Spodaj je prvi del mojega predavanja v Trbovlju za Terro Libero, na temo spleta med rersničnostjo in lažjo.

Najprej bomo začeli v Rusiji. Na projekciji lahko vidite shod pripadnikov prokremeljske skupine Naši v Moskvi. V Kremlju so že zdavnaj spoznali, da je na svoji strani dobro imeti organizacijo, ki lahko ob raznih priložnostih priredi večje shode in s tem dokazuje legitimnost režima. No, nasprotniki v Naših vidijo na pol fašistično organizacijo, ki se bori za interese ruskih elit. Liberalna opozicija je v Rusiji zelo šibka. Lahko verjamete, ali pa tudi ne, rezultatom na volitvah, ampak jasno je, da ima nizko podporo in se vrti le okoli nekaj znanih imen.

Naši na shodu v Moskvi

Razlogov za takšno stanje je gotovo več, ampak na tem mestu se bomo posvetili samo medijem. Večji mediji so že v Jelcinovih časih bili trobila močnejših oligarhov, s Putinom in novim tisočletjem pa so postali trobila Kremlja, saj si je novi predsednik podredil, zlepa ali zgrda, kakor v primeru Khodorkovskega, ki tiči v zaporu in Berezovskega, ki je pobegnil v Veliko Britanijo, vse večje medije. Ni pa si podredil spleta.

Tukaj nastopi mlada dama iz Nahodke, Tatyana Korchevnaya po imenu. Nič posebnega, v našem svetu popolnoma neznana, v Rusiji tudi. Razen na spletu, na njenem blogu, ki je spadal med najboljše politične bloge v ruskem jeziku. Nekaj besed z njenega bloga, ki se navezujejo na predavanje:

‘Ampak ker mi, opozicija, nismo imeli denarja za časopise in nas niso spustili na televizijo, nam je preostal samo en medij – ne najbolj popularen, ampak še vedno najbolj svoboden – internet. Odločitev, ali ga popolnoma prepustiti uradni propagandi ali se boriti in si pridobiti vsaj majhen delček prostora, je bila na nas.

Še več, internet je bil edini medijski prostor, kjer je bilo mogoče dobiti povratno informacijo in dialog. Kjer je to moralo biti vzpostavljeno. Navsezadnje, kdo ve, kako ljudje reagirajo na program za programom na glavnem državnem televizijskem programu. Na forumih, na live journalu (v Rusiji zelo priljubljena platforma za bloganje) lahko opazuješ občutke ljudi, odkriješ njihova mnenja.’

Najprej, mladi dami lahko verjamemo, ali pa tudi ne, bolj pomembno je namreč, da nam pove nekaj o delovanju na spletu, tudi če bi se njena izpoved izkazala za navadno laž, za poizkus oblasti opozicijo prikazati v grdi luči ali samo za kakšno osebno maščevanje dovčerajšnjim prijateljem. Za tistih pet minut, kolikor so o njej govorili, je vzbudila nekaj pozornosti, potem pa je vse skupaj potihnilo, nekaj kar zna sicer na spletu biti zelo običajno.

In kakšna je njena zgodba? Korchevnaya je marca lansko leto na svojem blogu objavila prispevek, ki se občasno bere kot vohunska zgodba, v katerem je priznala, da je bila del poizkusa ruske opozicije, ljudi povezanih z Drugo Rusijo Garija Kasparova, na spletu svoja stališča prikazati kot bolj razširjena, kot v resnici so. Kot je zapisala zgoraj, se je opozicija z oblastmi enakopravno lahko borila le na spletu.

Liberalna opozicija ima trenutno rusko oblast za slabo kopijo stalinistične Sovjetske Zveze

Po njenih besedah, so jo rekrutirali za delo na spletu. Najprej so jo pohvalili, da zna dobro debatirati, jo pozvali, naj napiše krajši priročnik za novince, kako na spletu dobro debatirati, predstavljati svoja stališča, operirati z dejstvi in ko je to naredila, so ji poslali letalsko karto za Moskvo. Sodelovala bi naj v skupini ljudi, ki se med seboj osebno ne bi poznali, domnevno za to, da če bi katerega izmed njih oblasti priprle, ne bi mogel izdati ostalih. Poznali bi se le po vzdevkih. Vsak član skupine bi dobil nekaj vzdevkov, tri ali štiri. Potem bi se včlanili na različne forume, vsak pod enim izmed svojih vzdevkov in si začeli ustvarjati zaupanje. Če bi šli na forum, na katerem bi se člani pogovarjali o poeziji, bi recimo najprej pohvalili kakšno pesmico, se spoprijateljili z drugimi člani. Potem pa, na neki točki, tako mimogrede, omenili recimo ‘hej, a ni žalostno, da so policisti oni dan tako pretepli opozicijske demonstrante’ ali kaj podobnega. Recimo, ‘v tej državi je vse tako slabo’ in tako naprej.

Ko bi se enkrat začela debata in če bi bil ta uporabnik sam proti dvema ali trem, ki bi trdili drugače, imeli drugačno mnenje o opoziciji, o oblasti, bi uporabil kakšen svoj drugi vzdevek, ali pa na pomoč poklical druge člane skupine. Tako bi se na forumu naenkrat zdelo, kot da je ljudi, ki podpirajo opozicijo, mnogo več, kot jih je v resnici. Na spletu se ustvarja nova realnost. Ko naključni bralec nekega foruma, ali pa recimo nekega članka, naleti na ogromno komentarjev v prid eni strani, pomisli na to, da je zagovornikov te strani pač veliko. Tudi če je sam drugačnega mnenja, si mora priznati, da jih je veliko, če pa sam nima dodelanega lastnega stališča, lahko celo prevzame mnenje večine. Nekako tako bi naj to potekalo. Če že ne v tiskanih medijih, če že ne na televiziji, potem bi opozicija vsaj na spletu lahko širila svoj vpliv in dajala občutek, da glavni mediji prikrivajo pravo stanje v družbi, da lažejo.

Korchevnaja je iz te igre izstopila. Razlogi niti niso pomembni, pomemben je sam način delovanja, poizkus manipulacije. Strinjati se gre z njenimi besedami, da ‘ko imaš dostop samo do omejenih informacij, se tvoje znanje, tvoja vera, tvoja mnenja vsa vrtijo okoli tiste informacije.’ Če imaš dostop samo do vladnih medijev, imaš omejen pogled. Ampak, kot je spoznala mlada dama iz Nahodke, lahko manipulira tudi opozicija, ki se sicer bori za več svobode.

Se nadaljuje…