Močno podpiram ustanovite parlamentarno preiskovalne komisije o brezplačnikih Ekspres in Slovenski tednik, ki sta sicer sumljivo ugasnila takoj po državnozborskih volitvah 2008. Upam namreč, da bom kdaj izvedel za imena avtorjev prispevkov, ki niso ravno veljali za višek dostojnosti in so bili polni zelo žaljivih podtikanj ljudem, ki jih ne bi mogli uvrstiti na politično desnico.

Ne zdi se mi problematično, da kdo izraža drugačno mnenje in bi si celo želel, da bi imeli še kakšen dnevni časopis z isto usmerjenostjo, kot jo ima revija Reporter, saj bi to samo poživilo sicer dokaj zatohlo slovensko medijsko krajino, a drugo je, ko ne veš kdo plača in kdo pije. Denarja je za izdajanje tega papirja, ki je potem povečini pristal v košu za smeti, bilo porabljenega kar nekaj. Saj, v resnici vsakemu pamet pravi, da sta oba brezplačnika bila povezana s SDS, dokazati pa tega brez podrobne preiskave ni mogoče. Kot že zapisano, prav zato podpiram ustanovitev preiskovalne komisije.

Potrebujemo medije, ki dogodke pokrivajo z vseh zornih kotov, a potrebujemo tudi nek jasen pogled na to, kdo so avtorji, kdo lastniki, sploh pri večjih medijih, sicer ni odgovornosti. To pišem zavedajoč se, da mnogi avtorji blogov nastopajo anonimno, vendar pa je vseeno (za zdaj) še razlika med blogi in tiskom, saj ima slednji mnogo večji doseg in s tem vpliv na dogajanje v družbi. Res je tudi, da nas je vedno več blogerjev, ki smo izstopili iz anonimnosti in se o nas da marsikaj izvedeti in da bi morebiti bilo dobro, če bi se v anonimnosti skrivalo čim manj ljudi. Navsezadnje ne živimo v diktaturi.

Pri tem niti ni problematično, če se nekdo odloči za anonimnost, pri čemer njegovo pisanje ni žaljivo in polno laži, saj to nikogar ne bi smelo motiti. Večji problem je širjenje laži: s tem se bomo morali prej ko slej spopasti, da se nam na spletu ne bo kot strupeno trnje razraslo kaj izredno grdega, gršega od vsakega rumenega cajtnga, ki ga poznamo zdaj. Pa pri tem nočem zveneti kot nekdo, ki bi zavoljo afere Baričevič hotel preprečiti, da se kaj takšnega ponovi. Ravno nasprotno: da bi se polje svobode razširilo, potrebujemo določena pravila. Paziti moramo, da pozivanje ne gre mimo nas neopaženo in brez odgovora  in da bo  širjenje laži brez vsakršnega dokaza kaznovano. Sicer je to na spletu izredno težko, da ne rečemo v nekaterih primerih skoraj nemogoče.

Vsekakor smo tukaj na tankem ledu, saj je vsaka radikalnost v eno ali drugo smer zelo nevarna. Po eni strani lahko končamo v anarhiji, po drugi strani lahko država in preko nje določene politične stranke ali posamezniki pridobijo preveč moči nadzorovati, kaj se lahko objavi in kaj ne.