Nekaj misli o varčevanju
By Jin on Feb 18, 2012 in Notranja politika, Razmišljanja
Verjetno sem dolžan samemu sebi in tudi kakšnemu naključnemu bralcu, da razodenem nekaj misli o varčevanju, ki se nam slika kot edina pot iz krize tako v Sloveniji, kot tudi po Evropi. V Grčiji lahko pravkar gledamo dramo države, ki se je skozi leta preveč zadolževala, seveda tudi s pomočjo bank, ki bi lahko vedele, da bo enkrat prišel dan obračuna.
Grki nekako niso pripravljeni sprejeti, da trošijo več, kot ustvarijo in da to kar ustvarijo pač ni veliko. Po drugi strani Evropa rešuje bankirje in to predstavlja kot pomoč Grčiji. Za nastalo situacijo so krivi oboji. Kdo bo na koncu potegnil ta kratko, nam vsak dan postaja bolj jasno.
Problem, kot ga vidim, je da imamo finančno krizo, ne krizo proizvodnje. Torej, izdelamo lahko dovolj televizorjev, avtomobilov, oblačil, proizvedemo dovolj hrane, celo resursov je še vedno dovolj. Na tem področju resnično ni mogoče trošiti več, kot imaš, kajti, kako boš pojedel šest krompirjev, če jih imaš samo pet? Je pa možno, da ti štiri zagnilijo, ker nimaš denarja, da bi kupil več kot enega. V takšnem stanju smo približno zdaj, če izvzamemo, da se je svet spremenil in da nismo več samozadostni, sploh zato, ker smo preveč industrije izvozili po svetu in ker sami nimamo na voljo vseh resursov, ampak jih moramo kupovati v tujini in zato potrebujemo menjalno sredstvo.
Zdaj, enostavno je reči, da moramo samo zategniti pas, znižati stroške države, znižati davke in gospodarstvo bo zacvetelo. To izhaja predvsem iz želje, postati bolj konkurenčen na svetovnem trgu in z izvozom pospeševati rast BDP. Toda, kaj se zgodi, ko varčujejo vsi? V primeru Slovenije, zmanjšamo porabo, s tem seveda domače povpraševanje in delamo na tem, da bomo več prodali v Nemčijo in čez čas zrasli, da bomo z nižjimi davki pobrali več denarja. Toda, kaj se zgodi, če tudi Nemci varčujejo, če tudi oni delajo na izvozu? Kaj če to počnejo vsi? Zategovanje pasov, podganja dirka proti dnu.
Dvomim, da se bo to dobro končalo.
Ne pravim, da varčevanje ni potrebno, toda zavedati se moramo, kaj hočemo s tem doseči, kaj to varčevanje dejansko pomeni. Trdim, da je delovanje slovenskega javnega sektorja, sploh državnega, pogosto slabo zastavljeno, preobsežno, polno zapravljanja denarja in dela ljudi za povsem nepotrebne stvari. To moramo popraviti. Z manj ljudmi in manj sredstvi moramo narediti več in bolje. To bi moralo veljati za vsa področja, ne samo za javni sektor, seveda. Toda, ne trdim, da je vedno najbolj pametno samo zmanjševati število zaposlenih v javnem sektorju. Le bolj učinkoviti morajo biti v tem, kar delajo. Včasih pridejo tudi časi, ko jih je potrebno več. Poglejte sodstvo. Nujno je treba izboljšati njegovo delovanje, toda na koncu bi utegnilo biti celo bolj modro še zaposliti več ljudi in v nekaj letih zaostanke radikalno zmanjšati in šele potem razmišljati o večjem zmanjševanju števila zaposlenih. Seveda, koga, ki ne dela dobro, bi kazalo, kakor povsod, odpustiti že zdaj.
Enako z varčevanjem na splošno. Da, ponekod moramo ostro rezati, drugje moramo premisliti, ali nam povečanje izdatkov ne bi celo koristilo. Seveda, z ostrim nadzorom, da se prepreči pretirano odtekanje denarja v zasebne žepe.
Zdaj, če se bodo v sosednjih državah, oziroma na najpomembnejših slovenskih trgih odločili, da ne bodo pretirano varčevali in zmanjševali odhodkov države, potem bosta ostro zategovanje pasov in razbremenitev gospodarstva pri nas imela uspeh. Če se to ne bo zgodilo, bomo samo vsi skupaj varčevali proti dnu. Mislim, da tam na koncu tunela potem vidim Keynesa. Predvsem se moramo zavedati, da smo majhna država in nismo samozadosten otok in smo zatorej odvisni od okolice, predvsem od naše širše domovine, Evrope.
