V petek so izraelska letala napadla tarče v Gazi, pri čemer so bili ranjeni trije palestinski otroci.  Izraelci so pri tem zagrozili še z dodatnimi ukrepi, vse skupaj pa je le delček dolgotrajnega spopada med Palestinci in Izraelci, le še ena praska več v nedokončani vojni, ki je pred malo več kot letom dni v Gazi tako glasno hrumela z zvoki raket, letal in strojnic.

Tudi samomorilski napadalci so del te vojne, ki si navzema novih in novih oblik. Ko šibkejša stran nima bojnih helikopterjev, jurišnih letal in tankov, uporabi kar ji pride pod roke. Tako se rojeva terorizem, kot ga poznamo v tem zgodnjem enaindvajsetem stoletju. Ženska  ovešena z eksplozivom lahko prodre, kamor deset oboroženih mož ne more in pri tem pobije na desetine nedolžnih ljudi. Razširi se strah, ljudje postanejo še malo bolj negotovi, oblasti pa so prisiljene v nove ukrepe, če se že ne zadovoljijo z ostrim govorjenjem.

Nekako tako je tudi v Rusiji. Čečenija ni od včeraj, niti ni iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Tisti malo bolj prijateljsko razpoloženi do prebiranja zgodovinskih knjig, bodo vedeli, da so se Rusi že v devetnajstem stoletju trudili umiriti nemirno regijo. Bojevanje je bilo tedaj drugačno in letala vsekakor niso parala neba, a v bistvu je šlo za podoben spopad med nekim centrom velike in močne države in zaostalo provinco polno klanov, ki so lahko danes prijateljski, jutri pa spet sovražni.

Ob napadih v Moskvi in Dagestanu velja le pripomniti, da se ni zgodilo nič takšnega, kar se že ni in kar se še ne bo. Terorizem, kot ga izvajajo še redki čečenski, ali samo islamistični uporniki, ki si želijo videti versko državo na Kavkazu, bo še ostal z Rusi, četudi je vojaško vsa regija pod nadzorom in v Čečeniji vlada zvesti Kadirov, ki s svojimi ljudmi terorizira nasprotnike. No, vidite, terorizem gre tudi v obratno smer, samo da se v tem primeru imenuje ali državni terorizem, ali kršenje človekovih pravic, ali pa samo policijske operacije proti banditom.

Govoriti o nujnosti političnega procesa, neke obširne sprave v Čečeniji, nekega premisleka politike Moskve do nemirne province, je neumno, razen če ni cilj teh pozivov Čečenijo iztrgati izpod nadzora Moskve. Kar z vidika centralnih oblasti seveda ni racionalno, kajti posledica takšnega dejanja ne bo avtonomna republika znotraj večje federacije, ampak prej dobesedno banditska država, kakršna je bila tista med leti 1996 in 1999 ali pa ameriška vojaška kolonija, ki bo kakor oster meč naperjena proti ruskemu mehkemu trebuhu. To ni nekaj, kar bi si izmislili paranoidni Rusi v svojih kremeljskih palačah, pač pa realnost delovanja velikih sil, ki iščejo šibkost nasprotnikov in širijo svoj vpliv. Leta po koncu hladne vojne so to nedvomno dokazala.

Cena vojne za Moskvo seveda ni nevzdržna, saj gre za majhne žrtve in malo porabljenega denarja. Če bo Rusijo in njene oblasti kaj ugonobilo, bodo to demografija, korupcija, strah državljanov pred lastno policijo, alkohol, slabo zdravstvo in šolstvo, zanič infrastruktura in propadajoča industrijska baza. Nekaj žensk z eksplozivom okoli pasu bo kvečjemu povzročilo veliko bolečine, jeze in strahu, ne pa propada elit in države, saj v tej vojni ne gre za spopad razsežnosti Afganistana (sovjetskega in ameriškega)  in Iraka, ki bi požiral neverjetna sredstva in praznil državni proračun.

Izraelsko palestinski spopad je že tako star, da je postal del naših življenj. Vemo, da je tam v Sveti deželi vedno vojna in ne gojimo kakšnega posebnega upanja, da bo mir vendarle napočil. Izrael kljub svoji majhnosti in večni vpletenosti v spopade visoke ali nizke intenzivnosti še naprej obstaja in ga bo, podobno kot lahko Rusijo, prej kot sovražna vojska ali nekaj samomorilskih napadalcev, pokopala demografija, saj se število muslimanov v državi vztrajno veča. Tako bo tudi z Rusijo, ki je dejansko prisiljena v ta boj, če noče odpreti Pandorino škatlico podobnih konfliktov po svojem ozemlju. Navsezadnje ne gre za najbolj enotno državo na svetu.

Kar ne pomeni, da se  boja proti terorizmu ne da voditi tudi drugače, a za kaj takšnega so potrebne korenite reforme varnostnih sil, pa gospodarska rast in občutek prebivalstva, da lahko v življenju uspe in si zagotovi materialno in duhovno bogastvo, ne da bi pri tem trčilo na omejitve močne države.