V The New York Timesu Justin VAÏSSE piše o ponižanju, ki ga bi naj Evropi zadal ameriški predsednik Barack Obama z odpovedjo majskega srečanja med ZDA in EU. Pri tem si želi še več takšnih ponižanj, ki bi Evropo prisilile k močnejšemu povezovanju, poenotenju stališč in bolj ostremu nastopanju navzven.

Povojna zahodna Evropa se je znašla v svetu, ki sta mu vladali dve periferni velesili, ZDA in Sovjetska Zveza in z goro dolgov, gospodarskih težav in posledic vojne, ki jih je bilo potrebno odpraviti. Leta 1946 se je v Londonu, Parizu, Rimu, Bruslju in drugod, moralo zdeti, da bo za obnovo gospodarstev, sploh pa vojaške in diplomatske moči potrebnih nekaj desetletij, če ne več.

Zgodilo se je neverjetno in tega ne moremo pripisati samo ameriškemu vplivu in pomoči, ki je prišla skozi Marshallov plan in je Evropejce prisilila, da so tesneje sodelovali pri obnovi svojih gospodarstev, temveč tudi sami naravi evropskih narodov, izobrazbeni strukturi, še obstoječi industrijski bazi, ki jim je omogočila neverjetno hitro obnovo. Kakorkoli, zahodna Evropa se je zelo hitro pobrala na  noge in zaživela v novem svetu, kjer ni bilo več prostora za njihov imperializem, kakor so Britanci in Francozi spoznali v Egiptu leta 1956, ko so hoteli še naprej nadzorovati Sueški prekop, pa jim niti Američani tega niso dopustili. Podobnih lekcij je bilo še kar nekaj. Razdeljena Nemčija jih  sploh ni več potrebovala, saj je bila že tako ali tako popolnoma poražena v veliki vojni.

Zahodna Evropa se je znašla v hladni vojni, ki sta jo vodili dve supersili in izkazalo se je, da zahodnim Evropejcem v resnici nič ne manjka. Gospodarstvo se je okrepilo, medsebojno povezovanje tudi, na vojaškem področju pa so se lahko naslanjali na ameriško moč. Ko je enkrat prišel konec hladne vojne in je grožnja sovjetskega napada ponehala, se je evropski projekt, ki ga danes poznamo pod Evropsko Unijo, razširil še na vzhod, na nekdanje sovjetske satelite, v prestolnicah držav, ki so EU postavile na noge, pa to ni avtomatsko pomenilo, da morajo zdaj sami skrbeti za svojo varnost in so raje vztrajali pri podrejenosti ZDA. Navsezadnje se je splačalo.

Resnica je takšna, da države članice EU zdaj v  resnici ne potrebujejo ZDA toliko, kot je to primer obratno. Imperialne vojne v Iraku, Afganistanu, mogoče zdaj celo v Jemnu, niso nekaj, kar bi bilo v interesu EU. Na ‘poniževanje’ bi se države članice najbolje odzvale tako, da bi napovedale svoj umik iz Afganistana in konec vsakršne denarne pomoči. Bi videli, kako hitro bi Barack Obama priletel na sestanek!

Mar res potrebujemo zunanjepolitičnega giganta, ki bo v imenu državljanov držav članic EU delal red po vsem svetu? Mar ni bolje, če se Evropejci brigamo za svoje težave, delamo na gospodarskih reformah, na reformah sistema vodenja Unije in nekaj damo na svoje obrambne zmogljivosti, s katerimi bomo lahko branili svoje meje in posegali po res ključnih regijah sveta, če bo to nujno potrebno? Edini pravi zunanji nasprotnik je lahko tako ali tako le Rusija, ki pa ima trikrat manj prebivalcev in bo potrebovala še zelo dolgo, da znova postane velika sila, sposobna ogrožati EU.

V komentarju v The New York Timesu gre slutiti predvsem željo, da se zdaj, ko ZDA izgubljajo na moči, Evropejce prisili, da prevzamejo plašč imperija in se borijo za vse, za kar se zavzema pisec komentarja, bodisi, da gre za boj proti klimatskim spremembam, bodisi, da gre za boj proti neliberalnim režimom po svetu. Pri tem pozablja, da je prav prekomerno poseganje v notranje zadeve drugih držav ZDA pripeljalo na rob bankrota in da se bo enako zgodilo tudi EU, če se bo podala na podobno pot urejanja razmer po svetu. To nam res ni potrebno, tudi, če  VAÏSSE opozarja  na neprijazne razmere v svetu.

Potrebujemo močno EU, takšno, ki nam lahko zagotavlja varen in stabilen razvoj, ne potrebujemo pa mogočne centralne države s prevelikimi zunanjepolitičnimi ambicijami. Čim prej moramo definirati območja sveta, kjer bomo v prihodnje prisotni, sploh to velja za bližnjo soseščino, onemogočiti pa želje tistih, ki bi nas izkoristili za varovanje njihovih interesov na račun naše skupne varnosti, sploh pa davkoplačevalskega denarja.