Kakor jaz to vidim, imamo v slovenskem političnem prostoru volivci dve alternativi, dva načina vladanja, ki pa zanimivo nista identična s politično barvo. Na eni strani je bolj avtoritarni, trdi način z velikim voditeljem in predanimi verniki, na drugi mehki način, temelječ na kompromisih, z vodjo, ki podrejenim bolj kot ne pušča proste roke.

Torej, na eni strani sta Janez Janša in Gregor Golobič, na drugi pa Borut Pahor. Če bi se Pahorjeva kariera končala, če bi ga zrušili ali bi frustriran nad slovenskim političnim prostorom odšel sam, bi naenkrat imeli kar dve Janši, enega oranžnega in drugega rumeno modrega. Saj ne, da bi Zaresovci to priznali, navsezadnje so bolj odprta druščina kot SDS-ovci, a stvari so vsaj do problema Ultra šle naravnost v to smer, za večino pa tudi po aferi ni bilo govora, da je z glave ministra Gregorja padla krona. Je pač car. Dobesedno.

O Janezu Janši in stanju znotraj SDS-a ne gre izgubljati veliko besed, ker smo v preteklih letih videli že vse, tudi uničevanje konkurence sicer prijateljskih strank. Na desnici bi pač naj bil samo en vodja, pod njim pa ena stranka.

Na levici je malo drugače, ker vendarle tipičen volivec teh strank ni toliko nagnjen k poveličevanju enega in edinega zveličavnega vodje, v kolikor pač ne gre za generacijo ljudi, ki še vedno v nebo povzdiguje tovariša (za druge zločinca) Tita.  Po drugi strani niti ni enega samega voditelja, ki bi z lahkoto prekašal vse druge, da bi se ljudje lahko zbirali okoli njega in v njem prepoznali klasično vodilno osebo. Vsem trem, Katarini Kresal, Borutu Pahorju in Gregorju Golobiču, gre priznati, da imajo določeno privlačnost, a hkrati tudi dovolj napak, da se ne morejo povzdigniti nad druge in s tem se razbitost levice nadaljuje. Verjemite, programi strank imajo s tem še najmanj, saj živimo v dobi obrazov in ključnih besed, ki mnogo bolj kot poglobljene analize in daljnosežni programi prepričujejo volilno telo, za koga se odločiti.

Seveda se vedno znova postavlja vprašanje, kako za vraga Borutu Pahorju vse tako dobro uspeva, kako to, da vlada že zdavnaj ni padla in da se lahko celo zgodi, da bo na naslednjih volitvah spet zmagal. Njegov način vladanja bi lahko poimenovali kar Pahorjev eksperiment. Ogromno ljudi sicer misli, da sploh ne vlada, ampak je le lep obraz, ki pojma nima, kaj se godi okoli njega ali pa nima dovolj moči, da bi uveljavil svojo voljo. Druga bolj logična razlaga je, da gre za poizkus novega načina vladanja, ki ne sloni več na močnem voditelju, ampak na sodelovanju, ki se pogosto sprevrže v bolj glasen dialog in iskanje kompromisov, kar potem predvsem tisti, željni trde roke, razumejo kot brezvladje, ki se ne more končati drugače kot s popolnim polomom.

Odgovor bi lahko bil, da je alternativa pač preprosto slaba, da se Pahor še vedno zdi bolj pošten, če ne že bolj sposoben od konkurence. Drugi odgovor je, da  predsednik vlade dobro razume, kaj vžge v Sloveniji in se v skladu s tem tudi obnaša. Kritike na račun njegovega čiščenja kopačk in podobnih podvigov so  čisto mimo, ker ne gre za nič drugega, kot poizkus približati se ljudem. Čisto ameriško.

Ampak tukaj ne bo govora o pomanjkanju alternative Pahorju, pač pa o pomanjkanju alternative tema dvema načinoma vladanja.  Resnici na ljubo se namreč zdi, da bi ljudje predsedniku vlade želeli vsaj malo več odločnosti,  Janši pa nekaj manj. Stranko z voditeljem, ki bi ne zahteval popolne poslušnosti, ki bi dovoljeval različna mnenja, a bi ob pravem času presekal pogovor in uveljavil svoje. Torej, vse je dejansko le v slogu vladanja, v tem, da ob pravem času, na pravem mestu, storiš, kar je potrebno, ne pa da mencaš in daješ vtis slabiča ali pa udariš po mizi in zahtevaš izpolnitev svoje volje še preden je izraženo kakšno drugačno mnenje in s tem daješ vtis diktatorja.

Mogoče je prav tukaj mogoče najti odgovor, zakaj kljub velikim problemom vlade pri reševanju gospodarskih in drugih problemov, opozicijska SDS ne pridobiva, Zares pa se znotraj koalicije tudi ne krepi. Ljudje bi radi nekaj drugega, nov obraz, nov način vladanja, ki bi jih prepričal bolj, kot to, kar imajo pred seboj zdaj. Saj ne, da bi ga lahko kje našli. Prej se zdi, da je slovenska politična scena zacementirana in bo takšna, kot je zdaj, še kar nekaj časa, najhuje pa, kar se lahko zgodi, je da končamo z dvema velikima strankama z dvema podobnima tipoma voditeljev na levici in desnici in se povrnemo v obdobje pred drugo svetovno vojno. V čas torej, ko so ljudje hodili v različne gostilne in se včlanjevali v različne športne klube, na podlagi političnega prepričanja.

Tega naša demokracija resnično ne potrebuje. Posledice bi namreč lahko bile resnično krvave, če bi Evropa zabredla v kakšno hujšo gospodarsko in politično krizo in bi se slovenski narod znašel v razmerah, ko bi naenkrat spoštovanje človekovih pravic in demokratične norme ob vseh pretresih bile zelo vprašljive.

Bolje vzdržati v trenutnem stanju in upati na uspeh Pahorjevega eksperimenta in zaupati, da smo Slovenci resnično zmožni živeti v bolj sproščenem sistemu brez velikega vodje na vrhu, ki nam govori točno kaj in kdaj moramo storiti, da smo se sposobni odločati sami in da občasnih kregarij ne jemljemo kot znamenje razpada, ampak prej kot znamenje odprte debate o tem, kaj bi bilo treba narediti, da nam bo vsem šlo bolje. Tudi če to pomeni naraščanje apatije med ljudstvom.

Alternative pa, no, zdaj je ni ravno videti, mar ne.