Oziroma jih kar so. V Kaliningradu se je 30. januarja zbralo okoli 10000 ljudi, ki so med drugim zahtevali odstop regionalnega guvernerja in predsednika vlade Vladimirja Putina. Regijo pestijo številni problemi, od visoke brezposelnosti, do neizplačanih plač in visokih stroškov življenja, čez rob pa sta jih na koncev spravila  zvišanje davka na transport in zvišanje dajatev na uvožene avtomobile.

Če največji televizijski programi protestov namerno niso opazili, pa se je o njih poročalo in pisalo na spletu, ki vedno bolj postaja polje svobode za tiste Ruse, ki imajo  dostop in znajo na spletu poiskati informacije. Ruska blogosfera tako vedno bolj postaja tisto področje, čeprav s svojimi pomanjkljivosti amaterskega novinarstva in poročanja, kjer lahko na plan pride resnica o dogodkih v državi in je oblasti ne nadzorujejo. Še ne.

Opozicijski voditelj in nekdanji namestnik predsednika vlade, Boris Nemtsov je  na svojem blogu zapisal:

I haven’t seen such a grandiose rally for the last ten years. At the protest, people expressed their political demands: the resignation of Putin and governor Boos. The uniqueness of the Kaliningrad phenomenon is participation of all oppositional groups of the region in the protest.

Proteste so izkoristile vse opozicijske skupine in poslale svoje predstavnike. Navsezadnje gre za največje proteste v zadnjih letih; še tisti v Vladivostoku, ki so se začeli zaradi podobnih težav z uvozom tujih avtomobilov, so privabili le okoli tisoč ljudi. Tedaj so oblasti uporabile posebne policijske enote in jih razgnale, tokrat takšnega odziva ni bilo.

Čeprav so opozicijski, predvsem liberalni politiki navdušeni, pa ne bi smeli vsega jemati tako zelo resno. Jasno je, da je po hudem gospodarskem padcu lansko leto povprečni Rus izgubil nekaj zaupanja v oblasti, sploh pa v  Vladimirja Putina. V vseh letih hitrega gospodarskega vzpona, ko so plače rasle in se je stanje po burnih Jelcinovih časih normaliziralo, čeprav na malo bolj avtoritaren način, je tudi Putinova priljubljenost opozicijskim islam vseh barv onemogočala, da bi karkoli zares spremenile. Z gospodarsko krizo se je stanje spremenilo in prijem oblasti je popustil ter omogočil več protestov, saj je tudi več ljudi globoko nezadovoljnih nad stanjem in zdaj, ko se mučijo skozi posledice krize, nimajo več niti stabilnosti. Prav stabilnost in večanje razpoložljivega dohodka jim je služilo kot izgovor, da so še vedno podpirali oblasti, tudi če tem ni uspelo zajeziti vala korupcije v varnostnih silah, nasilja na ulicah ruskih mest in Rusijo  premakniti iz blage avtoritarnosti v bolj svobodno in napredno državo.

Zdaj je stanje drugačno, Putinova priljubljenost pada,  ljudje so zaskrbljeni, tudi jezni, režim ni več tako trden kot še pred nekaj leti. Kljub temu to ne pomeni, da je oblast pred padcem. Večji mediji so pod nadzorom oblasti, a tudi če je splet svoboden, protestov v Moskvi ni, pa čeprav je tam dostopnost primerljiva razvitim državam. Rusija se k revoluciji ne premika, ker ljudje dejansko nimajo alternative. Koga pa naj podprejo? Prodane liberalce, komuniste, nacionalne boljševike? Resnica je takšna, da dvojec Putin-Medvedjev nima prave alternative.

Edina prava alternativa trenutnemu stanju se tako ali tako poraja znotraj vladajočih elit, ki niso homogene, ampak precej raznolike. S predsednikom Medvedjevim je na programu modernizacija, ki bi naj državo popeljala naprej in ji omogočila tekmovanje v globaliziranem svetu, v katerem ni mogoče biti velika sila samo na podlagi prodaje energentov in nekaj malega orožja. Če bo do modernizacije na koncu res prišlo in bo to pomenilo tudi bolj svobodne medije, bo pokazal čas, bo pa od tega odvisna tudi sposobnost preživetja oblasti, ki se bo sicer morala soočati z vedno hujšimi protesti in bolje organizirano opozicijo.

Ni vrag, da se enkrat ne bo pojavil karizmatičen ruski liberal, ki bo večkrat govoril rusko, kot angleško in se bo večkrat obračal k Rusom, kot tujcem in bo tudi imel kaj za povedati, pa takšnega, kar ne bo že v osnovi odbilo večine volivcev. Če elite ne bodo sposobne same ustvariti ene ali dveh strank, preko katerih bodo lahko branile svoje interese in če ne bodo sposobne državljanom ponuditi vsaj nekaj tega, kar zahtevajo, bodo prej ko slej izgubile oblast, bodisi na volitvah, bodisi po množičnih protestih.