Pred odločitvijo v SD
By Jin on May 19, 2012 in Slovenska politika
Štiri kandidati se bodo na junijskem kongresu spopadli za mesto predsednika socialne demokracije in Borutu Pahorju, dosedanjemu predsedniku, ne kaže najbolje.
Ob tem je najbolj zabavno brati komentarje desničarjev, kadar pojejo hvalo Borutu Pahorju in napovedujejo zaton SD-ja, če si bo ta izbrala novega predsednika. Kakor da bi njihova mnenja bila pomembna. Itak nikoli niso in ne bodo volili za socialno demokracijo, tukaj mišljeno kot usmeritev, ne le kot politično stranko, le ta pa mora najti način, da mobilizira tiste ljudi, ki so jo in jo še bodo pripravljeni voliti. Pravi boj tukaj poteka znotraj večjega bloka, iz katerega moč črpajo politične stranke, kot so SD, Pozitivna Slovenija, Zares, LDS in ki ga imenujemo za levega, čeprav je ta oznaka najmanj sporna in v sebi skriva različne struje. Gre za to, kdo bo sposoben ponuditi resno alternativo vladni veri v varčevanje, politični program, ki bo verodostojen in pa obraze, ki bodo prepričali. Pri tem je vse pisanje in govorjenje z druge strani velike politične ločnice treba razumeti le kot pobožne želje, da bi sovražnik dokončno propadel, a se to seveda ne bo zgodilo pa četudi kakšna politična stranka vmes izgine. Se bo pač pojavila nova.
Borut Pahor je vedno imel določen problem znotraj stranke, saj je predstavljal tretjo pot, torej odmik od tradicionalne socialne demokracije. A dokler je zmagoval, ni bilo dovolj kritik, da bi ga odneslo. Po porazu na predčasnih volitvah, ki ga je res precej omilil s svojim mojstrskim nastopanjem v soočenjih, so te kritike postale še bolj očitne. Da Pahor resnično predstavlja neko blairovsko levico, kaže že njegov odnos do vladnih načrtov. Ne smemo v tem videti želje po ugajanju Janezu Janši in izogibanja konfliktom, še manj prestopanje v nasprotni tabor, ampak politično misel, do katere se je predsednik SD v preteklih letih dokopal in v katero verjame (zanimivo, kako novinarji politike ne sprašujejo, kateri misleci jih vodijo in kakšne knjige imajo na knjižni polici - tukaj bi se dalo najti odgovore na številne odločitve, ki jih sprejmejo), čeprav te vere z njim marsikdo ne deli. V njegovem svetu varčevanje po nemškem vzoru deluje in zlato pravilo je pot naprej. Nič hudega, če ne bi bil predsednik politične stranke, ki bi morala imeti malo drugačne poglede. Sicer niti ni potrebna, ker volilnemu telesu ne more ponuditi alternative.
Gotovo, Pahor ima težave s tako imenovanimi strici iz ozadja in tudi s Pozitivno Slovenijo, ki skuša postati vodilna sila v bloku, a to niti ni tako zelo pomembno. Znotraj socialne demokracije poteka boj za dušo, ali torej hoče ostati takšna kot zdaj, pomaknjena proti sredini, ali se prilagoditi premikom, ki niso samo slovenski in ki kažejo proti bolj tradicionalnim rešitvam. Socialni demokraciji, ki je ni strah reči, da ima država pomembno vlogo v življenju državljanov in da prosti trg ne more rešiti vseh problemov, sploh pa ni vedno najbolj učinkovit, čeprav je seveda tudi res, da je treba ljudem dajati čim več priložnosti, da razvijajo svoje potenciale kot podjetniki in jih ni treba dušiti. Takšne, ki se bolj kot nad Tonyjem Blairom navdušujejo nad novim francoskim predsednikom. Takšne, ki vidi dlje od preprostega zategovanja pasov in privatizacije vsega mogočega. Takšne, ki si tu in tam drzne tudi opozoriti na razredni boj finančnih elit proti veliki večini prebivalstva.
