Američani zaradi Obame izgubljajo zaveznike
By Jin on Apr 4, 2010 in Zunanja politika
Mogoče je res kaj na tem. Obamova administracija si s svojim odnosom do tradicionalnih ameriških zaveznikov zapravlja njihovo prijateljstvo. Velika Britanija tako ni več v posebnem odnosu z ZDA in te, se zdi, v primeru Falklandskih otokov bolj podpirajo Argentino, Indija ni tako pomembna kot Kitajska, čeprav velja za protiutež srednjemu kraljestvu, Izrael se mora soočati s pritiski, Poljska in Češka ne dobita ameriškega protiraketnega ščita.
Dalo bi se debatirati, kdo ima dejansko koristi od zavezništev, ZDA ali druge države, saj na primer Izrael živi na ameriški vojaški pomoči in se zavoljo svojega lobija pogosto obnaša kot imperialni center, čeprav bi moralo biti ravno obratno, v Washingtonu pa se zaradi izraelskih dejanj morajo soočati z jezo skoraj celotnega muslimanskega sveta. Velika Britanija je sicer močnejša, a prijatelje čez lužo pogosto izkorišča, da si krepi svojo težo v mednarodni areni. Evropa medtem v zameno za ameriško zaščito prodaja svojo podporo, ki pa je pogosto nestalna, saj se evropske države nerade odločajo za večje investicije svojih sredstev na strani ameriške administracije.
Kljub temu so ZDA odvisne od svojih zaveznikov bolj, kot si želijo priznati, saj samo z njimi lahko izvajajo pritiske na svoje nasprotnike. Če stara Evropa reče ne, nobene ameriške sankcije proti katerikoli državi ne bodo kdo ve kako uspešne. In potem, Američanom je pogosto potrebna že potrditev, da niso sami, da delujejo kot del mednarodne skupnosti, saj tako pred svojo in svetovno javnostjo lažje opravičujejo zasledovanje svojih interesov. Tudi zato je Bush silil s tako imenovano koalicijo voljnih pred iraško vojno: dalo mu je občutek, da ZDA ni povsem izoliral od preostalega sveta in je to lahko prodajal svojim državljanom.
Verjetno najpomembnejši ameriški zaveznik je ravno država, s katero so se kolonisti najprej znašli v vojni, a ki je zaradi jezika in kulture naravni sopotnik v mednarodni areni: Velika Britanija. Njuno prijateljstvo se je okrepilo, ko je britanska imperialna zvezda začela zahajati in so njihov plašč prevzeli Američani, prva in druga svetovna vojna pa sta pripeljali do tega, da so se Britanci začeli obnašati kot ameriški priveski in jih je le tu in tam, recimo za časa Sueške krize, še prijelo, da bi imeli samostojno zunanjo politiko. To posebno razmerje je simboliziral tudi doprsni kip Winstona Churchilla v Beli Hiši, ki ga je pa Barack Obama velel poslati domov, skupaj z neprijetnim občutkom, da se staro zavezništvo krha.
Medtem ko je za Evropo kot celoto, sploh za Evropsko Unijo, bolje, če se Velika Britanija začenja bolj ozirati preko kanala, bo za ZDA izrazito slabo, če bo London v prihodnje deloval bolj neodvisno ali če si bo svoje skušal doseči preko Bruslja. Sploh je odtujitev držav stare celine dolgoročno za ZDA nevarna, saj jim onemogoča obvladovanje ključnega območja za prihodnost sveta, sploh pa vsaka agresivna politika proti Rusiji na tak način postane povsem nemogoča. Morebiti v Washingtonu mislijo, da bo z vzponom Kitajske edina pomembna regija Pacifik in da lahko z obvladovanjem držav od Sredozemlja do Hindukuša nadzirajo energetsko politiko sveta, a brez obvladovanja bogate in tehnološko napredne Evrope bodo le stežka obdržali svoj imperij, še sploh, če se iz Evropske Unije kdaj porodi resničen politični, gospodarski in vojaški konkurent.
Američani zaveznike potrebujejo, zdi pa se, da Obama raje stavi na iskanje kompromisov z nasprotniki, kot na ohranjanje starih zavezništev. Medtem ko je slab odnos z Veliko Britanijo povsem neracionalen, je zanemarjanje Indije in poudarjanje odnosov s Kitajsko na prvi pogled morda modro, dolgoročno pa se pojavlja tveganje, da bo New Delhi pač svojo prihodnost videl prej v navezi z Rusijo, kot z ZDA, ali pa bo šel povsem samostojno pot. Za ameriško pritiskanje na Iran to ne bo imelo dobrih posledic, saj bodo Indijci dvakrat premislili, ali naj se odrečejo svoji trgovini z islamsko republiko, da bi potem v zameno dobili nekaj drobtinic.
