Spopad Borut Pahor - Janez Janša
By Jin on May 10, 2010 in Notranja politika
Predsednik vlade Borut Pahor in predsednik največje koalicijske stranke SD in predsednik največje opozicijske stranke SDS, Janez Janša, sta se pravkar spopadla na RTV Slovenija o sporazumu med Hrvaško in Slovenijo. Gre za temeljno vprašanje: ali hočemo končno rešitev, tudi če bomo s tem morebiti kaj izgubili, ali hočemo nadaljevanje stanja, ki sproža sovraštvo in jezo na obeh straneh meje, neodgovornim politikom pa omogoča, da si na ta račun pridobivajo točke.
Takoj na začetku je bilo opaziti, da sta oba politika prevzela svoji že ustaljeni drži. Borut Pahor se je trudil biti odločen skozi prijaznost, s kakšno bodico tu in tam, Janez Janša je bil oster in agresiven, kakor ga že poznamo. Povezovalec proti razdiralcu, če hočete. Pahor si je sporazum štel za uspeh, Janša ni imel alternative in na dan je celo privlekel referendum o Koroški. Mar ta človek pozna razmerja? Neumnost brez primere, primerjati izgubo Koroške z nekaj vode v Piranskem zalivu. Jasno je, da alternative ne zna ponuditi, razen še več starega, še več konflikta s Hrvaško in nič luči na koncu tunela.
Upam si trditi, da predsedniku največje opozicijske stranke ni mar za rešitev, da mu ustreza, da se problem ne reši, ker potem na tem lahko pridobiva podporo. Ni edini. In potem, tudi če referendum uspe, tudi če arbitraža uspe, bo odgovornost lahko preložil na Pahorja in ga bo kasneje obtožil malodane izdajstva, s tem pa bo spet igral zaščitnika slovenskih nacionalnih interesov. Nič kaj dobro, če se največja opozicijska stranka postavi v vlogo sicer radikalnih strančic, ki drugega programa, kot so takšni bolj čustveni, kot racionalni problemi (izbrisani, meje, nacionalni interesi) nimajo.
Glede strokovnjakov, ki jih je Janez Janša s takim veseljem vedno znova omenjal. Zelo sem skeptičen o strokovnosti strokovnjakov, ki znajo videti samo interese svoje strani in se kot hudič križa bojijo mednarodne arbitraže, ker vedo, da v rokah nimajo ravno najboljših kart. Poanta vsega je vendarle ta, da Slovenija v resnici zahteva malo več, kot ji pripada, ne glede na to, če večina tega noče slišati. A po sporazumu bo nekaj vendarle dobila, takšna je narava političnih dogovorov, ki potem strokovnjakom vedno morajo nadeti neke uzde. Ampak potem, podobno je to temu, ko imata v nekem procesu obe strani svojega odvetnika in oba ta odvetnika trdita, da imata nedvomno prav, na koncu pa vendarle mora odločiti nek nepristranski sodnik.
In Janez Janša je priznal, le poslušati ga je bilo treba, da Slovenija nima prav, da po mednarodnem pravu, po njegovih besedah, ne more dobiti stika z morjem, kar po domače pomeni, da zahtevamo nekaj, kar ni naše. Če po mednarodnem pravu ne moremo nečesa dobiti, pa to vseeno zahtevamo, v bistvu izsiljujemo! Sporočilo Janeza Janše je, da je treba na vsak način, tudi z izsiljevanjem, delati v svojo korist. Gotovo, da je med nami kar nekaj ljudi, ki jim je takšno obnašanje po volji, vendar se sam nikakor ne bi hotel šteti med njih.
Dejansko je ves zaplet sila preprost. Tukaj ne gre za kakšne velike ozemeljske koristi ene ali druge strani, pač pa za spopad na zelo majhni sporni točki. Obe strani nista sami zmožni, razen skozi oborožen spopad, najti rešitve. Rešitev lahko ponudi le nekdo tretji, kar pa pomeni, da obstoji grožnja, da ne ena, ne druga stran ne bo dobila vsega, kar si želi in zahteva.