Spomniti se moramo, kako smo sploh prišli do tega trenutka. Enkrat proti koncu sedemdesetih in v začetku osemdesetih se je kot reakcija na zastoj pojavila močna nova sila, ki jo lahko imenujemo thatcherizem, reaganizem, neoliberalizem ali tudi kako drugače in je tedanjo levico spravila v veliko krizo. Neko obdobje se je končalo, začelo se je novo. Prevlada teh novih sil je bila tako močna, da je povzročila prilagoditev v njihovo smer, ko so prej tradicionalno socialno demokratske sile začele iskati načina, kako pridobivati volivce. Nastopi Tony Blair, kot čisti primer takšnega razmišljanja. In zmaga. Ta nova socialna demokracija, ki je opustila marsikatero vrednoto stare, je nekaj časa uspevala, a velika gospodarska kriza preteklih let je pokazala na napake v svetovnem gospodarskem sistemu in zdaj kaže na zasuk nazaj. Borut Pahor, ki je kot predsednik vlade moral delati v izrazito težavnih okoliščinah gospodarske krize, ki je njegov predhodnik niti napovedati ni znal, je največja žrtev tega zasuka in nič nenavadnega ni, da je zdaj nevarno blizu svojega konca. Ker, tukaj ni v igri samo njegov konec, ampak prej konec nekega tipa politika, nekega tipa socialno demokratske politike. Da bi namreč spet prišli na oblast, bodo iskali nove poti in te jih ne bodo več vodile po poteh preteklih let, ampak bolj v radikalno levo, kot bi se izrazili njihovi nasprotniki.
Tisti, ki zdaj govorijo, da socialne demokracije brez Pahorja ne bo, se v resnici bojijo, da znova prihaja čas bolj trde, resnično rdeče in ne roza socialne demokracije, ki ne bo več tako prijazna do njihovih pogledov na svet, kot je bila dozdajšnja. Ne le v Sloveniji, ampak po vsem zahodnem svetu. Mogoče imajo prav, da lahko stranka SD propade, a to bo pomenilo le, da jo bo nadomestilo nekaj novega in da si bo socialno demokratska misel našla nove obleke. Že v primeru sindikatov vidimo, da znotraj družbe obstajajo sile, ki so še kako zdrave in močne in ki bodo temelj političnim strankam, ki bodo zagovarjale njihove interese. In hujša bo kriza, močnejše bodo te sile. Noben stric iz ozadja tega ne more preprečiti, niti voditi.
“V njegovem svetu varčevanje po nemškem vzoru deluje in zlato pravilo je pot naprej. Nič hudega, če ne bi bil predsednik politične stranke, ki bi morala imeti malo drugačne poglede. Sicer niti ni potrebna, ker volilnemu telesu ne more ponuditi alternative.”
Pahor je bil poslanec v evropskem parlamentu in ima malo širšo perspektivo kot njegovi tovariši v stranki. Socialna demokracija je v trenutnem globalnem kapitalizmu zelo nemočna, kdor se bo poskušal hecati s socialističnimi štosi se bo zelo hitro zaletel v zid in končal kot Grčija, saj tako gospodarstvo na globalnem nivoju enostavno ne bo konkurenčno.
Khmer Rouge | May 19, 2012 | Reply
“Že v primeru sindikatov vidimo, da znotraj družbe obstajajo sile, ki so še kako zdrave in močne in ki bodo temelj političnim strankam, ki bodo zagovarjale njihove interese.”
Dobro si zapisal, zagovarjale bodo njihove interese, ne pa interesov ne-sindikatov. Žal je na tem svetu tako, da zastonj kosilo ne obstaja in če neka interesna skupina, npr. javni sektor, upokojenci ali študentje ali kdorkoli drug izsili zase pravice in privilegije, jih morajo vsi drugi plačati. To socialistom in socialdemokratom nikoli ni bilo jasno, v družbi, kjer denar razdeljuje država, ne pa prosti trg, imajo največje prihodke in privilegije ne tisti, ki so najbolj pridni, sposobni, inovativni, pač pa tiste skupine, ki imajo največjo moč (sindikalnega) izsiljevanja ali pa, ki imajo z oblastjo najboljše odnose.
