Se spomnite obljube, da bo taborišče v Guantanamu zaprto? No, ni še in pri tem nasprotniki zadrževanja osumljencev ne zahtevamo, da se jih vse spusti na prostost, brez sojenja. Ne, te ljudi je treba postaviti pred sodišče, jim soditi in jih poslati v zapor ali usmrtiti, odvisno od zakona, če so res zakrknjeni teroristi, ali pa spustiti na prostost, če so nedolžni. Nič drugega.

A Barack Obama obljube o zaprtju zloglasnega taborišča ni izpolnil. Kaže tudi, da ne bo (pravočasno) izpolnil obljube o umiku vseh bojnih enot iz Iraka. Zadnji rok je 31. avgust letos, vendar je v Iraku še 92000 ameriških vojakov. Vsi ne bodo odšli, kar že kaže na to, da je vsa ta zgodba z umikom le slepilo, saj umik bojnih enot pomeni, da jih bo ostalo še kar nekaj, ki se štejejo za nebojne, so pa vseeno vojaške sile, ki bodo Washingtonu omogočale vpliv na iraške oblasti. Ameriške sile so omejene na vojaška oporišča, kar tudi pojasnjuje padec števila žrtev med njimi po krvavem povečanju sil in spopadu z uporniki, ki se niso dali podkupiti. Teh, podkupljivih je bilo večina, zaradi česar je bil sploh mogoč ta nemiren mir zadnjih let.

V situaciji, ko so republikanci vojno zakuhali in ko so protivojni demokrati lojalni svojemu predsedniku, veliko besed o Iraku ni slišati, saj je tistega malo aktivistov, ki se še vedno ubadajo s tem, da bi resnično dosegli konec iraške vojne za ZDA, premalo, da bi jih mediji še jemali resno. Oziroma, tudi če jih je veliko, so zdaj mediji osredotočeni na druge teme, sploh pa v veliki meri ali zaljubljeni v prvega temnopoltega predsednika, ali pa na liniji z republikanci, ki pa so vojno tako ali tako podpirali od začetka. Redki glasovi v politiki, kakor tisti od Rona Paula in Denisa Kuchinicha, so tako izolirani, da jih večina Američanov sploh ne sliši. Tako bo tudi ostalo do volitev in ta vojna sploh ne bo med pomembnimi temami.

Vojna je pozabljena, obljube pa tudi, saj za Obamovo vojno štejejo Afganistan, Iraka pa kot da ni več, tudi če se država še ni pomirila in tudi če ostra nasprotja med različnimi politično verskimi grupacijami ostajajo in grozijo, da eksplodirajo.

Po drugi strani, mar ni naivno pričakovati, da se bodo Američani res umaknili? Dobro, nekaj metanja peska v oči, v smislu, saj ni več bojnih enot, saj smo tam samo kot svetovalci, še gotovo bo, a to ne pomeni, da je Washington pripravljen Irak izpustiti iz rok, saj gre za strateško pomembno državo. Nikakor si ne bodo dovolili, da bi v Bagdadu na oblast prišle sile, ki bi si drznile izvajati samostojno politiko. Povezav med šiitskimi politiki in sosednjim Iranom je že zdaj zelo veliko, umik pa bi potem lahko pomenil popolno predajo države islamski republiki. Na zahodu bi lahko takšen vpliv na sunite izvajala Sirija, na severu po drugi strani še vedno ni povsem izključena nevarnost večjega turškega posredovanja proti Kurdom, če bi se v Ankari počutili preveč ogrožene zavoljo kurdske nevarnosti.

Da bodo te grožnje zlorabljene kot izgovor za ohranitev vojaških oporišč v Iraku, je jasno. Vprašanje, kdaj bo potem do dokončnega umika prišlo, je na mestu in odgovor ponujajo druga nekdanja ameriška bojišča. Če Američani niso bili poraženi, so se povsod zelo radi zasidrali za dolgo. Torej, če ZDA ne bodo doživele uničujoče gospodarske krize in si svoje prisotnosti v svetu ne bodo mogle več privoščiti, se tudi umikale ne bodo. V naravi imperija je, da s svojim širjenjem vidi več in več sovražnikov, kakor človek, ki se vzpenja proti vrhu in ima s tem pač boljši razgled. Tako je to, če si na vrhu sveta. Tam dejansko je tako, da te drugi hočejo zrušiti in imajo nemalo zamer.

Zamero gojijo tudi številni Iračani. Ni izključeno, da bo ameriško mencanje z umikom vabilo za kakšen napad več na dosegljive cilje. Ker so Američani večinoma varno zapakirani znotraj svojih vojaških oporišč, možnosti ni toliko, nekaj pa le.