Veste, kako je lahko nekaj tako slabo in abotno, da moraš gledati, čeprav nočeš? Čeprav ti gre na bruhanje vsa neumnost? No, Resident Evil: Afterlife, je že en tak film.

Malo čudno, da po nekaj letih pišem o nadaljevanju filma, ki ga nisem prenesel. Nikoli nisem prav razumel fascinacije z zombiji. Saj, če pomislite, je popolnoma nemogoče, da bi obstajali. Filme katastrofe lahko delate s kužnimi boleznimi, kometi, jedrskimi vojnami, lahko celo z invazijo vesoljcev. Vse je bolj smiselno kot zombiji.

Ampak, potem, skušam dati smisel tudi največji neumnosti. Nič o filmu, nič o zgodbi. Ni vredno. Zdi se, da gre za neke vrste pornografijo, kjer zgodba ni pomembna. Pomembna je akcija, v tem primeru veliko ubijanja, zombijev in Mile Jovovich. Namreč, imamo zombije, majhno skupino preživelih, zlo korporacijo. Morebiti bi to lahko prevedli na kapitalizem. Zombiji so poneumljene množice, ki so jih velike korporacije zaslepile in zasužnjile, da zdaj slepo sledijo njihovi volji in lahko na njih še eksperimentirajo. Brezglavo in večinoma apatično, razen v trenutkih, ko zavohajo kri še živih. Ti živi so alternativa, tisti, ki živijo zunaj kapitalističnega sistema, ki še mislijo s svojo glavo, še zadnji svobodni.

Da je korporacija tista zla, ki ustvari virus, ki uniči človeško civilizacijo, lahko spada v en nabor teorij zarot. Slišali ste za njih. V ozadju nekdo pripravlja veliki pomor človeštva. V tem trenutku nas zastrupljajo, ker je ljudi preveč. Enega dne bomo začeli cepati kot muhe.  Chemtrails, razne gripe, cepljenje, dodatki v hrani in tako dalje. Te zgodbice so z nami že kar nekaj časa in verjetno izhajajo iz starejših o Židih in prostozidarjih. Pač, ljudje, ki ne razumejo delovanja sveta, skušajo najti neko preprosto razlago, zakaj stvari gredo narobe. Tako so v preteklosti prišli do čarovnic, ki so delale točo in neurja, v sedanjosti pa do tajnih organizacij, ki iz ozadja vodijo svet.

Ta občutek, da je večina poneumljena, le majhna peščica še ohranja zdravo pamet, verjetno igra na določena čustva.  Ko nasprotnika ponižamo na raven pošasti, ga lažje ubijemo. To je sicer staro kot svet in služi opravičevanju vseh možnih zločinov, tudi etničnih čiščenj. Oni drugi pač niso niti ljudje, nimajo osebnosti, so zombiji, orki ali kaj podobnega. Ljudem godi, če se lahko poistovetijo s skupino redkih izbrancev ali preživelih. V svetu, ki zelo ceni individualnost, le redki želijo biti povprečni Janezi. Večina hoče izstopati, biti nekaj posebnega, doseči pet minut slave. Le pomislite, kako se je razvil facebook in kaj vse smo pripravljeni deliti z vedno večjim številom ljudi. In kakšen uspeh imajo razni resničnostni šovi. Da s tem iskanjem različnosti ljudje postajajo še bolj povprečni, potem razumejo le še redki.

No, to bi bilo kratko iskanje smisla v zelo neumnem filmu. Za vsako, še tako preprosto fasado, se skrivajo pomeni, ki niso vidni na prvi pogled. Treba jih je iskati. S tem lažje razumemo svet, ki nas obdaja.