Khmer Rouge | May 19, 2012 | Reply
‘To socialistom in socialdemokratom nikoli ni bilo jasno, v družbi, kjer denar razdeljuje država, ne pa prosti trg, imajo največje prihodke in privilegije ne tisti, ki so najbolj pridni, sposobni, inovativni, ‘
V nasprotnem primeru pa tisti, ki imajo drugačne, finančne vzvode moči. To, da bi pridni in sposobni uspeli, je zelo redko, tako v bolj, kot tudi v manj prostotržnem gospodarstvu.
Gotovo, vedno gre za boj različnih skupin znotraj kompleksnega sistema. V tem trenutku se dobro vidi, kdo zmaguje. Za družbo in njen uspeh je potrebno neko ravnotežje.
Kar se pa tiče Pahorja, njegov tip socialne demokracije je v zatonu povsod, ne le v Sloveniji. In to ni nič takšnega. Resnica je, da smo se znašli zelo daleč od tega, kar je nekoč socialna demokracija zagovarjala in kar je veljalo za delujoče tudi v raznih liberalnih in konservativnih strankah. Danes bi celo kakšen Ronald Reagan med številnimi čajankarji veljal za socialista.
V zadnjih treh desetletjih pa smo videli, kaj je takšen premik prinesel. Nazadovanje v razmerju s prej manj razvitimi regijami sveta. Je to res pot naprej? Deindustrializacija, utopično iskanje visokotehnolških produktov, s katererimi bomo nadomestili izpad celotnih industrij, ki jih ne moremo vzdrževati zaradi predrage delovne sile….
Jin | May 19, 2012 | Reply
Dalo bi se v nedogled razpravljat, ampak bom odgovoril samo na dve trditvi.
1. “To, da bi pridni in sposobni uspeli, je zelo redko, tako v bolj, kot tudi v manj prostotržnem gospodarstvu.”
Odvisno kaj pojmuješ kot uspeh. Vsi zagotovo ne bodo obogateli, saj je res bogatih le peščica. Sam uprabljam izraz “imajo največje prihodke in privilegije “, ki morda tudi ni najbolj točen. Mislim, da obstaja groba korelacija denimo med stopnjo izobrazbe in osebnim dohodkom, se pravi je nek meritokratski princip, ki ga socializem izključuje ali pa ga skuša samo umetno poustvariti. Je pa v kapitalizmu zelo pomebna še prilagodljivost, ki sem jo zgoraj pozabil omeniti. Tu bi se dalo ogromno povedat, ampak blog ni primeren za dolge diskusije. Predlagam ti, da si prebereš knjigo Pot v hlapčevstvo od Friedricha Hayeka, te bo zelo razsvetlila, tudi če se ne boš strinjal z njo.
Khmer Rouge | May 19, 2012 | Reply
Še druga trditev, pa neham nakladat:
2. “Gotovo, vedno gre za boj različnih skupin znotraj kompleksnega sistema.”
Drži, toda ironija je, da se v socialnih demokracijah ta boj še zaostri, saj se razne skupine prerivajo okoli proračunskega korita ali pa preko visokih davkov ožemajo tiste, ki delajo in ustvarjajo, denimo upokojenci mlajše generacije. Američani so tu res brihtni, tam mora vsak sam pokrbeti za svojo pokojnino, zato upokojencev kot močne socialne in politične skupine sploh ni, posledično tudi ni socialnih tenzij med različnimi skupinami. Podobno velja za študente,ki si morajo sami plačati študij, verjetno bi se našla še kaka skupina, ki v Ameriki sploh ne obstaja kot politični faktor, pri nas pa zelo kroji politično dogajanje in ustvarja družbene napetosti.
Khmer Rouge | May 19, 2012 | Reply
‘Američani so tu res brihtni, tam mora vsak sam pokrbeti za svojo pokojnino, zato upokojencev kot močne socialne in politične skupine sploh ni, posledično tudi ni socialnih tenzij med različnimi skupinami. ‘
Ah, to se pa ne bi strinjal. Tam je le en razred dosegel takšno zmago, da je vse druge bolj kot ne utišal in potisnil v apatijo. Gotovo, dvostrankarski sistem z nadzorom nad večjimi mediji in prevlado določenih vrednot je čudovit za ustvarjanje stabilnosti sistema.