Kakorkoli, spopad med Pahorjem in Janšo je pokazal, vsaj meni, da predsedniku vlade malo popuščajo živci, kar niti ni težko pri nekaterih neumnostih, ki jih je izustil predsednik SDS-a. Jasno je tudi, da si predsednik vlade želi ta sporazum s Hrvaško spraviti pod streho, s tem pa zabeležiti, vsaj zanj osebno, eno zmago, torej rešitev obmejnega problema s sosednjo državo.
Šestega junija bo še zanimivo, do tedaj pa tudi. Sam ostajam pri mnenju, da je sporazum treba podpreti, če nočemo, da se bodo te debate nadaljevale v neskončnost in bodo nekateri, kot je na primer Janez Janša, še naprej razdirali slovensko javnost na dva tabora, sploh pa širili sovraštvo med dvema narodoma, ki bi morala sobivati v prijateljskih odnosih. Tega ne potrebujemo več, kajti pred nami so številni pomembnejši problemi.
Številni pomembnejši problemi… kot je raziskovanje že davno ugaslih brezplačnikov, “povezovanje” ljudi s poimenovanjem ceste po Titu,. V času največje krize zadnjih desetletij je seveda izrednega pomena tudi družinski zakonik. Mogoče pa bi bi lahko spet odprli še orožarsko afero… pa ne tiste 2007 ampak 1991. - Številni pomembni problemi.
Mirko | May 10, 2010 | Reply
Janši le le želja, da sporazum ne bi uspel, ker ga ni on pripravil ali dogovoril. Sicer pa kako lahko govori, da po mednarodnem pravu nimamo pravice do vstopa v odprto morje, ko pa je on sam predlagal Haško sodišče, ki vendar sodi po mednarodnem pravu. Njemu ni do ureditve odnosov in primera za dobre sosedske odnose, ampak le razdira. Sicer pa ga je potrebno obtožiti, da je on, skupaj z Bavčarjem kriv, da ni bila meja urejena že leta 1991, če meni, da so vse naše zahteve ustrezne.
Janša nehak lagati in se umakni.
Čas je za urejene odnose s Hrvaško, kar pa sporaruj omogoča.
andrej | May 11, 2010 | Reply
Ne bi se strinjal s tem, da gre za “nekaj vode vode v Piranskem zalivu”. Zaradi takšnega razmišljanja smo sedaj tam, kjer smo. Strinjam pa se, da tega referenduma ne gre enačiti z plebiscitom 10.10.1920. tisto, kar je skupno obema temama je obnašanje politikov v Ljubljani tedaj in garniture zadnjih 20 let (Rupel, Kučan, Drnovšek, Bavčar). Tako kot so oni delali, se ne dela oz. recept za izgubo. spominjam se kritičnih dogodkov v zadnjih dvajsetih letih in mi je bilo tedaj že jasno, kaj so njihova dejanja pomenila - sedaj je treba naliti narodu čisto vino - ŽE TEDAJ so zapravili, sedaj pa se je treba s tem samo soočiti in to ljudem povedati.
Pahorju je treba priznati, da je glede na tako nastali položaj s sporazumom še veliko dosegel - bolje ne bo več nikoli ! Zato bom sporazum o arbitraži podprl. Če ne bo šel skozi…bomo pa RES imeli mejo sredi Piranskega zaliva in vse ostalo, kar iz tega sledi!
Mačkon | May 11, 2010 | Reply
Kolikor sem bral povzetek debate, bi ne glede na mojo nenaklonjenost politiku tipa Janez Janša, vseeno moral ugotoviti, da se je Pahor tokrat v debati odrezal nekoliko bolje. Pa ne toliko zaradi Pahorjevega “briljiranja” kot zaradi dejstva, da ima Janša slabe argumente. Sicer je to kar sem mislil povedati že bolj ali manj povedal predhodnik. Hkrati pa vse kaže na to, da bo za uspeh vladne strani na referendumu ključna udeležba (v kolikor ne bo prišlo do velikih premikov v javnem mnenju v sami kampanji).
cr | May 11, 2010 | Reply
Mirko,
številni pomembnejši problemi, vizije če hočeš, so drugi blok jedrske elektrarne, posodobljene železnice, reforme zdravstva, šolstva, sodstva, manjšanje in poenostavljanje dela birokracije, nižanje bremena davkov na podjetja in posameznike, uravnoteževanje proračuna in še kaj drugega bi se našlo. Nenazadnje, je, če se igramo na peskovniku nacionalnega interesa, mnogo bolj pomembna demografska rast in kako pridemo do tega, da bo prebivalstvo hitreje raslo.