Jin, najprej glede sodnikov - baje jih imamo na 1000 prebivalcev kar veliko v primerjavi z drugimi državami.
Potem pa še dve stvari glede varčevanja, kot jih jaz vidim.
Zame je varčevanje, če zapravim MANJ kot zaslužim. Da nekaj prihranim, privarčujem. Že če zapravim vse kar zaslužim ne varčujem. Če konsistentno zapravim več kot zaslužim, tudi če to zapravljanje potem malo omejim…ne vem no, to ni varčevanje.
Drugo je pa dejstvo, da ni država edina, ki lahko zapravlja. Država najprej preko davkov denar pobere nam, državljanom in ga potem zapravi. Če ga nebi pobrala bi nam ta denar ostal. In bi ga zapravili mi. In trdim, da bi vsak svoj lastni denar zapravil učinkoviteje, kot pa država zapravi tuji denar. Saj veš..s tujim k…. po koprivah
OK, še tretja stvar
- majhna gospodarstva se ne morejo zanašati na domače povpraševanje, ker ga je premalo. In morajo iskati trge v tujini. Velike države in veliki trgi pa lahko generirajo rast tudi zgolj z rastjo domačega povpraševanja. Lep primer so ZDA.
Zmrda | Feb 18, 2012 | Reply
Da, toda če tudi velike države, kot Nemčija, vse stavijo na izvoz? In mar Slovenija nima domače potrošnje, na katero so navezana tudi slovenska podjetja?
Glede sodstva. Sodstvo niso samo sodniki, je tudi cela armada strokovnih sodelavcev in referentov in tako dalje. Že zdaj jih je ogromno zaposlenih pod projektom Lukenda, ki se izteče s koncem leta. Da sodstvo sploh zmanjšuje zaostanke, je bil potreben ta projekt. Trdim, da je nujno prevetriti delovanje sodstva, kar je na žalost tudi delo zakonodajalcev, ki ne znajo spisati dobrih zakonov in tistih, ki določajo pravila delovanja in ki ne znajo poenostavljati. Hkrati pa potrebujemo za kakšnih deset let infuzijo sredstev in ljudi, da se stvari počistijo. To bo pri gospodarskih sporih, pri izvršbah, koristilo tudi gospodarstvu.
Če pa pride do krčenja, lahko enostavno napovem razplet. Zaostanki se bodo hitro začeli povečevati in upniki ne bodo nikoli prišli do svojega denarja. Nisi plačal računa za telefon? Preprosto, preden se bo sodstvo obrnilo in ti zablokiralo račun, bo minilo 20 let.
Glej, primerjati države s posamezniki se mi zdi povsem mimo. Ne moreš nekega ogromnega sistema primerjati s tem, koliko ti sam zaslužiš in zapraviš. Lahko pa bi šli še dalje in rekli, da tudi podjetja ne smejo zapraviti več, kot ustvarijo in jim pač banke ne bi dajale kreditov, ko bi hotela investirati v posodobitev proizvodnje pa bi to potem delovalo? Močno dvomim. Državam se tudi posoja denar, ker gre povečini za bolj varna posojila, kot nekim majhnim podjetjem, za katera ne veš, ali bodo obstala ali ne. Problem nastane tedaj, ko je stopnja zadolžitve previsoka. Ni noben problem imeti 1 do 2% deficit pri 25% zadolženosti glede na BDP. Vsak ti bo hotel posoditi denar. Problem nastane tedaj, ko imaš 5-6% deficit in 60% zadolžitev glede na BDP.
Zadolževanje je povsem normalno. Vendar pa je največji problem ne le držav, ampak vsakega posameznika, da v letih debelih krav ne daje denarja na stran. Če bi Slovenija to počela v časih višje gospodarske rasti in se pripravljala na slabše dneve, bi zdaj imela mnogo nižji % zadolženosti glede na BDP, čeprav je treba poudariti, da ni med najslabšimi v Evropi.
Torej, trdim, da je zadolževanje za kakšne ključne projekte povsem smiselno, če bomo s temi projekti še pognali gospodarsko rast. Mislim, da sva se pri enem najinih prejšnjih pogovorov tukaj ustavila na tem, da ti misliš, da je država pri tem izredno neučinkovita in da gre preveč denarja v nič, oziroma, v privatne žepe. Če me spomin ne vara.
