‘Sporazum s Teheranom je bil diplomatska zmaga in tiste države, ki nas kritizirajo, so zgolj zavistne’, je na kritike iz Washingtona glede sporazuma z islamsko republiko, ki sta ga dosegli Brazilija in Turčija, odgovoril turški predsednik Erdogan. Tudi Brazilci niso nič kaj zadovoljni z ameriškimi stališči, saj so dosegli natanko to, kar so ZDA pred meseci zahtevale.

Seveda Washingtonu nikoli ni bilo posebej mar za kakšne sporazume in tudi grožnja Irana oboroženega z jedrskim orožjem je bržkone precej napihnjena. Prej je ogroženo regionalno ravnotežje, kar ne skrbi le arabskih držav proti jugu (Pakistan bi naj za primer krize Saudski Arabiji ponudil svoje jedrsko orožje) in Izraela proti zahodu, ampak tudi Američane, ki nočejo videti še močnejše islamske republike. Že tako nimajo več veliko vzvodov, da bi jim škodovali, razen še ostrejših sankcij in pa vojne. S sankcijami je seveda tako, da na svoji strani potrebujejo vsaj še Rusijo in Kitajsko, če hočejo, da so koliko toliko uspešne, torej da prizadenejo iransko ljudstvo in s tem vladajočim pod noge vržejo nekaj polen. Z jedrskim programom to nima nič.

In kako bi sploh imelo, glede na to, da je Izrael edina država v regiji, ki poseduje jedrsko orožje, pri tem pa neusmiljeno zatira palestinsko prebivalstvo. Država apartheida zagotovo.

Britanski dnevnik Guardian poroča, da zaupni zapisnik srečanja med visokimi predstavniki obeh držav iz leta 1975 priča, da je tedanji južnoafriški obrambni minister PW Botha tedanjega izraelskega obrambnega ministra Šimona Peresa vprašal za jedrske konice, ta pa mu jih je ponudil v treh velikostih. Ministra sta takrat podpisala širok dogovor o vojaških odnosih med državama, kjer sta se zavezala tudi, da bodo podrobnosti podpisanega dogovora ostale skrivnost.

Zanimivo, da je država, ki je nastala po neverjetnem trpljenju številnih Judov, sodelovala ravno z državo, ki je tedaj zatirala svoje temnopolto prebivalstvo. Toda potem, vladajočim Judom v Izraelu se je morebiti zdelo, da imajo z Južnoafriško republiko nekaj skupnega, to je njim neljubo prebivalstvo domorodcev, ki ga je treba zatirati. Oboji so se tudi morali počutiti kot kolonizatorji divjega območja, kjer prvotni prebivalci nimajo nobenih pravic, s tem da so v Izraelu za svoje početje lahko našli še versko podlago in pa svojo zgodovino.

Državo Izrael sankcije bržkone še dolgo ne bodo doletele. Vsaj dokler ga ščitijo v ZDA, ne. S tem se bo nadaljevalo perverzno  pretvarjanje, da je Iran velika grožnja soseščini in tudi svojemu prebivalstvu, Izrael s svojimi brutalnimi posegi v soseščini in z vztrajanjem pri svojem apartheidu, pa ne. Kljub Goldstonovem poročilu (Goldstone je tudi Jud, s čimer se je izognil hujšim obtožbam, da je zakrknjen antisemit), ki je opozorilo na zločine med vojno v Gazi,  ni bilo nobenih posledic in še zdaj milijon in pol Palestincev živi v velikanskem getu in trpi pomanjkanje. Niti ne bo posledic zaradi pošiljanja podmornic v Perzijski zaliv, podmornic, za katere Izraelci sami priznavajo, da so oborožene z jedrskim orožjem in s katerimi bodo potem grozili islamski republiki mnogo bolj, kot lahko ta njim.

A tako pač je v mednarodni politiki. Enim je dopuščeno skoraj vse, drugim se pripisuje marsikaj, za kar ni nobenih dokazov. Spomnimo se le laži, ki so svet pospremile v vojno v Iraku. In tako lahko Izrael poseduje jedrsko orožje, Iran pa še jedrskega programa ne, četudi ta nikoli ne bo privedel do jedrskega orožja. ZDA so pripravljene skrhati odnose celo z državami, kot sta Turčija in Brazilija, da bi se takšno stanje nadaljevalo v prihodnost.