Jin | May 11, 2010 | Reply
Mačkon,
po moje bo za prihodnost Slovenije, če EU recimo propade in bo problem v dostopu do odprtega morja, bolj pomembna gospodarska moč naše države, pa velikost prebivalstva in stanje oboroženih sil in sposobnost diplomacije. Ne bi stavil na neke sporazume, ki se jih vedno da kršiti. Dokler pa so stvari takšne kot so, se nam ničesar ni bati in bo življenje normalno šlo naprej, ne glede na dogovor.
Na vodi ne moremo graditi mest, Koroška pa je primer grozne izgube, tedaj pa se je splačalo boriti in bi se morali še bolj. Ampak to zgodovinsko krivico smo potem skupaj s Trstom že pozabili.
Jin | May 11, 2010 | Reply
Meni je Pahor večino časa deloval kot predsednik Hrvaške ali pa morda predsednik kakšne druge države ne pa Slovenije. Pravzaprav vsi Pahorjevi argumenti slonijo na zavajajočem prevodu angleškega originala, ki je edini relevanten (”determine” se v slovenskem prevodu precej zavajajoče prevaja, kar z določanjem, čeprav bi bilo precej bolj pravilno, presojanje ali pa ugotavljanje).
Razen neprestanega ponavljanja, da je ta sporazum največ, kar smo dosegli, ni ponudil nobene stvari, ki bi se ji lahko reklo argument. Sicer pa poglejmo, kaj smo dosegli s tem “sporazumom” - samo to, da smo se odpovedali svoji pogajalski poziciji. In dejansko gre za ozemlje - kar pa nikoli ni tako majhna stvar, da bi jo lahko primerjali z ostalimi bolj ali manj začasnimi problemi.
Po drugi strani pa je tudi Janša deloval kot, da mu je vseeno - pravzaprav najbrž po tihem računa, da se bo arbitraža nadaljevala, kar bo pač pomenilo politični pokop celotne levice. Pahorjevo blebetanje o prevzemanju odgovornosti bo tako lahko zelo dobro unovčil, če bomo na sodišču popušili, medtem ko se v primeru, da ta sporazum zavrnemo, najverjetneje zgodi Pahorjev pokop že takoj, Janša pa faše cel kup novih problemov…
zirosi | May 11, 2010 | Reply
“Če po mednarodnem pravu ne moremo nečesa dobiti, pa to vseeno zahtevamo, v bistvu izsiljujemo! Sporočilo Janeza Janše je, da je treba na vsak način, tudi z izsiljevanjem, delati v svojo korist. Gotovo, da je med nami kar nekaj ljudi, ki jim je takšno obnašanje po volji, vendar se sam nikakor ne bi hotel šteti med njih.”
Mislim, da si s tem zadel bistvo. Skrajneži ne razumejo, da če izsilimo dostop do odprtega morja, s tem problema ne rešimo, kajti Hrvaška bo potlej iskala prvo zgodovinsko priložnost, da takšno krivico popravi. Veljalo tudi obratno, če bi Hrvaška izsilila zase ugodno rešitev, bi Slovenija iskala prvo zgodovinsko priložnost, da tako stanje spremeni. Rešitev mora zato biti kompromis, ki če že ne bo zadovoljil obeh strani, ju bo vsaj enako oškodoval.
Lp.
Khmer Rouge | May 11, 2010 | Reply
Zakaj pa ne bi v zgodbo vpletli še Italijane. Pa naj še oni dajo malo svojega morja, da bomo lahko prišli na odprto morje.Oni ga imajo še več kot Hrvatje, ampak iz te moke ne bi bilo niti otrobov.
Arbitražni sporazum, takšen kakršen je zastavljen,je največ s katerim bomo lahko kaj dosegli na sodišču.
Čim več dobrih argumentov v našo korist moramo predstaviti.
marjon | May 11, 2010 | Reply
Torej kaj imamo v tem sporazumu? Izgleda nič, kar bi bilo za Slovenijo ugodno.
