Eno velikih presenečenj zadnjih let je bila vsaj zame dokaj lahkotna prevlada SDS-a na politični desnici. Na prejšnjih državnozborskih volitvah je odletela NSi in je zdaj v položaju šibke izven parlamentarne stranke, ki se trudi pridobivati nekaj pozornosti z vprašanji ‘vrednot’ in najti svojo podporo pri družinskem zakoniku, morebiti v bližnji prihodnosti pri splavu in tako dalje.

SLS preboj v parlament je uspel, a je tam zdaj nepomembna opozicijska stranka, ki sekundira večji SDS. Če je pred leti še kazalo, da omrežje njihovih županov povezano z imenom Šrot, torej z morebitnim dostopom do medijev in denarja, lahko iz stranke naredi vodilno silo na desnici, se nič od tega ni uresničilo. SLS pod Žerjavom počasi gre po poti NSi-ja, ali vsaj tako se zdi. Lahko da po naslednjih volitvah ljudskih ne bo več v parlamentu in bo Janševa SDS imela v rokah ves desni prostor, razen Jelinčičevih nacionalistov, pa še tukaj je treba biti previden, glede na to, kaj vse v zadnjih tednih leti v njihovo smer.

Kakor, da bi se nam počasi tvoril dvostrankarski sistem, saj tudi na levici prevladuje ena stranka, njeni dve manjši partnerici pa se borita z mnogimi problemi, ki ju držijo pri dnu. Upokojenska stranka je po drugi strani le interesna skupina, ki na dolgi rok ne bi smela obstati, a potem, tudi tukaj se lahko zgodi presenečenje in nam Desus kot stranko pusti kot stalnico slovenskega političnega prostora. Po drugi strani je res, da lahko sesutje podpore levici omogoči nekaterim drugim strankam, da se okrepijo in da se lahko po volitvah leta 2012 zbudimo s prevlado SDS-a in dokaj močnima SLS-om in NSi-jem. Vendar pa glede na to, kako so se stvari odvijale v preteklih letih, temu ne bi dajal pretirano visoke verjetnosti.

SLS je v preteklih letih storila že marsikaj takšnega, da se je zamerila volivcem, vendar pa so zamenjave predsednikov, torej obrazov, ki jih volivci lahko poistovetijo s stranko, bile odlične priložnosti za preobrazbo stranke. To se nekako ni zgodilo in tudi  če je SDS pod Janšo bila deležna številnih kritik, je rezultat na koncu ta, da imamo močno SDS in šibko SLS. Tudi Radovan Žerjav ni bil nič bolj uspešen kot njegov predhodnik, da bi stranko končno dvignil vsaj nekam v področje desetih odstotkov podpore.

Odgovor, zakaj je temu tako, bi lahko ležal v pomenu vodilnih osebnosti v slovenski politiki. Povprečni slovenski volivec (verjetno) ni sposoben razlikovati med manjšimi razlikami v političnih programih strank, ki spadajo v isti blok, razlikuje pa lahko med bolj ali manj karizmatičnimi politiki. To bi pojasnilo popularnost bivših predsednikov Kučana in Drnovška in nesposobnost Ropove LDS, da bi nadaljevala  po poti predhodnega predsednika vlade. Če ta vojna osebnosti ne deluje preko klasične delitve slovenskega političnega prostora na bloka, ki ju imenujemo za desnega in levega, pa znotraj teh blokov skoraj gotovo deluje.

Če je temu tako, potem neizogibno plujemo v dvostrankarski sistem (z majhnimi, povsem nepomembnimi strančicami), mogoče celo v večinski volilni sistem, saj se bosta oba politična bloka mobilizirala prej za karizmatičnim politikom, kot za kakšnim političnim programom te ali one stranke. To bi pojasnilo moč Janeza Janše kot vodilnega obraza SDS-a in nezmožnost njegovih političnih nasprotnikov, da bi ga z nenehnimi napadi očrnili in mu tako zbili podporo, da bi se lahko pojavil nov človek in od njega prevzel žezlo (čeprav mu to škoduje pri nabiranju glasov tistih, ki so bolj neodločni in se ne zapisujejo v enega od obeh prevladujočih taborov). Tudi bi to pomenilo, da je najpomembnejšo opravilo vsake politične stranke, preden se spusti v boj za glasove, najti osebnost, ki jo lahko proda, vse drugo pa lahko pride šele kasneje.