniki in protiletalskimi mitraljezi na Toyotah, temveč NATO.
Kar se orožja tiče, si lahko ogledaš nekaj njihovega “tamočnega” arzenala - ni ravno za napad na NATO pakt, vsekakor pa dovolj, da NATO še ni napadel njih:
http://www.businessinsider.com/these-are-syrias-weapons-2012-6?op=1
Zaenkrat še nisem slišal, da bi Izraelci rekli karkoli čez Asada (konec koncev se mi zdi, da imata Asadova dva nekakšen napol plemiški status tudi pri njenem visočanstvu) - torej mu najbrž ni panike pa če iz Sirije naredi eno samo koncentracijsko taborišče…
zirosi | Jul 21, 2012 | Reply
Čas bo pokazal, kako je s tem. Jaz bi skoraj stavil, da bo Asad padel še v tem letu. Zdaj so se še Kurdi odločili, da ga imajo dovolj.
http://www.trust.org/alertnet/news/israel-may-seize-advanced-weapons-in-syria-barak
Jin | Jul 22, 2012 | Reply
Se opravičujem, Zirosi, na nek način mi je uspelo zbrisati dva najina prva komentarja.
Mimogrede, o tankih:
http://www.youtube.com/watch?v=906bBic-LXA&feature=player_embedded
jin | Jul 23, 2012 | Reply