Srbskega predsednika Borisa Tadića na Brdo torej ni bilo, s tem pa je konferenca voditeljev zahodnega Balkana doživela neuspeh. Srbskemu predsedniku je šlo v nos, da bo prišel Hašim Thaci, s kosovskim predsednikom vlade pa se nikakor noče pogovarjati kot z enakopravnim sogovornikom. To bi pomenilo priznanje nove realnosti, kar pa Srbija še ni pripravljena storiti, ne glede na to, kaj si želi slovenski predsednik vlade Borut Pahor. Za mizo spraviti kosovske in srbske predstavnike bi bil zanj namreč velik zunanjepolitičen uspeh.

V pogovoru za MMC RTV Slo je bivši slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel povedal, da je ‘Balkan preteklost, v katero se z veseljem vračamo. Sredozemlje in srednja Evropa pa sta izziva, predvsem če verjamemo, da je Slovenija pomorska država, katere pristanišče Koper servisira srednjo Evropo.’ Rupel ima vsekakor prav, da je za Slovenijo zelo pomembno, da se usmeri na ta dva ključna področja, vendar pa je Balkan še vedno izredno pomemben in ob hitrejši gospodarski rasti, ki lahko pride ob večji nerazvitosti in ob vseh potencialih regije, prava zlata jama za slovensko gospodarstvo. Bolj kot srednja Evropa je lahko to območje po drugi strani tudi vir nestabilnosti, zato se slovenska zunanja politika tudi mora truditi in storiti vse, da se ohranjajo dobrososedski odnosi med posameznimi državami in stabilnost omogoči napredek vseh.

Če kaj, potem so vsa tri področja vredna povečane slovenske pozornosti in naša majhnost ne sme biti izgovor, da se ne bi trudili svoje prisotnosti krepiti tako v srednji Evropi, kot na Balkanu in v Sredozemlju. Izkoristiti moramo svoje geografske danosti in se zavedati razmerij moči v soseščini. Premisliti bomo morali ne samo, ali se nam na dolgi rok splača imeti nerešena vprašanja s Hrvaško, ki prav tako spada med manj pomembne države v pogosto nestabilni soseščini in blizu nemškega in italijanskega prostora, ampak tudi, če se da imeti dobre vezi tako s Kosovom kot s Srbijo, ali pa bo prej ali slej treba izbrati stran. Tudi bomo morali pogled usmeriti na sever, v Avstriji in še dlje na Slovaško in Češko in ponoviti kakšno zgodovinsko lekcijo o  željah po širitvi vpliva, ki pogosto prihaja iz nemškega prostora.

Gospodarskih povezav ne smemo omejevati s kakšnimi drugimi pomisleki, saj si bomo s tem zaprli preveč vrat, izolacija ali navezanost samo na nekaj trgov pa nikoli ne omogoča polnega razmaha. Še najmanj nas smejo omejevati zgodovinske zamere.  Le te so že pri samem govoru o povezovanju z naslednicami bivše skupne države, kaj šele pri konferencah in dvostranskih srečanjih, krive za nelagodje pri marsikom, ki kakor bivši zunanji minister Rupel, to območje povezuje ‘z balkansko miselnostjo, tj. z neredom, nasiljem in neustrezno gospodarsko politiko.’ Regijo torej, kjer lahko na dolgi rok samo izgubimo, pridobimo pa bore malo ali sploh nič.

Pahor, Kosorjeva in Tadić so pred konferenco na Brdu, na Ptuju ustanovili personalno trilateralo, s čimer so pri marsikom vzbudili strah pred neko novo SHS, čeprav je jasno, da razen reševanja medsebojnih problemov, poglabljanja stikov, zasledovanja skupnih interesov in tesnejšega gospodarskega povezovanja, bolj tesnih političnih povezav, ki bi lahko privedle do neke nove skupne države, v trenutnih razmerah ne more biti. Kakor tudi podobno povezovanje z Avstrijo, Češko, Madžarsko in Slovaško ne bo prineslo nove Avstro Ogrske monarhije, ampak prej le bolj složne medsebojne odnose in več koristi na gospodarskem področju.

Vsakršno takšno novo povezovanje gre pozdraviti, kakor gre pozdraviti tudi projekt Evropske Unije, ki nam je v povojni Evropi omogočil izredno dolgo obdobje miru, kakršnega poprej še nismo videli.