Jurij Hudolin v TV Večeru o hotenju, biti šef:

Starši danes svoje otroke vzgajamo po vatlu, da morajo biti boljši od drugih, da se učijo zaradi tega, da ne bodo ‘finančni marginalci’, svoje otroke vedno vidimo kot zmagovalce in jim to ne glede na sposobnosti vcepljamo v glavo že od zgodnjega otroštva. Svet, ki smo ga dotolkli s pohlepom na podoben način, kot ga je hotel soboslikar sredi 20. stoletja, le da se mi ubijamo počasi in na obroke, nam vrača tisto, kar smo vlagali vanj; hudujemo se nad mladežjo, ki smo jo sami vzgajali, hudujemo se nad oblastjo, ki smo jo sami izvolili, jamramo nad bedo in finančno stisko, ne da bi kdaj pomislili na skromnost in si namesto nepotrebnega luksuza namenili pet minut za kontemplacijo o emociji.

…govorimo o predragih stanovanjih in dopustih, ves čas govorimo o luksuzu, nikoli pa o emocijah in čistih dušah. Je svet res goli pragmatizem in dobičkarstvo, se res vse vrti po merih častihlepja in pohlepa, kdo je končno boljši od drugega, kdo je najboljši, a smo ga res prignali tako daleč, da je danes  edini uspeh  zgolj to, da si najboljši ali pa vsaj misliš, da si najboljši?

Svet zmagovalcev in luzerjev, v katerem ni več mesta za solidarnost, razen če je ta v službi samopromocije. Saj veste, marsikateri mladi ali ne več tako mladi človek se ukvarja z dobrodelnostjo samo zato, ker se to lepo prebere v življenjepisu. Pohlep je dober samo do neke mere, potem se spremeni v pošastno spako, ki požira vse okoli sebe.