Je v sporazumu zaščitna ekološka cona in epikontinentalni pas? In če so zmenili kje naj bodo te cone. Bo segal ta epikontinentalni pas skupaj z ekološko zaščitno cono od vsporednika 45 stopinj in 10 minut priti severu-do točke 5 (T5), od desne proti levi pa od črte hrvaških teritorjalnih voda proti sredinski črti, ki ločuje hrvaški in italijanski teritorialni pas. To sredinsko črto po sredi obeh teritorjalnih pasov so večkrat risla v bivši državi Jugoslaviji. Če tega ni v sporazumu potem ni ničesar in Slovenija bo ostala brez dostopa na odprto morje, kar je povedal tudi Clinton. Torej kaj bo?
bine bone | May 11, 2010 | Reply
“Povezovalec proti razdiralcu” ha-ha.
Kakšen povezovalec neki naj bi bil Pahor - no ja mogoče v hrvaških očeh. Meni se bolj zdi podoben nekomu, ki je kar sam slekel gate pred Hrvati. In to smatra za vrhunec svojih “diplomatskih” prizadevanj.
Janša pa razdiralec ?!? Najbrž za tiste, ki so vsi mehki pred gostobesednim milozvočnim gostolenjem Pahorja. Medtem ko slednji ne ponudi nič drugega kot šopek lepo zvenečih besed brez repa in glave, Janša pride oborožen s fasciklom dokumentov, s katerimi na laž postavi vsak daljši stavek Pahorja.
Ja res je - Janša je živ hudič za bleferje.
Afnogunc | May 11, 2010 | Reply
Eh no, kakšno alternativo, razen vojno, ki jo bo Slovenija na koncu izgubila, pa Janša na koncu ponuja? Je ni.
Itak je pa težko, če nekateri na dan vlečejo že okupacijo slovenskega ozemlja in kolaboraciji, kakor da bi znova izgubljali Trst ali Koroško. Če bo šlo tako naprej, se nam bo zgodilo, da nam bodo enega dne obojim resnično roke zvili kakšni Američani, potem pa bo mir.
http://www.rtvslo.si/slovenija/ni-slabse-kolaboracije-kot-pustiti-stvari-take-kot-so/229905
Zirosi,
levica zaradi tega ne bo nič izgubila, ker njeno volilno telo tako ali tako ni preveč nacionalistično, po drugi strani pa bomo mirno živeli naprej tudi po arbitraži, ki nam bo določila mejo in neko služnostno pot, kakor mirno naprej živimo tudi brez Trsta.
Komaj čakam dneva, da se ta zgodba zaključi. Saj bo za slovenski nacionalizem potem tu še kakšna druga, na primer večanje števila muslimanov v naši državi, burke, minareti, takšno….
Jin | May 11, 2010 | Reply
Janša ga je čist povozo. Bogi Pahor se je skor zjokal. Drugač pa. Moje mnenje je da vedno pač ne mormo dat svojega ozemlja. Pristanemo na sporazum v katerem imamo zagotovljen dostop do odprtega morja preko našega ozemlja. Čist simple>.Mislim da ne zahtevamo preveč. To je naša zgodovinska pravica. Ne mormo bit hlapci vekomaj:)
klemen | May 12, 2010 | Reply
Jin,
vedno so alternative (prva velika kolaboracionistična laž je, da ni alternativ, druga je, da ni boljših - tako kot je ugotovil Bučar: Pahor očitno res verjame, da smo mi vsi totalni idioti) in tudi tokrat obstaja kar nekaj alternativ in marsikatera je boljša od trenutne pahorjeve kolaboracije. Pahorju je nekako uspelo pomešati slovenske in hrvaške interese: naš interes je urejena južna meja, hrvaški interes pa vstop v EU. Imamo edinstveno priložnost, da prijateljem Hrvatom povemo, naj se ne zajebavajo, če hočejo kadarkoli v EU in če nočejo imeti poostrene šengenske kontrole na meji na vrhuncu turistične sezone (in to že naši zahodni in severni meji). Imamo tudi cel kup plačanih krvoločnih profesionalcev in profesionalk, ki najbrž komaj čakajo na ukaz, da osvobodijo in zaščitijo to, kar je našega.