Podobno se godi v vzhodni Evropi. Za ZDA je že nujno, da je Rusija nevtralna ali pa jim ne meče polen pod noge, to pa ne pomeni, da so države kot Poljska, Češka, Baltske republike in Romunija, nepomembne. Umik nameravane gradnje protiraketnega ščita na Poljskem in Češkem bi bilo modro nadomestiti vsaj s kakšno drugo garancijo, v zameno za katero bi si Washington pridobil lojalnost teh držav in preko njih večji vpliv v EU. Seveda je za EU, pa tudi Rusijo, mnogo bolje, če se to ne zgodi, saj pomeni, da se bodo vzhodni Evropejci zavedli, da njihova prihodnost ne leži pod okriljem ameriške imperialne moči, ampak v dobrososedskih odnosih in v medsebojnem povezovanju.
Barack Obama odtujuje ameriške zaveznike, kar se utegne ZDA že kmalu grdo maščevati, ne glede na njihovo vero, da so nepogrešljiva, sploh pa najmočnejša država na planetu. Velikan je po desetletju vojn in kriz zelo potolčen in kmalu bo prišel dan, ko bo potreboval vso pomoč, ki jo bo lahko dobil. Lahko da ga bo njegova arogantnost stala te pomoči in se bodo stari zavezniki držali postrani, medtem ko bodo nasprotniki izkoristili njegovo šibkost.
ja, zveni povsem možno, čeprav upam, da ne bo tako.pri američanih vsaj vemo, pri čem smo, kakšne nove superpower koalicije pa bi najbrž bile precej nepredvidljive.
pri vseh kritikah ameriške politike ne smemo pozabiti, da so evropo in deloma svet( oziroma demokracijo, kakršnakoli pač je- churchill jo je lepo opisal približno takole: “najslabši sistem, razen vseh drugih…”) že vsaj trikrat rešili - dvakrat pred nemčijo, enkrat pred sovjeti. kdo nas bo torej reševal pred morebitnimi novimi diktaturami?
commonsense | Apr 4, 2010 | Reply
Bi rekel, da če v Evropi sami nismo sposobni reči ne avtoritarnim voditeljem, si niti ne zaslužimo svobode. Itak je pa tako, da Evropska Unija, oziroma države članice skupaj, imajo na razpolago vsa sredstva, da se lahko uprejo vsakemu zunanjemu sovražniku, tudi Rusiji, ki ima trikrat manj prebivalstva in je mnogo revnejša, tako da to ne more biti razlog za strah.
Ampak potem je vse odvisno od naše volje. Včasih je pri nas na stari celini problematično to, da se prepustimo trdi roki na vrhu, ker izgubimo zaupanje v svobodo in zato se pojavijo razni režimi, od komunističnih do fašističnih. Ni razširjena ljubezen do svobode in če naš socialni čut prispeva k temu, da so bolj zavarovani tudi najrevnejši sloji, prevelika vera v skupnost zna tudi težiti k premočni enotnosti pod enim voditeljem ali samo eno politično strujo, kar potem pomeni pot v diktaturo.
Ampak recimo, da smo zdaj po stoletjih kraljevin, fašističnem in komunističnem eksperimentu, dveh svetovnih vojnah in potem več kot pol stoletja miru, vendarle že dovolj zreli, da vemo, da je sodelovanje pot naprej in da nujno potrebujemo svobodo in predstavniško demokracijo.
Jin | Apr 4, 2010 | Reply
Indija-z Indijo imajo težavne odnose, ker so prisiljeni podpirat Pakistan. S Kitajsko tudi ni tako rožnato in bo šlo samo navzdol, če je administracija resna s napovedjo da morajo povečat izvoz. Zadeva z Izraelom je stvar teatra, še vedno se imajo čisto enako radi. Kar se pa Evrope tiče-ZDA so računale da se lahko zanesejo na Sarkozyevo Francijo, toda le ta še vedno v glavnem gleda na svoje interese. VB pa bo na strani ZDA pa naj se zgodi kar koli. Vzhodna Evropa tudi, namreč bolj kot se Nemčija in Rusija krepita bolj se Poljaki&Co oklepajo ZDA.
Tako, da dejansko ZDA nič ne delajo narobe. Sploh pa ne Obama-ni tako zabit kot eni očitno mislite. Morda bi morali razmislit o stilu, kaj več pa niti ne.
