Medtem, ko je nekdanji britanski premier v petek pričal pred preiskovalno komisijo, ki ima za nalogo odkriti, ali je bilo britansko sodelovanje v napadu na Irak leta 2003 upravičeno, so demonstranti Blaira zmerjali z vojnim zločincem in lažnivcem, ki ima krvave roke. Iz vojne, v katero je ob začetku operacij šlo 45000 vojakov, se v teku vojne ni vrnilo 175 Britancev, umrlo pa je mnogo več civilistov, upornikov in pripadnikov zasedbenih sil.

Zanimivo, da se Britanci sploh ukvarjajo s preiskovanjem vzrokov in upravičenosti napada, saj do zdaj nihče ni postavil vprašanja, ali je bil napad zveze NATO na ZRJ prav tako upravičen ali ne, prav tako v skladu z mednarodnim pravom, ali ne. Tony Blair sicer ni obžaloval ničesar in še vedno misli, da se je odločil prav. Sadam Husein, da je bil ‘pošast in grožnja ne samo regiji, ampak svetu’, o slavnih petinštiridesetih minutah, v katerih lahko Irak izvede napade z raketami polne orožja za množično uničevanje, pa da se je samo malo nerodno izrazil. Besede nekdanjega britanskega premiera bi lahko razumeli v smislu, da se je vojna splačala, ker je bil uničen izredno zatiralski režim, ki je v letih svojega obstoja pobil na tisoče nedolžnih ljudi. Če na vojno pogledamo s tega zornega kota, na pa na podlagi obtožb o razvijanju orožja o množičnem uničevanju, povezavah z Al Kaido in grožnjah novih, mnogo bolj uničujočih terorističnih napadov, napad na Irak ni bil kaj posebno drugačen kot vojaško obračunavanje z Miloševičevo ZRJ.

Orožja za množično uničevanje nihče nikoli ni našel, niti ni bilo posebej verjetno, da ga kdo bo, saj je bilo že pred začetkom vojne dovolj opozoril, da je to le prazen izgovor za napad. Tudi vprašanje sodelovanja iraškega režima z Al Kaido je bilo bolj kot ne neumestno, saj si je že v času iraške invazije v Kuvajt Osama bin Laden prizadeval za arabsko osvobodilno vojno proti Iračanom, ki bi jo pomagal voditi kar sam in je Saudijcem močno zameril, da so dovolili prihod Američanov. To in kasnejša prisotnost ameriških sil v deželi dveh svetih mest je bila tudi razlog za njegovo teroristično vojno, ki se ni začela enajstega septembra, ampak že prej z napadi v Keniji. Al Kaida nikoli ni bila v prijateljskih odnosih z režimom Sadama Huseina in širjenje njenih lovk po Iraku je prišlo šele po prihodu tujih sil.

Tudi humanitarna intervencija, da bi zatirano in trpeče ljudstvo rešili zlobnega tirana, se ne zdi prava razlaga za napad, bi pa takšen vzrok lahko imel mnogo več podpore, kot neobstoječa grožnja z orožjem za množično uničevanje. Navsezadnje ZRJ ni imela terorističnih skupin, niti ni grozila z orožjem za množično uničevanje, pač pa so Washington in druge prestolnice NATO pakta v vojno šle zato, takšen je vsaj uradni razlog, da bi preprečile etnično čiščenje na Kosovu. Tega sicer tudi ni bilo v takšnem obsegu, kot je bilo na začetku predstavljeno in zgodba o 100000 ubitih albanskih moških je pozneje poniknila neznano kam, a v luči pokolov v Bosni in Hercegovini se je zdelo razumljivo. Kakor že rečeno, zavoljo te vojne Tonyju Blairu malokdo vpije, da je vojni zločinec, čeprav bi lahko našli kar nekaj drugačnih razlag od uradne, kakšni so bili pravi razlogi za vojno.

Preiskovalna komisija se bolj kot ne zdi farsa, čeprav je primerno počakati do konca in videti, kakšen bo njen sklep. Kar bi se Britanci morali spraševati, je to, zakaj je njihov premier tako slepo zaupal Američanom in jim sledil v vsako vojno, ki so jo ti zakuhali. Kje so ostali britanski interesi, zakaj se je Tonyju Blairu zdelo nujno v vsem poslušati Washington in dejansko igrati ameriškega pudlja, ki skače in laja, kakor mu rečejo preko luže. Za nekdanjo imperialno silo Britanijo, vsekakor zelo ponižujoče, a ravno to je tisto, kar bi morali Britanci preiskati, če v prihodnosti želijo bolj neodvisno zunanjo politiko, ne pa da se igrajo prisklednika ZDA in nenehno zavračajo bolj radikalen obrat k sodelovanju z Evropsko Unijo.

Če ne to, pa bi si Velika Britanija zaslužila oblast, ki bi britanske interese, ne ameriških, vsaj občasno dala na prvo mesto, sicer se kmalu utegne zgoditi, da bodo britanske čete ob boku ameriških korakale v kakšno novo vojno, ki bo za posledico imela novo neizmerno trpljenje. Iran se še vedno zdi dober kandidat za kaj takšnega, manj nevarnih, a tudi krvavih konfliktov, pa je še kar nekaj, na primer tisti v Jemnu ali Somaliji.