Ruski predsednik vlade Vladimir Putin je ob sporazumu med Rusijo in Ukrajino, da slednja svoji veliki vzhodni sosedi v zameno za 30% popust pri dobavi plina podaljša pogodbo o najemu mornariškega oporišča v Sevastopolu, dejal, da bi za ta denar lahko zgradili več oporišč. Razlog, da jih ne bodo in bodo raje sponzorirali Ukrajino, da leži v globokih vezeh med državama, ki jih je treba še poglobiti.

In tako bo Rusija do leta 2042 lahko uporabljala mornariško oporišče v Sevastopolu, vmes pa izgubila okoli 40 milijard $ prihodkov (4 milijarde letno). Dodajmo k temu še ceno črnomorskega ladjevja, katerega ladje propadajo in jih bo treba obnoviti ali nadomestiti z novimi in stroški ruskega vpliva v Črnem morju narasejo čez vse meje. Imperij, če ga smemo tako imenovati (glede na to, da v primeru ZDA govorimo o imperiju vojaških oporišč), je drag. Namesto, da bi vse te milijarde $ šle v nakup orožja ali gradnjo oporišč doma, kaj šele, da bi šle v gradnjo infrastrukture, izboljševanje šolstva in zdravstva, na koncu koncev v znižanje davkov, gredo v sponzoriranje Ukrajine v zameno za malo večjo naklonjenost ukrajinskega predsednika in za oporišče, ki težko služi čemu drugemu, kot zagotavljanju ruske prisotnosti v Črnem morju. V Sredozemlje brez turške privolitve Rusi ne morejo, v Črnem morju pa bi svojo prisotnost zlahka zagotavljali s kakšnim oporiščem na svojih tleh.

Očitno je torej, da ta sporazum veže Ukrajino na Rusijo in onemogoča pretirano navezovanje te pomembne države z zahodom, sploh z ZDA. Čemu drugemu potem ne koristi več.

Za Rusijo je takšna igra nevarna, saj zapravlja sredstva, ki bi jih bilo pametneje uporabiti v druge namene. Za tistega nekaj vpliva se ne splača porabiti 40 milijard $, ko pa nihče ne ve, kako bo z Ukrajino čez pet ali deset let. Že res, da gre pritrditi tistim, ki pravijo, da so te milijarde uporabne za stabilizacijo ukrajinskega gospodarstva, ki da je pred zlomom in utegne s seboj proti dnu potegniti tudi soseščino,  a denar se bo le težko kdaj vrnil. Podobno kot ZDA, ki so izredno zadolžene in stežka nosijo breme vseh svojih obveznosti in vojn (proračun za obrambo, varnostne službe, vojne, jedrsko orožje, itd.. bi naj znašal celo okoli trilijona $), se lahko Rusiji v želji, da si zgradi interesno sfero, zgodi da bo v procesu postala zadolžen velikan na trhlih nogah.

Kitajci, ki vse bolj postajajo velika sila, s takšnimi neumnostmi očitno nimajo težav, pa se kljub temu krepijo. Včasih je pač bolje investirati v gospodarske povezave, kot pa graditi vojaška oporišča.