Nemški finančni minister je rekel da Nemčija postaja normalna država in tudi vsa zadnja dejanja kažejo, da Nemčija vse bolj misli nase in vse manj na dobrobit skupnosti, ki produktivno in razvito Nemčijo samo drži nazaj. Francozi bodo tudi vedno bolj rinili po svoje. UK ima resne demografske(kot vsi)in finančne probleme-tako kot še marsikatera močna EU država. Nacionalizem in islamofobija se tudi vse bolj krepita-tako da sanje o večno demokratični in liberalni Evropi se lahko hitro sesujejo v prah. Vsi trendi kažejo da bo vse manj povezovanja in dobrososedskih odnosov. Evropa bo vse bolj razdeljena in vzhodna Evropa bo vse bolj silila k ZDA. Slovenija pa bo pristala v taboru skupaj z Nemčijo(no če bo Pahor nehal sanjarit o Blairu).
Tako da brez skrbi-ZDA ne izgublja zaveznikov, samo malo se bodo karte premešale.
@commonsense-vse velesile so predvidljive. namreč vse se ščitijo, večina imperijev nastane kot rešitev problema in ne kot neka svobodna izbira par imperialističnih norcev.
BTW ZDA brani uboge reveže pred zlobnimi diktatorji samo če jim to koristi.In to zato,ker so ZDA predvidljiva velesila, tako kot vse druge ki so obstajale v zgodovini in tako kot vse tiste ki še bodo(btw sovjeti so sami sebe uničili in med tem so uničili še naciste, tako da ne pretiravat :D):D
sesheta | Apr 4, 2010 | Reply
Mislim, da tvoja analiza izhaja iz preveč pesimističnega pogleda na Evropsko Unijo: misliš, da tako ali tako nima prihodnosti in bodo večje države članice na koncu zasledovale svoje interese, zaradi česar bo Evropska Unija vedno šibka in bodo ZDA vedno našle lojalne zaveznike.
Jaz imam drugačno mnenje. Res je, večje države članice se bodo borile za svoje interese, a navzven, pa tudi na gospodarskem področju, bodo ubrale skupno pot, ker bodo na ta način še največ pridobile. Skupaj bodo lahko močne, sama zase pa niti Nemčija, niti Francija ne pomenita veliko. Z ameriško neodločnostjo se bodo morali tudi Poljaki soočiti z nujnostjo skupne EU zunanje politike, predvsem pa njenih obrambnih zmogljivosti.
Tudi je res, da se predvsem trenja z muslimanskimi skupnostmi povečujejo, a to kaže lahko tudi na neko vseevropsko zavest, da je med nami neki tujek, da smo sami nasledniki tako imenovane respublica christiana, samo da smo zdaj bolj sekularni, a še vedno drugačni od muslimanov. To utegne celo povezovati različne narode. Na primer Angleže, Belgijce (ki bodo očitno uzakonili prepoved burk) in Švicarje, ki so zunaj Unije.
Zatiranje in preganjanje muslimanskih skupnosti še ne pomeni konca predstavniških demokracij, le očitno kršenje človekovih pravic eni točno določeni manjšini. Pa saj tudi to ni potrebno, muslimanska rast se bo slej ko prej v objemu sekularizirane Evrope umirila, muslimani sami pa po večini sekularizirali. Potreben je le pritisk.
Tako da jaz še vedno ostajam pri krepitvi moči Unije z glasnejšimi Nemci na sredi, seveda. Ampak to so že stara preurejanja, ki bi se jih v pol stoletja lahko že navadili.
Z močno Unijo, pa tudi potreba po ameriških zaščitnikih odpade. Še več, dolgoročno to lahko celo pomeni konfrontacijo, če že ne bo zavezništva tega tako imenovanega zahoda proti državam BRICa.
Kar se tiče Indije, je jasno, da Pakistan ne bo nikoli trden zaveznik ZDA in da bo igral dvojno vlogo, zato bi se v Washingtonu morali potruditi, predvsem s posli in diplomacijo, da New Delhi navežejo nase, dokler je še čas. Rusi bodo to zagotovo skušali in to že počnejo, kolikor jim to omogočajo trenutna sredstva.
Kar se tiče Izraela, mislim da Obama, predvsem pa Hillary Izrael silita v premislek o svoji dolgoročni navezanosti na ZDA. Ne bi se čudil, če kmalu ne bi prišlo do poglabljanja odnosov z državami EU, sicer pa bodo itak storili vse, da v ZDA dosežejo svoje, saj brez njihove pomoči skorajda ne morejo na dolgi rok vzdrževati svoje premoči. Glede na to, koliko rusko govorečih Izraelcev je, se utegne v prihodnosti dogoditi tudi ruski preobrat k bolj pro izraelskemu stališču, glede na zdaj že tri desetletja trajajoče spopade (od Afganistana do Čečenije) z muslimanskimi skupnostmi.
Mimogrede, sam vidim dobre možnosti za močne povezave v triu Indija, Rusija in Izrael, medtem ko se bo Kitajska prej povezovala s Pakistanom in tudi Iranom, ker svojo muslimansko skupnost lažje obvladuje.
Jin | Apr 4, 2010 | Reply