Turški predsednik vlade Tayyip Erdogan je na odločitev odbora za zunanjo politiko ameriškega predstavniškega doma, da pokole Armencev ob propadanju otomanskega imperija označi za genocid, reagiral z grožnjo,  da bo v odgovor izgnal okoli 100000 armenskih delavcev. Nikakor gesta, ki bi Turčijo pripeljala kaj bližje želenemu vstopu v Evropsko Unijo, kaj šele, da bi pokopala vse stare zamere med Turki in Armenci in odpravila številne kritike na turški račun, češ da se ne soočijo s svojo preteklostjo.

Turčija se res ni sposobna soočiti s preteklimi zločini (saj se tudi marsikatera druga država ne) in to nezmožnost med drugim zlorabljajo nasprotniki njenega približevanja Evropski Uniji. Država po desetletjih obljub še vedno ni blizu vstopu, medtem ko so druge, vzhodnoevropske države kljub številnim problemom že članice. Romunija in Bolgarija sta primer tega, kar si lahko pridobi članstvo kljub visoki stopnji korupcije in hudi nerazvitosti.

Seveda se Turki morajo soočati z revščino in ogromnim prebivalstvom, ki bi ob včlanitvi načelo dobro voljo bogatejših Evropejcev, saj bi bili tokovi denarja na vzhod v tem primeru ogromni. A to niti ni največja težava. Mnogo bolj skrbi napačna religija: mnogi Evropejci si ne želijo muslimanske države v Evropski Uniji. In glej ga zlomka, trenutno je na oblasti bolj islamistična struja, kar sploh ne pomaga. Saj ne, da bi v primeru bolj kemalistične vlade bilo kaj drugače.

Vladarji v Ankari se bodo prej ali slej morali odločiti, kaj želijo storiti z usmeritvijo svoje države. Če bodo vrata v EU ostala zaprta, bo mogoče bolj koristila kakšna druga povezava, ali pa bolj nevtralna zunanja politika. Kar bi lahko pomenilo kakšen glavobol prav za Unijo, ki bi neljube Turke pustila zunaj. Neodvisna turška zunanja politika bi si prav lahko za svoj cilj postavila večjo prisotnost na Balkanu, da ne omenjamo širjenja svojega vpliva na Bližnjem Vzhodu, sploh pa nadaljnjega širjenja vpliva na Kavkazu in v Centralni Aziji. Država lahko, čeprav se po teh stoletjih nazadovanja to morebiti zdi malo možno, spet postane pomembna sila. Velikost prebivalstva in strateška lega ji to zagotovo omogočata, ‘prava’ religija pa ji omogoča, da se lahko razglasi za zaščitnika številnih prebivalcev Evrope, če se bodo ti počutili ogroženi ob naraščajoči islamofobiji.

Turčija kot nasprotnik je seveda mnogo slabša izbira kot Turčija kot prijatelj, a strah pred muslimansko državo kaže, da bo preprečil približevanje Evropske Unije s Turčijo, s tem pa morebiti državo še bolj porinil v roke ljudi, ki si sekularne, moderne države ne jemljejo nujno za prvi cilj. Bolj rednim bralcem tega bloga bo znano moje stališče, da je Turčiji mesto v Evropski Uniji, saj lahko v nasprotnem primeru skoraj zagotovo računamo s poslabšanjem odnosov in krepitvijo sil, ki bi iz države rade naredili bolj versko, kot sekularno državo, da ne rečemo, kakšne vse negativne posledice bi takšna Turčija lahko imela za svojo evropsko soseščino.

Ergdoganove grožnje so  vsekakor nepremišljene, a po drugi strani nam lahko kažejo na premike v vladajoči politiki, ki je spoznala, da so evropska vrata zaprta, ZDA pa niso ravno najbolj zanesljiv zaveznik in ji zavoljo tega ni več toliko mar za mednarodne reakcije. Odnosi z Armenci se lahko izboljšajo, saj je to tudi v interesu Ankare, po drugi strani pa se lahko razmere na nekaterih drugih področjih poslabšajo, ko oblasti ne bodo več videle veliko smisla v zasledovanju prozahodne politike, ki sicer po skoraj stoletju truda še ni prinesla enakopravnega obravnavanja tega nekoč mogočnega imperija s strani nekdanjih srditih nasprotnikov.