Feminizem in moška pogrešljivost
By Jin on Jun 27, 2012 in Razno
Saj ste se že vprašali, zakaj mediji vedno poudarjajo, koliko otrok in žensk je umrlo, medtem ko so moški nepomembni, mar ne?
V zlati dobi tega sveta
By Jin on Jun 27, 2012 in Razno
Saj ste se že vprašali, zakaj mediji vedno poudarjajo, koliko otrok in žensk je umrlo, medtem ko so moški nepomembni, mar ne?
Ženska inteligenca - najredkejši dragulj od vseh
Mietzsche | Jun 27, 2012 | Reply
Moj problem in s temle videom in s feminizmom in z “Men’s Rights” skupinami je, da vedno ena stran obtožuje drugo. Nikoli pa ne znamo skupaj nekaj doseči, kar bi pomenilo boljše življenje za vse - ženske, moške in ostale.
Očitno ne znamo živeti brez “zunanjega sovražnika”.
Ana | Jun 28, 2012 | Reply
Seveda da ne. To bi bilo proti naši naravi.
Malo bolj resno. Zadnje dni sem nekako padel v ta zame nov svet in sem veliko prebral. Marsikaj, kar je napisano v tej t.i. manosphere, je resnično, ampak potem pa gre vse skupaj v preprosto posploševanje. Vsi moški so takšni in takšni, vse ženske so takšne in takšne, iz tega se hitro razvije game teorija pa ena velika teorija, zakaj je vse narobe v svetu.
V resnici pa je vse malo bolj zapleteno in ljudje smo na koncu koncev posamezniki, ki se razlikujemo drug od drugega.
To je nekako tako: v življenju naletiš na idiota, ki je slučajno musliman iz iz izkušnje potegneš, da so vsi muslimani idioti. Čeprav bi lahko z nekim drugim muslimanom, ki ni idiot, sklenil prijateljstvo.
Kar se pa tiče te pogrešljivosti moških pa bi rekel, da ženska zgoraj pove resnico. Evolutivno smo tako nastavljeni, da vedno rešujemo ženske in otroke. Bolj racionalno v današnjih časih bi sicer bilo reševati znanstvenike in inženirje bilo katerega spola, ker demografija ni takšen problem pač pa je za razvoj družbe bolj pomembno znanje.
Jin | Jun 28, 2012 | Reply
Ja, posploševanje je vedno problem. Z evolucijskega vidika bi sicer reševanje žensk in otrok bilo smiselno, pa se dejansko ne obnašamo tako. Npr.: http://www.dailymail.co.uk/sciencetech/article-2128812/Women-children-Sadly-quite-chivalrous-real-life–twice-men-survive-sinking-ships.html
Ana | Jul 2, 2012 | Reply
Hah, ta članek mi je pa zelo zanimiv. Čeprav ni mogoče na podlagi piomorskih nesreč takoj sklepati. Na Titanicu je očitno deloval družben nadzor, torej, ženske v čolne, moški pa počakajte, drugod pa ni bilo nadzora in se je vsak boril zase. Lahko pa je marsikaj odvisno tudi od telesne moči. Moški so mogoče lahko dlje plavali in vzdržali v vodi in bi to pojasnilo njihove večje možnosti za preživetje. Nasploh so možnosti preživetja za fizično močnejše ponavadi večje.
Z evolucijskega vidika bi bilo reševanje otrok in žensk smiselno v časih, ko je bila najpoemmbnejša rodnost. V časih, ko so bolj kot rodnost, bolj pomembni talenti, bi bilo bolj važno reševanje za družbo ključnih ljudi. Ampak to so takšna morbidna razmišljanja.
Mene zanima, kolikokrat se je v neki veliki nevarnosti, moški izpostavil, da bi rešil svojo žensko in kolikokrat se je izpostavila ženska, da bi rešila svojega moškega. Kar se tiče velikih spopadov, so topovska hrana skoraj vedno izključno moški. Je to odvisno samo od fizične moči ali vojaške spretnosti? Mislim, da bolj kot se razvijamo, bolj so ženske sposobne biti isto učinkovite vojakinje kot moški.
jin | Jul 2, 2012 | Reply
Seveda, z evolucijskim vidikom sem mislila na to, da je v 99% naše zgodovine rodnost bila najpomembnejša, in ne moremo v nekaj desetletjih kar tako preklopiti na kaj drugega. Za topovsko meso velja isto - najhujši spopadi so se dogajali dokler je bila rodnost še vedno tako pomembna.
Dejstvo je, da še vedno nimamo načina, kako “ustvarjanje novih primerkov” opraviti brez žensk. Brez moških sicer tudi ne gre, čeprav zmrzovanje sperme precej omili zahteve po aktivnem sodelovanju moških. (Pa nočem s tem reči, da so ženske bolj vredne ali karkoli takega. Če kdo izumi umetno maternico ali karkoli, kar bi zmanjšalo mojo vlogo pri rojevanju, se takoj prijavim! :P)
Za izpostavljanje žensk pri reševanju “svojega moškega” - ali slučajno vzgajamo svoje otroke tako, da naučimo deklice, kako se obraniti in napadati? Da jih spodbujamo k telovadbi in občudujemo njihovo moč? Ne, a ne?
Ogromno je takih stvari, ki se “vlečejo” iz naše evolucijske zgodovine in so posledica miselnih vzorcev, ki se prenašajo iz generacije v generacijo.
Ana | Jul 3, 2012 | Reply
Da, to je res. Deklice se pogosto uči k pasivnosti, mirnosti, neizstopanju, razen kadar naj ujamejo moškega, potem pa se čudi, zakaj niso uspešne v politiki, gospodarstvu, itd… in so prej uspešne v zabavni industriji.
Oziroma, upam, da se tako deklic več ne uči, ampak da smo spoznali, da je za družbo samomorilno, če polovico svojega prebivalstva postavi v podrejeno vlogo ali jo celo izključi iz odločanja. Verjamem, da so talenti enakomerno porazdeljeni med moške in ženske, kar bi na koncu moralo pomeniti, da bi na vodilnih funkcijah morali videti ustrezno porazdelitev.
Mislim, da gre za dogotrajni proces.
Jaz bi vsekakor, če bi imel hčerko, želel, da so ji odprta vsa vrata in da je hkrati močna, ne le na intelektualnem področju, ampak da se zna tudi fizično obraniti napada. Ne, da bi podpiral nasilje, nasprotno, ampak vsaj delno oblvadanje borilnih veščin in to na tak način, da se minimira škoda, je po moje potrebno tako za dečke, kot tudi za deklice. Seveda bi s tem morala iti neka ustrezna filozofija uporabe sile samo v samoobrambi in še to v najmanjši možni meri. Verjamem tudi, da je človek, ki je močan, tudi bolj samozavesten.
jin | Jul 3, 2012 | Reply