Jasno je, da se država spopada z velikim proračunskim primanjkljajem in mora varčevati. Toda po drugi strani se je treba zavedati, da bo varčevanje imelo posledice tako za domačo porabo, kot tudi za delo vseh, ki jim bo vlada znižala plače in za delo vseh sistemov, ki jim bo  zmanjšala število zaposlenih.

Problem je, ker je govora le o varčevanju, o zniževanju števila zaposlenih in mase plač, nič pa o reformah, ki bi omogočile, da na primer birokracija in sodstvo delujeta bolje z manj zaposlenimi, ki bi bili bolje usposobljeni, bolj motivirani in bolje plačani tam, kjer so nizke plače problem (ne velja za najboljše plačane seveda - ti imajo previsoke plače). Da bi bili postopki hitrejši, manj zapleteni in bi uporabniki bili zadovoljnejši. O tem se ne govori in zaradi tega bo varčevanje bržkone prispevalo k še slabšemu delovanju in s tem večjemu nezadovoljstvu. Poglejte, saj tudi v gospodarstvu težite k temu, da z manj ljudmi opravite več in bolje.

Ali pa v šolstvu na primer. Če bi tam odpustili 11% zaposlenih, kaj mislite, bi to pomenilo za kakovost izobrazbe? Znižala se bi in to bi bil še en korak k ustvarjanju vzporednega privatnega plačljivega šolstva, saj si noben starš, ki ima nekaj pod palcem, ne bo dovolil, da bo njegov otrok hodil v propadajočo šolo, kjer mrgoli nezadovoljnih, slabo plačanih in preobremenjenih učiteljev. Še en korak k večji razslojenosti, saj revnejši ne bodo imeli takšne možnosti in njihovi otroci bodo imeli pač manj priložnosti v življenju.

Očitno je, da tisti, ki se lotevajo varčevanja, ne razmišljajo veliko o posledicah svojih dejanj. Vidijo le veliko proračunsko luknjo, ki jo skušajo na vsak način zakrpati. Bati se je celo dviga davkov in s tem novega udarca slovenskemu gospodarstvu.

Kar potrebujemo, je nekaj načrtovalcev, ki bodo znali javni sektor zmanjšati na racionalen način, tako da bo na koncu deloval bolje kot pred začetkom reform. Tega, se bojim, nam manjka in posledice zategovanja pasov utegnejo biti katastrofalne.