Čeprav jo bodo ideologi ekstremne liberalizacije in zategovanja pasov skušali kot takšno predstaviti. Govorimo o konfliktu med zaposlenimi v zasebnem in v javnem sektorju, o konfliktu, s katerim se priročno na dva tabora deli izkoriščani del prebivalstva, da bi se s tem lažje ohranjalo status quo.

V Sloveniji se z napadom na javni sektor, kajti v ostrih varčevalnih ukrepih se, vsaj tako se dozdeva, skriva predvsem to, pripravlja transformacija celotne družbe, da bo podobna nekim liberalnim idealom, kakršne promovirajo predvsem fantje iz Virantove liste.  Da bi to dosegli, je potrebno  zlomiti sindikate, ne le tiste v javnem sektorju, ponižati javni sektor, ljudi spraviti v apatijo in tako preprečiti pretirana vrenja. Potem bo lažje privatizirati vse po vrsti, kar bo večini ljudi zelo podražilo življenja, a ne bo več državni problem.

Pomislite le na šolstvo. Izstradajte javno šolstvo in omogočite, da se  razširi zasebno in le to bo za svoje delo zahtevalo pravično plačilo, s tem pa bo lahko tudi nudilo boljšo kvaliteto, medtem ko se bo  javno šolstvo utapljalo v rdečih številkah. Na koncu bomo za šolstvo plačevali dosti več, kot zdaj, a državni proračun bo lahko mnogo bolj uravnotežen. Seveda bo še vedno opcija, da svoje otroke šolate v javnih šolah, a kdo pri zdravi pameti bo to še delal, če bo tam preveč učencev na učitelja, bodo le ti slabo motivirani in bo primanjkovalo osnovnih sredstev? Da, le revni bodo v javne šole še pošiljali svoje otroke, ker druge izbire pač ne bodo imeli.

To se ne bo zgodilo od danes na jutri, a če bo šlo tako dalje, bo odstotek zasebnih šol vztrajno rasel, v večini pa itak ne bodo nikoli, ker si jih večina ne bo mogla privočiti. Dobili bomo dvorazredni šolski sistem.

Razumeti moramo, da je napad na javni sektor, ki je že po logiki manj učinkovit od zasebnega, a za to pogosto obstajajo dobri razlogi, tudi napad na vsakega zaposlenega v zasebnem sektorju, ki že ne spada v kakšno posebno skupino bolj iskanih profilov. Z manjšanjem plač v javnem sektorju bo tudi lažje nižati plače v zasebnem.  S krčenjem pravic v javnem sektorju  bo tudi možno lažje krčiti pravice v zasebnem.

V resnici gre za republikanizacijo, če lahko uporabim ta izraz. Kar govorijo Janša in njegovi, zveni grozno podobno temu, kar čez lužo govorijo republikanci, sploh pa čajankarji. In tudi oni, si morate misliti, v nasprotnikih, sploh pa sindikatih, vidijo komuniste, ki da pojma nimajo o gospodarstvu ali pa so naravnost zlonamerni. Stranke vladajoče koalicije bi v tem času lahko preimenovali v republikansko stranko Slovenije.

Pred nami je vojna nekaterih delodajalcev, lastnikov kapitala, predstavnikov finančnih in političnih elit proti večini prebivalstva, pri čemer bo napadalec predvsem skušal razdeliti svoje nasprotnike. Najprej na tiste zaposlene v javnem in v zasebnem sektorju, potem na tiste z malo višjimi in z malo nižjimi plačami, na koncu verjetno že kar po nacionalni in verski osnovi, samo, da ne bo treba voditi vojne z nekim enotnim ljudstvom. Resnično se pomikamo proti oligarhiji, ki bo za fasado imela demokratični sistem. Še huje, ker smo v preteklih letih mnogo suverenosti izgubili, ne smemo kot gonila razvoja videti tistih, ki so vedno v mediji, torej naše politične scene. Ne, od zadaj obstajajo večje sile, takšne, ki lahko na italijanski prestol na primer pripeljejo enega svojih. To so tisti, s katerimi nam grozijo, tako imenovani stečajni upravitelji iz Bruslja.

V resnici bi bilo dobro, da bi se soočili kar z njimi, kajti šele tedaj bi lahko videli pravi obraz tistih, ki nam vladajo, ne pa da izkoriščajo razdeljenost evropskih držav in preko lokalnih političnih eliti izvajajo svoje eksperimente, ki lahko v Evropi  pripeljejo še do hujše krize, kot je bila tista v preteklih letih.

K sreči za Američane, imajo oni (kljub vsem pomanjkljivostim) Obamo in demokrate, republikancem pa ne kaže dobro.