Benedikt XVI je pripotoval v Veliko Britanijo, se opravičil za zlorabe v RKC, hkrati pa opozoril na militantni ateizem, ki si želi izbrisati spomin na Boga, pri čemer je ateistično zlo Adolfa Hitlerja bilo krivo za velike zločine v dvajsetem stoletju. Ob njegovem napadu na sekularizem so aretirali pet muslimanov, ki so na papeža pripravljali napad. Zanimivo, da niso aretirali nobenega ateističnega terorista.

Kar ne pomeni, da jih v preteklosti ni bilo.

Težava je v tem, da se zlo rado ugnezdi v vseh religijah, ideologijah, tistih, ki Boga priznavajo, ki ga slavijo, kot tudi  v tistih, ki ga zanikajo. Ljudje, pripravljeni na pošastna dejanja, so sposobni manipulirati z vsem, česar se lahko dokopljejo. Prav zato najhujše oblike človeškega življenja, recimo jim kar izmečke, najdemo od komunizma, nacizma, kapitalizma, krščanstva in še naprej. Mongoli, na primer, so imeli svojo vero, ki pa jim ni onemogočala v prah in pepel spremeniti mnogo cvetočih mest, pri čemer ni preživel skoraj nihče. Gotovo bi kakšen mongolski poveljnik, če bi ga obudili od mrtvih in postavili na zatožno klop, na zalogi imel kar nekaj zagovorov, zakaj ni bilo nič narobe s pobijanjem otrok, žensk, starcev, kaj šele moških, ki so se znašli kot ovira njegovemu osvajalskemu pohodu.

A nazaj k papežu in njegovi poti na otok. Zgodovina nas uči marsikaj o verskih vojnah na evropskem kontinentu. Kristjan je ubijal kristjana in sredi Nemčije se je bila tridesetletna vojna, v kateri je življenje izgubila skoraj tretjina prebivalstva. Plačanci so se podili sem ter tja in klali, ropali, posiljevali, mučili, vse pod zastavo rimskega katolicizma ali severnega protestantizma. Švedi, Avstrijci, Španci, vse velike sile tistega časa so se preizkusile v veliki vojni sedemnajstega stoletja.

Nekaj let prej  je ogromna, ‘nepremagljiva’ armada španskega kralja Filipa Drugega odplula proti britanskim obalam, da bi končala vladavino Elizabete  in Anglijo vrnila v katoliški tabor, potem ko jo je Henrik Osmi popeljal na posebno pot, zaradi česar tudi imamo anglikansko cerkev.  Boj med katoliki in protestanti na otoku ni bil ravno najbolj prijeten in katoliki so velikokrat obveljali za drugorazredne državljane. Tako je celo prišlo, da je nekaj katolikov leta 1605 načrtovalo največji teroristični napad tistega časa, ko so hoteli z eksplozivom naravnost v pekel poslati zbrane v House of Lords, z angleškim kraljem na čelu in tako  obglaviti angleško oblast.  Izdajstvo je napad preprečilo.

O tem bi lahko pisal na dolgo in široko, a to ni poanta. Hočem le povedati, da je malo zabavno opozarjati na grehe militantnih ateistov, ko ti militantni verniki pripravljajo teroristični napad in ko se je v zgodovini na podlagi tega, kar sam pridigaš, zagovarjalo najbolj okrutne napade in vojne. Tista o krščanskih koreninah tolerance je dokaj bosa: kristjani skozi zgodovino niso bili tolerantni niti med sabo, kaj šele do drugih. Prav zato bi bilo bolje, če bi papež izražal nasprotovanje do vsakega ekstremizma, ne samo ateističnega in se ogibal opozarjanja le na  zločine in stranpoti enih. Navsezadnje se lahko predvsem sekularistom zahvali, da lahko kot rimokatolik sploh pripotuje v Veliko Britanijo, ne da bi ga obtožili poizkusa restavracije katoliške prevlade in vrgli v ječo.