Po protestih pred parlamentom smo bili priča poplavi zgražanja. Izumili so nam tudi ‘hram demokracije’ torej lepo označbo za parlament, ki so jo začeli uporabljati tudi ljudje, ki bi sicer vse politike najraje obesili na vrbe. Ali pa samo politike nasprotne strani.

Pater Branko je na Ognjišču zapisal tole:

Pač pa je pred parlamentom stal le navaden, zelo zemeljski mladenič, pijan in z granitno kocko v rokah. Ni vedel, kaj govori. Ni vedel, zakaj se bori. Protisloven in zmeden. Bolj prazne kot polne glave. Kot v kakšnem freudističnem triku veselo vzburjen pred temnim policijskim kordonom, ki predstavlja očeta in nad-jaz. Skratka, klasični pretepač iz vaških veselic in stadionskih tribun. Agresivna ničla.

Ne vem, kako si drugače predstavljati revolucionarno vrenje, kot tako. Kaj pričakovati od ljudi, od množic, če jih ves čas poneumljaš. Veliko jim ne bo ostalo v glavi  in jih bo enostavno zmanipulirati. Še posebej, če jim bo res kaj odvzeto, če bodo iz dneva v dan zrli brezperspektivnosti v oči, če bodo poslušali svoje starše, kako preklinjajo svet, v katerem vedno več izgubljajo, jim grozijo, da bodo morali delati vedno dlje za vedno manj denarja. Meni je to povsem razumljivo in dlje bo trajalo stanje, kot ga imamo zdaj, dlje bomo tarča medijskemu poneumljanju in krčenju naših pravic, dlje se bodo standardi v šolah zniževali, več bo ljudi, ki jih bomo lahko imenovali za drhal.

Krivda za to bo ležala pri vladajočih elitah.

Pater Branko nadaljuje:

Sodba, ki jo izreka ta mladenič, je naslednja: Poglejte me, pravi, sem rezultat politike, ki je odrivala vzgojo in poudarjala izobrazbo. Jaz sem končni produkt družbe temelječe na znanju, zgolj na znanju. Jaz sem čudoviti sad permisivne vzgoje. Ali vas niso že stari starši učili, da če razvajaš otroka, te bo na stara leta tepel? No, zdaj sem tu točno tak, kot so napovedali. Pazite, pijan sem in moja kocka lahko koga tudi ubije.

Vidite, s tem se ne morem strinjati. Če bi bilo tako, v preteklosti revolucij, prevratov, protestov, nasilja, ne bi bilo. Pa ga je bilo več. Brez permisivne vzgoje. Slovenija je bila pred drugo svetovno vojno večinsko katoliška, vrednote, ki so prevladovale, tiste, ki jih pater Branko in katoliški krogi zagovarjajo, pa to ni preprečilo nasilja. Niti ga ni preprečilo v stoletjih prej. Pravi razlogi za nasilje, za alkoholizem, za brezciljnost tako ali tako ležijo drugje. In ne, to ni samo kapitalizem.

Vladajoča politika bi iz nasilja morala potegniti kakšen nauk. Ne bo ga. Vse kar imamo, je zgražanje, ki ne pripomore ničemur. Večini medijem in politike je jasno, da je šlo samo za posledico boja proti privilegijem študentske organizacije, bolj se poglobiti v problem nočejo. Da bi kdo proučeval sporočila, ki so jih študentski in dijaški voditelji pošiljali množici, ki je potem tako odreagirala, ni pričakovati. Pa bi se morali, kajti ta sporočila so imela učinek, kar pomeni, da so padla na plodna tla, da med nami obstaja kar nekaj ljudi, ki jih lahko mobiliziraš s tem, da jim poveš, da jim država samo jemlje, vedno manj pa daje.

Kar je nekaj, za kar ne potrebuješ veliko analiz. Po mojem mnenju živimo v zelo napetem ozračju, ko hujše nerede zadržuje le vsa struktura elit, medijev, sindikatov in socialne varnosti, ki jih veliko ljudem skupaj z družinskim življenjem daje še ne tako zelo odtujena okolica. Ljudje imajo starše, ki prejemajo pokojnine, svoja stanovanja ali hiške, vrtove, družine, še ne živijo na robu, še lahko prenesejo izgubo več in več pravic in če se že razjezijo, za zdaj nimajo nekoga, ki bi jih povedel v nasilne proteste. A čas lahko prinese tudi kakšnega takšnega, ki bo znal kanalizirati vso nabrano jezo in bes in potem resnično vsa slovenska policija ne bo dovolj, da obrani parlament, oziroma ‘hram demokracije.’

Pater Branko še zapiše:

Morda najbolj uničujoče pa je dejstvo brezposelnosti. Brezposelnost oziroma diplome, ki ne koristijo za zaposlitev in življenje, so grozeča prikazen, ki navdaja s tesnobo. Iluzija, da so vsi rojeni za sekundarne in tercialne dejavnosti, da vsi spadajo v upravni in intelektualni sloj in da bodo vsi imeli visoke plače, je padla v vodo.

Tudi tukaj je problem. Živimo v sistemu, v katerem se ceni le nekatere poklice, kjer je pomemben zaslužek, služenje skupnosti, spoštovanja tudi najnižjih del  pa ni. Živimo v svetu zmagovalcev in poražencev, kjer ni pametno biti ‘luzer’. Oziroma, kjer so čistilke, varnostniki, nižji uradniki, trgovci navadne zgube, ki jih nihče ne upošteva in katerih delo ni cenjeno, še manj pravično plačano. Še eden izmed razlogov, zakaj je vedno več ljudi tako jeznih. Vsi pač ne moremo zasedati najbolje plačanih delovnih mest, vsi ne moremo biti na vrhu, nekdo mora biti tudi na dnu. Nori materializem nas uničuje, saj se niti v ogledalo ne moremo več pogledati, če nimamo več in več, če se ne moremo pohvaliti z novimi produkti, ki jih iz dneva v dan na trg mečejo podjetja z vsega sveta.