Hayeka ne maram, to bi se verjetno dalo razbrati iz mojega bloganja, mar ne
Po mojem so vse te teorije napačne in so v teh časih uspešne le zato, ker je keynesianisem doživel zastoj v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ljudje pa so tudi pozabili na veliko krizo tridesetih let. Ampak predvidevam, da zdaj sledi velik obrat.
Sem pa vesel, da smo končno prišli do tega, da obstaja razlika v pogledih na gospodarski razvoj. Eni imamo radi Keynesa, drugi Hayeka, tretji Friedmana. Zdaj morajo samo še novinarji ugotoviti te razlike in začeti postavljati boljša vprašanja, ne da le papagajsko ponavljajo za teorijami, ki so v nekem trenutku prevladujoče. Sploh pa, ljudje potrebujejo alternative, različnosti. In morajo malo več brati in se izobraževati, da bodo ločili med programi, ki se jim ponujajo. Sicer bomo vedno znova izbirali le obraze in ždeli na nepomembnih razlikah. Menim, da je dobro, da imamo malo bolj radikalne politične stranke, volilci pa se bodo potem že odločili, komu dati podporo. Pravim socialnim demokratom, pravim liberalcem, pravim konservativcem, ne pa nekemu mišmašu, ki je danes tukaj, jutri tam, kjer pač meni, da bo več podpore. Oblast sama po sebi ne bi smela biti cilj.
Jin | May 20, 2012 | Reply
ja Sašo, v bistvu je povsem na dlani, da navijači Janševe vlade podpirajo Pahorja zgolj zato, ker jim je še kako jasno, da se bo retorika levice, posledično dejanja, s Pahorjevim odhodom še kako spremenila….
Pahor je enostavno preveč zabredel v Merkline reforme in to je tudi razlog, zakaj podpira Janšo, ki zgolj nadaljuje Pahorjevo roza začeto po Merklinih navodilih…..skratka, Pahot je (ne)namerno pozabil svoje poglavitno poslanstvo, torej delovanje v dobrobit ljudstva….
temu primeren je bil tudi volilni rezultat minulih volitev, kjer je SD dobesedno strmoglavil….in če bi Pahor res bil tak poštenjak, potem bi zaradi te katastrofe takoj sam odstopil iz mesta predsednika SD, kar je sicer običajna praksa po razviti Evropi, kjer odstopajo še za bistveno blažje poraze….
SD bo brez Pahorja vsekakor imela možnost se vrniti na močno levo, kar jim bo sicer dosti lažje, če bodo premešali tudi v samem vrhu stranke….
Pahorjevo sklicevanje na strice iz ozadja je pa itak identično Janševi retoriki in je v obeh primerih povsem brez predmetno, vsaj dokler oba ne navedeta polno ime vsaj enega od teh stricev….
ves ta promocijski pomp brezplačnega oglaševanja Pahorja pa seveda nima nobene veze z njegovo spet kandidaturo na kongresu SD, ampak gre za merjenje javnega utripa naklonjenosti volilnega telesa Pahorju za primer kandidature za predsednika države, to je njegove neizpolnjene želje izpred nekaj let….ki pa bo to tudi ostala….
do takrat bo pač ljudstvo razčistilo vsak pri sebi, kateri Borut Pahor je (bil) pravi - tisti do leta 2011 ali tisti iz zadnjega pol leta….
Don Marko M | May 20, 2012 | Reply
Da, tudi sam sem razmišljal o tem, da lahko gre za merjenje javnega utripa. Mimogrede nakažeš, da boš kandidiral, ampak tako, da se da vse še zanikati, potem pa opazuješ. Čeprav bi rekel, da stranki ne more biti po volji, če se to zgodi pred kongresom. Potem bo druga zgodba, zdaj pa zgleda, kot da bi bili znotraj stranke skregani, nekaj, tudi če je res, ne smejo kazati navzven.