Jaz se s tem načeloma strinjam, vendar iščem rešitev v preoblikovanju delovanja države, v ustreznih institucijah, ki morajo nadzorovati delovanje sistema, da se to čim manj dogaja, čeprav je seveda docela čisto delovanje nemogoče doseči.
Kar se tiče zadolževanja za kupovanje socialnega miru je pa tukaj tudi ena velika dilema. Ponavadi vsi skočimo v zrak, da je to nekaj norega in da ne vodi nikamor, ampak je še drug premislek, da se ti lahko zgodijo veliki nemiri, ki te stanejo še več, kot izdatki za socialo. To, mislim, je bilo za vsem tem ogromnim zadolževanjem Pahorjeve vlade. Hoteli so ohraniti socialni mir in to jim je na koncu uspelo, čeprav so pri tem uspeli zapraviti neverjetno veliko denarja. Imeli so seveda drugo možnost: okrepiti represivne organe in potem ignoritati ali razbijati proteste poražencev krize.
Sicer pa, po moje bomo v naslednjih letih po vsej Evropi videli to varčevanje na delu in bomo doživeli popoln polom. razen, če ne bo nekdo nekje začel malo bolj zapravljati.
Jin | Feb 18, 2012 | Reply
Da ne boš mislil, krčenja sodstva ne zagovarjam. Pravim samo, da morda ni problem v številu sodnikov ampak v organizaciji in stalno spreminjajoči se in preveč zapleteni zakonodaji. Mogoče bi lahko razbremenili sodišča tudi z kakšno amnestijo za male zadeve.
Slovenija ima domačo potrošnjo, samo ni dovolj velika, da bi ta potrošnja pomembneje vplivala na rast gospodarstva. Za primer sem dal ZDA kjer se rast domače potrošnje vedno zrcali v rasti BDP. Pri majhnih državah pa je ta učinek majhen in so bolj odvisna od dogajanj na tujih trgih. Trenutno stanje je že tako, da vsi varčujejo. Seveda morajo tisti, ki so bolj zadolženi in ki so živeli bolj preko svojim možnosti varčevati precej več kot ostali. Nemčiji z minimalnim primankljajem pač ni treba. Kjub temu varčevanju imajo nekatere države gospodarsko rast, nekatere pa ne.
Sicer je to kar praviš glede zadolževanja res. Da se zadolžiš danes za projekt, ki bo v prihodnosti ta vložek povrnil. V podjetjih kjer prav tako upravljajo s “svojim” denarjem in ne s tujim se za vsako investicijo pripravijo konkretni izračuni donosnosti, ki mora biti višja od stroškov kreditiranja ipd.
Ko pa pridemo do države… glede racionalnost porabe sredstev s strani države sva se pa že pogovarjala ja :)…tu stvari ne delujejo tako preprosto. Zakaj (imho)?
1. Le majhen del proračuna so dejanske investicije, veliko večji del so transferi. Transferi so mnogo težje merljiva zadeva kot konkretne investicije (kar se tiče učinkovitosti in njihovih vplivov).
2. Na odločitve vplivajo interesne skupine, ki se borijo za svoje “pravice” in ugodnosti in ne izračuni oz racionalno odločanje za največje skupno dobro.
3. Nihče ne nosi posledic napačnih odločitev, sploh če so posledice težko merljive. Zagovarjanje je v končni fazi odvisno od politične in retorične spretnosti politika. PolitičniKonstrukt TM
4. Razpolaga se s tujim denarjem, do katerega je vedno drugačen odnos kot do lastnega.
Oz. če poenostavim - v 3 letih smo zadolženost dvignili še za 1x. Brez kakršnegakoli učinka, še vedno smo v krizi. Ponujanje istih rešitev in pričakovanje drugega rezultata je definicija norosti :).
Zmrda | Feb 18, 2012 | Reply
Nekaj misli na temo varčevanja.
1. Govorite, da se s tem znižuje poraba. Tisto, kar država skozi davke vrne ljudem, lahko porabijo oni. Torej gre za prenos iz javne porabe v zasebno.
2. Poseben primer je tu zadolževanje, saj to ni zajeto v tej enačbi. Striktno ekonomsko gledano sicer lahko v tem primeru tudi govorimo o porabi, vendar pa je treba dolgove nekoč vrniti in je takrat pač porabe manj. Model, kjer se zadolžujete za večjo agregatno porabo ne deluje. Npr. Grčija ni nič drugega kot država, ki je v preteklosti z zadolževanjem spodbujala porabo in mora zdaj dolgove vrniti.
