Saj veste, kako so volitve po raznih zahodu neprijaznih državah pogosto označene za nedemokratične in koliko imajo o tem povedati tako politiki, kot tudi novinarji in  predstavniki raznih nevladnih organizacij. Če oblasti prepovejo kandidaturo samo enega predstavnika opozicije, če prepovejo samo en shod, je to že dokaz, da so volitve nedemokratične in da je potrebna najmanj revolucija, ki bo pometla s temi grdimi sovražniki svobode, demokracije in ameriškega kapitalizma.

No, v Iraku so se Američani med drugim borili za demokracijo. Tako so vsaj rekli, čeprav niti sami niso v to pretirano verjeli. Slišalo se je lepo, lepše od iskanja orožja za množično uničenje, ki ga niso potem nikoli našli, lepše od preganjanja teroristov, ki so se v državi razpasli šele potem, ko je padel stari režim. In potem so imeli volitve, zgrajene so bile demokratične institucije, ki so večinskim šiitom omogočile prevzeti oblast v državi, ne da bi se kaj veliko upirali tuji nadvladi in kljub temu, da so njihove stranke še kar naprej vzdrževale svoje dobre stike s sosednjim Iranom, sicer velikim nasprotnikom ZDA.

Mediji so na Irak večinoma pozabili. Število žrtev med tujimi vojaki, pripadniki iraških varnostnih sil, uporniki in civilisti je močno upadlo, Američani so se bolj ali manj zaprli v svoja oporišča, država je končala v nekih čudnih razmerah, ko je dejansko zavladal krhek mir, ki ga tu in tam pretresajo eksplozije in napadi in v razmerah neporavnanih političnih računov. Demokracija to še gotovo ni, a komu bi to bilo mar.

Tako so oblasti pred marčevskimi volitvami zavrnile kandidaturo petsto kandidatov. Govori se, in zakaj temu ne bi verjeli, da je večina sunitskih Arabcev. Glavni razlog naj bi bila njihova povezanost z nekdanjo Sadamovo oblastjo, a prej gre za krepitev šiitske prevlade v državi, ki so ji do prihoda Američanov vladali suniti.

Bo kdo posebej glasen, če volitve v Iraku ne bodo najbolj demokratične in če se bo vzpostavila avtokratska oblast šiitskih političnih strank? Težko. ZDA bi se rade umaknile, a to na tak način, da bi še naprej nadzorovale državo, po možnosti z mrežo vojaških oporišč, ki bi tam ostale za vedno. Irak bi lahko bil čudovita odskočna deska za posredovanje kjerkoli v regiji, ameriške oborožene sile pa se nimajo navade umikati, o čemer priča na stotine vojaških oporišč po vsem svetu. Vladajoče v Washingtonu ne zanima toliko, ali je Irak napredna demokracija ali ne, saj jih to ne zanima niti v Centralni Aziji, v Egiptu ali Saudski Arabiji, pač pa  ali bodo izpolnjeni njihovi interesi.

In kam gre Irak? Kdo bi vedel. Morebiti v smer šiitske diktature, bolj verjetno v smer njihove prevlade pod fasado demokracije, ki pa v resnici ne deluje, mogoče celo v razpad države na tri dele. Nihče več naivno ne pričakuje, da je parlamentarno demokracijo možno preprosto presaditi kamorkoli po svetu. Podoben eksperiment v Afganistanu to pravkar dokazuje in svetovni mediji se mu  posvečajo mnogo bolj, kot včerajšnji vojni, ki drsi v pozabo. Saj je mogoče razumeti željo Washingtona, željo Američanov, da bi na Irak pozabili, pozabili na svoj poraz, razumeti željo strategov, da bi iz poraza vseeno povlekli nekaj koristi, tudi če to pomeni izdati demokracijo.