Jin | May 20, 2012 | Reply
“To, da bi pridni in sposobni uspeli, je zelo redko, tako v bolj, kot tudi v manj prostotržnem gospodarstvu.”
Ali lahko tole malo obrazložiš? Je to mogoče problem pravne države in ne trga? Kdo pa potem po tvoje uspe?
In še če smo čisto teoretični - ni to vseeno nekaj k čemur je vredno stremeti oz. nekaj kar je najbolj “fer”?
Zmrda | May 24, 2012 | Reply
Pravim, da bo v kapitalizmu napredoval kapitalistekov sin, ki bo od začetka imel boljše možnosti, kot sin pristaniškega delavca. Živel bo v bolj urejenem okolju, hodil bo v boljšo šolo, videl bo svet in na koncu bo s povprečnim umom dosegel več, kot nekdo z nadpovprečnim, s povprečno pridnostjo več, kot nekdo z nadpovprečno, a z manjšimi možnostmi.
Edino kar to lajša, je socialna država, ki prerazporeja denar od bogatih k revnim, tako da zagotavlja čim boljše javno šolstvo in onemogoča prevelike razlike med državljani. Za državo je seveda bolje, da se to dogaja, ker lahko bolje izkorišča talente, ki so na voljo. V majhnih državah je to še bolj pomembno, kot v velikih, ker si ne morejo privoščiti izgube talentov.
Seveda, prevelika vloga države lahko po drugi strani pripelje do sistema zvez in poznanstev, zlizanosti gospodarstva s politiko, ko se da napredovati po tej smeri in pridemo do podobnega izzida, le da so zmagovalci drugi. Trenutno je Slovenija lep primer tega. Najti je treba neko srednjo pot, ampak jaz sem tukaj precej pesimističen. Zelo težko je ustvariti sistem, ki bi vsem zagotavljal enake možnosti in izkoriščal njihove talente, torej prave ljudi postavljal na prava mesta.
Stremeti pa k temu seveda moramo. Jaz bi le na prvo mesto postavil čim bolj učinkovito državo, ki vsem ponuja čim boljše možnosti. Zaradi česar sem tudi nasproten širjenju zasebnega šolstva. Definirati nekaj ključnih sektorjev gospodarstva, ki ostanejo pod državnim nadzorom, vse ostalo privatizirati, ohraniti progresivno obdavčevanje in skušati doseči čim cenejše in čim bolj učinkovito šolstvo, ki vsem zagotavlja enake standarde, tako da se s tem večinoma izniči posledice neenakosti v bogastvu med državljani.
Jin | May 24, 2012 | Reply
OK, se strinjam. Saj države to počnejo. Stvar debate je pa na kak način in koliko so pri tem uspešne. Par stvari v razmislek
- zasebno šolstvo ne pomeni plačljivo šolstvo. zelo dobro delujejo sistemi, kjer država da šolajočemu voucher s katerim si plača šolanje, nese pa ga lahko tako na javno kot na zasebno šolo.
- raziskava v ZDA je pokazala, da razlike v znanju učencev med zasebnimi in javnimi šolami nastanejo večinoma v času, ko so učenci izven šole in poleti, ko šole ni. so posledica okolja v katerem živijo in ne same kvalitete šole.
- prav tako zanimiva je prehodnost med sloji, v ZDA se ljudje v tistih 5% najbogatejših presenetljivo veliko menjajo. torej revnejši obogatijo, bogati obubožajo. nekako tisti res pridni in sposobni najdejo pot. sploh če okolje to vzpodbuja. pri nas so pa zmerjani s kapitalistki
- enake možnosti je nemogoče zagotoviti, če ne drugega je ogromno že v “biti ob pravem času na pravem mestu”. vsi ne moremo biti ob pravem času na pravem mestu, ker to fizikalno ni mogoče :). hočem reči da ne bomo nikoli vsi enaki in pretirano teženje k tej utopiji ni ok.
Zmrda | May 27, 2012 | Reply