Pri varčevanju se najbrž meša dvoje - razmišljanje o zdravilu in stranskih učinkih. Varčevanje JE del rešitve, vendar ne bo neboleče, ker takšnih rešitev več ni.
Jplum | Feb 19, 2012 | Reply
@jin, na splošno je z varčevanjem točno tako, kot pravi Zmrda: o varčevanju lahko govoriš šele, ko so odhodki manjši od prihodkov. Država ali ogromno podjetje se v ničemer ne razlikujeta od kateregakoli posameznika, razen v tem, da se šefi držav lahko brez kakršnekoli osebne odgovornosti zadolžujejo v imenu vseh svojih državljanov. In tako kot pravi Jplum, gre pri zadolževanju za poseben problem, saj je ponavadi potrebno dolgove vrniti - z obrestmi.
Načeloma imaš prav, da gre za finančni problem, hkrati pa se motiš, ko praviš, da to ni tudi problem proizvodnega sektorja. Pravzaprav ne gre za krizo, temveč za zlom ekonomskega modela, po katerem je mogoče gospodarsko rast generirati z zadolževanjem za večjo agregatno porabo in gre za zlom sistema, po katerem naj bi bila za gospodarsko rast potrošnja pomembnejša od ponudbe, češ da je potrebno za rast samo čim več zapravljati in čim manj varčevati - kar je načeloma smiselno razmišljanje, dokler gre za zapravljanje ustvarjenega (tega, kar imaš) in popolna neumnost, ko gre za zapravljanje na kredit. In vse skupaj velja na vseh nivojih - trenutno je namreč dolg držav samo del gospodarskih težav, enako velik problem je zasebni dolg. Odličen primer keyensovih doktrin so naše avtoceste: država je z najemanjem dolgov generirala veliko gospodarsko rast, tajkuničiči vseh sort so se mastili, na koncu pa so nam ostale slabe ceste, dolgovi in propadli tajkuni; pravzaprav lahko pred vsak infrastrukturni objekt, ki ga je gradila država od cest do šol in bolnišnic poleg pridevnika “predrago”, dodaš še pridevnik “slabo”…
zirosi | Feb 19, 2012 | Reply
Mislim, da je temeljno vprašanje tukaj, kako vzpodbuditi gospodarsko rast. In trdim, da je vprašanje, da jo je mogoče s pretiranim zategovanjem pasov. Gledam namreč Grčijo, ki tudi zateguje pasove in se spopada z recesijo.
Jaz zdravilo keynesianizma razumem kot sredstvo, da se v času gospodarskega nazadovanja, ko zasebni sektor nima od kod vzeti sredstev, z izposojanjem denarja in državnim trošenjem le temu pomaga. Nikakor, da se zadolžuje v časih, ko gospodarstvo raste. Če bi to tako počeli, s prihodom krize ne bi imeli veliko dolgov in bi se tudi z zadolževanjem v krizi ne zadolžili tako zelo, da bi nas to moralo skrbeti. Recimo, da bi s 5% zadolžitve na BDP do zdaj kljub večjemu zapravljanju narasli na 30%. Tako pa smo skoraj pri 50%. Seveda, drugi so še bolj zadolženo, a to ni noben izgovor.
Res je, varčevati se da samo tako, da zapraviš manj, kot pobereš davkov. Morebiti je tudi zato vprašanje, če ne bo morali celo dvigniti davkov, vsekakor pa bi morali v časih gospodarske rasti imeti proračunski presežek.
Torej, mislim da je največja razlika med sodelujočimi v tem pogovoru, da jaz verjamem, da se v časih gospodarske krize s to da boriti tako, da zapravljaš več, kot imaš in da verjamem, da je pretirano varčevanje pot v še večjo recesijo. Edino to sprejemam, da bi v primeru gospodarske rasti v soseščini celo varčavanje in razbremenitev gospodarstva lahko bila uspešna, saj bi imeli velikie trge za naše bolj konkurenčne (beri cenejše) proizvode, ampak ker kaže na vrnitev recesije v evrozoni, tudi tega ne verjamem.
V vsem drugem, tudi v preoblikovanju javnega sektorja in rezanju odvečnih delov, se po mojem strinjamo.
Jin | Feb 25, 2012 | Reply