Problem zasebnega šolstva ni v tem, da je le to slabše od javnega, ampak da bo prej ali slej boljše, s čimer bo nastalo dvorazredno šolstvo. Tudi je lahko, kot pravi superminister Turk, cenejše za državo, a to ne pomeni, da bo potem cenejše tudi za državljane.

Tukaj imamo pomembno delitev pri pogledu na šolanje in na enake možnosti vsakega posameznika. Ena stran verjame, da z zasebnim šolstvom ni nič narobe,  da gre za vpeljavo tržnih mehanizmov, ker se zasebne šole obnašajo bolj konkurenčno in zato nudijo boljše storitve, kot javne. Druga se boji, da to vodi  v pobeg premožnejših državljanov v zasebno šolstvo, medtem ko javno hira, saj naenkrat tisti, ki že plačujejo za zasebne šole, nimajo več interesa, da bi podpirali tudi javne, še manj pa da bi svoj glas zastavili za izboljšanje javnega šolstva.

Gre za nudenje enakih možnosti vsem otrokom, da se potem le ti lahko razvijejo v odgovorne in sposobne državljane, od katerih ima koristi vsa družba. Gre za iskanje in razvijanje vseh talentov, ne le talentov nekaterih, tistih, ki si to lahko privoščijo. Gotovo je mogoče v javnem šolstvu najti številne pomanjkljivosti, a te pomanjkljivosti mora država sproti razreševati v dobro državljanov, vedno je potreben določen pritisk, da prihaja do nenehnega izboljševanja. Država je namreč odgovorna vsem državljanom, ne le peščici, pametno pa je, če se zaveda, sploh če je manjša, da v modernem svetu ne gre več izgubljati potencialov samo zato, ker se je nekdo rodil na obrobnem področju in v revni družini. Vsak otrok je pomemben in vreden truda.

Če se že tolerira zasebno šolstvo, mora to potekati nadzorovano, tako da ne prihaja do razlik. Ni problema, če obstajajo katoliške, muslimanske ali kakršnekoli zasebne šole, problem je, ko te postanejo pribežališče neke elite.