‘Politične institucije so same sposobne oblikovati značaj nacije’, je nekoč dejala Madam de Stael in načeloma bi se strinjal, ko gre za večje države. Ko gre za Slovenijo, je naš sistem zvez in poznanstev mnogo težje razbiti z dobrimi institucijami, ker se preveč ljudi osebno pozna med seboj, ker je država premajhna in deluje kot malo večje mesto, v katerem je izredno težko najti povsem neodvisen nadzor.

V idealnem parlamentarnem sistemu bi morale za nadzor skrbeti politične stranke, ki bi imele določen vpliv na nekatere medije, ti pa spet ne bi bili vsi v lasti političnih opcij, ampak bi nekateri bili v lasti povsem nepolitičnih posameznikov ali celo tujcev. Politične stranke bi druga drugi predstavljale konkurenco na vseh področjih, tudi pri imenovanju strokovnjakov na  pomembnejša mesta, ne da bi pri tem prihajalo do trditev, da je država premajhna, da bi lahko imela več sposobnih moštev, pripravljenih da jo vodijo in da medsebojno celo tekmujejo. Ob vsakih volitvah bi morali volivci imeti jasno možnost izbrati alternativo.

Spet, tako na prvo bi to moralo delovati, čeprav seveda ne deluje nikjer, saj pod vrhnjo plastjo politikov in političnih nastavljencev kraljuje uradniški aparat, ki se ne zamenja po vsakih volitvah, ima pa tudi svoje interese in ni vedno nepolitičen.

V Sloveniji glavna težava leži v majhnosti in zaprtosti, na naslanjanju na osebna poznanstva in na skoraj  nezmožnost napredovanja brez tega. Po domače, vsi vse poznajo in zelo težko boste našli ljudi iz Prekmurja na višjih položajih, ki ne bi enkrat že videli podobnih pomembnežev s Primorske. Zato je tudi neodvisen nadzor mnogo težji in vsa država teži k zlizanosti gospodarstva, medijev, politike, stroke, itd…