To, kar je naredil Pahor, je skoraj čista izdaja, ki je menda celo nezakonita in protiustavna. Pahor nas je pravzaprav predal brez boja.
zirosi | May 12, 2010 | Reply
Zirosi to kar si napisal in komentiral je pa pod tvojim nivojem.
Daj kakšen pameten predlog,da se bomo znali odločiti na referendumu. Zadeva se vleče 20 let.
marjon | May 13, 2010 | Reply
marjon, kaj je 20 let v primerjavi z večnostjo? Načeloma imamo sledeči možnosti:
Če hočemo nekakšno rešitev, ne glede na ceno in končni izzid, potem je najbolje, da vprašamo Hrvate, kaj vse jim še damo in ne bo več nobenih takih problemov s tem. Mogoče se bojo kasneje spomnili, da je njihov še kakšen otok - na primer Blejski.
Če pa hočemo pod svojo suverenost spraviti vse to, za kar vemo, da nam upravičeno pripada, potem moramo uporabiti vsa sredstva in strategije, kar jih imamo na razpolago, da to dobimo.
zirosi | May 13, 2010 | Reply
“Če pa hočemo pod svojo suverenost spraviti vse to, za kar vemo, da nam upravičeno pripada…”
Kaj pa če nam ne pripada upravičeno? Zaslepljen kot si, na to verjetno še nikoli nisi pomislil. Naj potem v imenu nacionalnega egoizma izvedemo kak genocid?
Khmer Rouge | May 13, 2010 | Reply
@Khmer Rouge, glede na to, da imamo svojo obalo, da imamo svoja pristanišča in da smo to imeli tudi že prej, potem nam povsem upravičeno pripada tudi teritorjalni stik z odprtim morjem.
Imeli smo stik z odprtim morjem, ko smo bili jebena Jugo republika, torej lahko povsem upravičeno zahtevamo ta stik tudi sedaj. O tem nam ni potrebno spraševati nikogar tretjega…
zirosi | May 13, 2010 | Reply
Zirosi, saj smo sami ne hoteli biti več jebenajugo republika…tole danes so pa posledice….
cr | May 13, 2010 | Reply
Tukaj je videti, da razpravljate v glavnem - zagrizeni antijanšisti. Zato zagovarjate vse tako, samo, da je obratno od tega, kar zagovarja Janša.
Dejstvo pa je, da je ustavno sodišče povedalo, čeprav razsodilo sporno, da se lahko zgodi, da bo razsodba v nasprotju z ustavo.
To torej pomeni, da je Pahor spet naredil nekaj na pol. Šel bi v arbitražo, potrjevanje rezultata pa pustil nasledniku - očitno že ve, da to ne bo on. Torej najtežji del - pogajanje z opozicijo bi pustil drugim.
Po drugi strani je pa neumnost razmišljati v tej smeri, da ne smemo izsiljevati. Imamo edinstveno možnost, da Hrvaško, da nam pusti en prehod do odprtega morja, ali pa ne gredo v EU.
Pahor je pa upravičeno živčen… Sam si je zakuhal sranje. Če ne bi pred davnim letom blokiral Hrvaške zaradi nerešene meje, bi pač vstopili v EU z nerešenimi mejami, ki bi s šengnom postale nepomembne. Tako vsaj - zanesljivo ne bi izgubili dostopa do odprtega morja. Z arbitražo je očitno, da ga bomo.
Francka | May 13, 2010 | Reply
@Francka, Janša je očitno bolj del problema, kot pa rešitve, Pahor pa je očitno predvsem samoljubni bebec.
Machiavelli je lepo povedal, ko je učil politike svojega princa: če lahko izbiraš med tem, da te bojo imeli radi ali da se te bojo bali, je bolje, da se te bojijo.
Če damo zdaj vse skupaj na višji nivo, lahko pridemo do bistva problema, Pahor bi pač rad, da ga imajo vsi tako radi, kot on ljubi samega sebe. Podobno je z vsemi tistimi, ki razmišljajo s Pahorjevo glavo in že trobezljajo s tem, kako nas nihče več ne bo imel rad, če ga ne bomo popušili vsakemu, ki bo imel 5 minit časa.
zirosi | May 14, 2010 | Reply