Nekdanja guvernerka Aljaske in kandidatka za mesto podpredsednika ZDA v McCainovi kampanji, je zanimivi tip politika. Kljub vsej negativni publiciteti se ji v republikanski stranki še vedno uspeva držati dokaj visoko. Tako bo marca v Arizoni  v pomoč pri kampanji Johna McCaina; kljub temu da je po porazu proti Obami med obema taboroma letelo vse polno obtožb, sta politika ostala v prijateljskih odnosih.

In potem, zakaj ne bi McCain izkoristil vsake pomoči, ki jo lahko dobi.

Sarah Palin nagovarja povprečnega Janeza in pri tem vse njene napake, vso njeno neznanje, vsi njeni spodrsljaji, celo pomagajo, da se temu povprečnemu Janezu lahko približa. ‘Glejte, nisem elitistka,’ se glasi sporočilo. ‘Sem ena izmed vas.’  Kadarkoli jo kdo označi za neumno, se njena volilna baza počuti napadena. To se je v preteklosti zgodilo pogosto, saj veliki mediji z vzhodne in zahodne obale  marsikje v osrednjih ZDA že tako veljajo za elitistične in liberalne, ko pa se novinarji, komentatorji in analitiki začnejo norčevati iz tipa ljudi, ki bi jim lahko rekli kar ‘rednecks’, ko se zgražajo nad nerazgledanostjo kandidatke, ki jih podpirajo ljudje, ki sami niso preveč razgledani, pride do mobilizacije in strjevanja vrst okoli voditelja.

Saj ne, da bi bil tak antiintelektualizem kaj posebnega. Politiki, ki v prvi vrsti ne nagovarjajo profesorjev, sodnikov, zdravnikov, strokovnjakov vseh vrst, razgledanega prebivalstva,  ne bodo dali toliko na to, da bi zveneli pretirano intelektualno, pač pa se bodo tudi v  besednjaku želeli približati svoji volilni bazi. Težko je z učenimi tujkami nagovarjati zbrane vaščane, ki se po večini ukvarjajo s kmetijstvom in jim ni mar delovanje političnega sistema, dokler je cena za njihove proizvode zadostna za dobro življenje.

Sarah Palin je pač šla izredno nizko, tako nizko, da je postala v sramoto marsikateremu republikanskemu politiku, ki se trudi pobrati zmerne, sredinske volivce, ali na svojo stran celo pridobiti kakšnega dolgoletnega volivca demokratov. Vprašanje tukaj je, ali je svojo igro zavestno izbrala, da bi nekega dne z njo uspela, ali pa je po naravi takšna.  To vprašanje se pri politikih pogosto postavlja, saj za njihove spodrsljaje njihovi nasprotniki radi krivijo navadno neumnost, vendar pa si potem taisti kritiki ne znajo odgovoriti, kako to, da tem politikom uspe prilesti tako visoko in tako spretno izkoriščati naivnost množic. Lahko, da za vsem stoji strategija in je neumnost le zaigrana. Dober primer tega je bivši ameriški predsednik Bush.

Nič ne kaže, da bo Sarah Palin kmalu potonila. Še več, na predsedniških volitvah 2012 jo lahko še kako vidimo. Ne gre ji sicer pripisovati možnosti zmage, tudi če bo glede na padajočo podporo trenutnemu predsedniku Obami, republikanski kandidat imel kar nekaj možnosti. Bati se je le poneumljanja volilne baze, poneumljanja celotne politične debate, ki zna biti v ZDA, pa tudi drugod po svetu, že zdaj zelo površna in osredotočena na obraze, ključne besede in slogane.