Oranžnega obdobja v Ukrajini bo kmalu zagotovo konec. Kar so nekateri imenovali za demokratično revolucijo zoper koruptivno oligarhično in prorusko oblast, se je izteklo dokaj klavrno. Glavna junaka oranžne revolucije, ki je za svoj uspeh veliko dolgovala tujim silam, Viktor Juščenko in Julija Timošenko, sta se kmalu sporekla in posledica je bil neusmiljen boj, ki je poraženca revolucije Viktorja Janukoviča že skoraj pripeljal do zmage.

Za mesto predsednika se poteguje osemnajst kandidatov, a sedemnajstega januarja, na dan volitev, skoraj gotovo še ne bo zmagovalca. V drugem krogu bi naj potem pred Julijo Timošenko slavil Janukovič. Predsednica vlade Timošenkova kljub vsemu svojemu populizmu in kljub vseh Ukrajincev, ne samo zahodnih, kot to počne trenutni predsednik, do zdaj ni zmanjšala razlike, da bi se lahko v drugem krogu veselila zmage. Tega se tudi zaveda, zato že zdaj govor o tem, da Janukovič pripravlja prevaro. Veliko vprašanje je seveda, ali si Ukrajinci res želijo novih množičnih shodov po večjih mestih in ponovitev oranžne revolucije. Ob vsej apatiji prej ne.

Po vseh političnih pretresih, po plinskih vojnah, gospodarskem razsulu in manipuliranju s svinjsko gripo, tudi v zahodnih prestolnicah ne pričakujejo nič posebnega. Kakor da bi se vdali in spoznali, da je Ukrajina prevelik zalogaj in da je ni mogoče preprosto nadzorovati, potem pa vključiti v NATO in EU, kjer bo še en pokoren satelit. Ali, kot je šel pred leti uvodnik v The Moscow Times, je Rusija lahko čakala, medtem ko je bilo že od začetka jasno, da bo nadzor nad Ukrajino zahod stal denar, ki ga pa ne bo vedno pripravljen dati, s tem pa se bo tudi Ukrajina obnašala bolj neodvisno in bolj preudarno do velike vzhodne sosede. Do tega je tudi prišlo.

Zmaga Janukoviča ne pomeni avtomatske uvrstitve Ukrajine v rusko interesno sfero, kakor tudi ne pomeni konec plinskih sporov. Stvari so vse preveč zapletene, Ukrajina vse preveč pomembna in velika, da bi bila le nepomembni satelit, ki bi se ga dalo z lahkoto porivati sem ter tja kakor kakšno ogromno državo igračko. Zahod se bo pač moral sprijazniti, da je z oranžnim obdobjem dokončno konec, Ukrajinci pa bolj zreli, da bi se dali še enkrat naplahtati z obljubami o življenju v zahodnem raju, ki ga zahod seveda nikoli ni bil sposoben prinesti. Po drugi strani bodo tudi v Moskvi morali prej ko slej spoznati, da imajo na zahodni meji neodvisno državo, ki je kljub svoji globoki razklanosti na zahodni in vzhodni del, kljub svojemu razbitemu političnemu sistemu, še vedno zmožna povzročati številne nevšečnosti in bo to lahko počela še vse do trenutka, ko bosta končana Južni in Severni tok, s katerima bo Kijevu dokončno odvzeta možnost izsiljevanja.