Volitve so mimo, Janukovič se pripravlja še na zadnji udarec Juliji Timošenko z njeno odstranitvijo z mesta predsednice vlade in nastavitvijo nove, lojalne vlade, zahodni in vzhodni sosedi Ukrajine pa so zdaj pred težko nalogo novega prvega moža v Kijevu pridobiti na svojo stran.

V času oranžne revolucije je bilo že mnogim jasno, da bo cena za nadzor nad Ukrajino visoka, saj država s skoraj petdesetimi milijoni prebivalcev na strateško pomembnem območju kar poka po šivih zavoljo notranjih nasprotij, njena revščina pa potrebuje ogromno daril, da bi bila lahko na daljši rok lojalna.  Kot se je izkazalo, zahodne sile niso imele ne sredstev, ne sogovornikov, da bi jim to uspelo, na koncu pa niti tista darila niso pripomogla veliko k temu, da bi spreobrnila vzhodni del Ukrajine, ki se je videl prej v navezi z Rusijo, kot z zahodom. Nič čudnega, da je zdaj, pet let po revoluciji, ko je oranžnega obdobja nedvomno konec, tudi jasno, da Ukrajina predstavlja prevelik zalogaj, da bi ga lahko kar tako prebavili in priključili nekemu ohlapnemu zahodnemu zavezništvu.

Članstvo v EU ostaja v sferi sanj, ki se nikakor ne morejo uresničiti in tako Ukrajinci, kot predstavniki prestolnic iz EU držav, to dobro vedo. NATO je po drugi strani tako zelo problematičen, da spet ni možnosti za ukrajinsko članstvo. Vse kar ostane so resnično ohlapne naveze in tudi zato se Ukrajincem carinska zveza z Rusijo, Kazahstanom in Belorusijo, ki se obeta, ne more zdeti tako zelo napačna. Z EU jim tega ni uspelo doseči.

Za zahodne prestolnice je z razpadanjem oranžnih sil in končnim porazom na volitvah, ki so jih same označile za poštene, prišel čas realizma in konec idealizma barvnih revolucij, preko katerih so upale na preobrazbo delov vzhodne Evrope, morebiti tudi Rusije same. Zdaj ostaja samo vprašanje, ali je pametno vlagati velika sredstva v spreobračanje Viktorja Janukoviča, da bo postal bolj vodljiv zahodnim interesom  ali pa vsaj ne bo marioneta kremeljskim vladarjem. Slednje se bo sicer težko zgodilo, saj se tudi Janukovič zaveda, da lahko igra dokaj nevtralno igro med vzhodom in zahodom in izkorišča obe strani. Nekaj, kar je za razvoj države nujno potrebno, saj zdaj le stežka sama stoji na nogah in potrebuje vsako pomoč, ki jo lahko dobi. Na dolgi rok bodo seveda potrebne reforme in usmeritve, ki bodo državi zagotovile hitro gospodarsko rast in politično stabilnost.

Seveda je nemogoče mimo radikalne spremembe odnosa politikov in medijev zahodno od Ukrajine do zmagovalca volitev Viktorja Janukoviča. Spomin na demonizacijo, ki je je bil deležen od istih ljudi, ki ga zdaj obravnavajo kot čisto navadnega politika, mora človeku na usta priklicati nasmeh.  In tudi dokazati, da leporečja, vzdihovanja ob kršenju človekovih pravic in priseganja na svobodo in demokracijo, ki ga pogosto slišimo iz zahodne strani, ne gre jemati preresno.