1. Rusija namerava v naslednjem desetletju za nakup orožja nameniti  613 milijard $, pri čemer bo nakupovala tudi v tujini, celo v ZDA. Načrt je do konca desetletja dvigniti odstotek modernega orožja v oboroženih silah na 70%. Ruski obrambni minister Anatolij Serdžukov je povedal, da so zahtevana sredstva minimum, če hočejo doseči ta cilj. Obrambni minister je sicer v svojem mandatu oborožene sile že zmanjšal za 130000 mož, v želji ustvariti manjšo, mobilno in moderno oboroženo silo. Rusija se k nakupom zahodnega orožja zateka v želji pridobiti napredno tehnologijo. S Francozi je dogovor o nakupu nosilk helikopterjev že skoraj sklenjen, vprašanje po drugi strani, če bodo ZDA pripravljene svoji nekdanji hladnovojni nasprotnici prodajati svoje napredno orožje. Ruse po besedah obrambnega ministra zanima predvsem komunikacijska oprema.

2. Zato pa Rusi po dekretu predsednika Medvedjeva Iranu ne bodo prodali protiletalskih sistemov S-300. Celo držali se bodo sankcij sprejetih v Združenih Narodih junija letos. Skoraj gotovo je, da na tem področju obstoji prepad med linijo predsednika Medvedjeva in linijo predsednika vlade Putina in da se ruski predsednik dobrika ZDA, četudi to pomeni izgubo milijarde $ vrednega posla. Kaj bo Rusija dobila v zameno, je vprašanje. Zdi se, da ne veliko, izgubila pa bo svojo pozicijo v islamski republiki, saj si bodo v Teheranu v prihodnje dobro premislili, ali še lahko zaupajo Moskvi. Zanimivo bo videti, kakšno vlogo bo tukaj igrala Kitajska in ali lahko postane, na tih in previden način, kakor drugje po svetu, najpomembnejši zunanji partner Irana, tudi na vojaškem področju.

3. Ruski predsednik Medvedjev je na svojem obisku na Kitajskem Ruse pozval, naj se učijo kitajsko, Kitajce pa, naj se učijo rusko. S tem bi še bolj povezali obe državi. Dobro znamenje, glede na dokaj prozahodno usmeritev ruskega predsednika, saj Kitajska vedno bolj raste proti mestu največje sile na planetu. Vprašanje ob tem, ali bodo Rusi znali pozabiti svoj strah pred rumeno nevarnostjo, saj na vzhodu države živi zelo malo Rusov, na oni strani meje pa se gnete na milijone Kitajcev in ali bodo Kitajci res pripravljeni svoj čas nameniti za učenje ruščine, ko je angleščina v tem trenutku toliko pomembnejša.

4. Ruska prestolnica je za politično geografijo države izrednega pomembna, zato tudi ni vseeno, kdo jo nadzoruje. Moskovskega župana Jurija Lužkova je doletela medijska kampanja s strani predsednikove administracije in ne, za to ni kriva njegova podpora gradnji avtoceste skozi gozd Khimki, medtem ko ji predsednik Medvedjev nasprotuje. Lužkov je bil Kremlju trn v peti že zelo dolgo, da se je začela ta vojna proti njemu, pa morebiti izhaja iz boja dveh konkurenčnih kremeljskih klanov, ki si želita nadzor nad prestolnico. Ni izključeno, da je Lužkov le žrtev boja med klanom za predsednikom Medvedjevim in klanom za predsednikom vlade Putinom in mogoče so celo padli prvi streli v veliki vojni elit za zmago na predsedniških volitvah leta 2012. Sicer ni ravno videti, da bi se Vladimir Putin spustil v ta boj, saj mu razmere niso več najbolj naklonjene. Predsedniška funkcija je Medvedjevu omogočila, da je na ključne pozicije nastavil svoje ljudi. Lužkov, ki se je pravkar vrnil iz dopustovanja v Avstriji, gotovo ima precej kosti v omari, a tako je zdaj v Rusiji skoraj z vsemi na višjih položajih. Tudi zato jih je podobno kot Khodorkovskega pred leti možno odstraniti in proti njim uvesti preiskave.