Medtem, ko je za zelo veliko Slovencev preteklo leto nedvomno bilo slabo, sam tega ne morem trditi. Še več, bilo je eno najuspešnejših doslej. V službi je šlo vse na bolje, doma je bilo nekaj velikih investicij, kupil sem nov avto, zdravje se mi je popravilo. Zasebno življenje bom vseeno pustil ob strani in se bom posvetil samo svojemu pisanju, tako na tem blogu, kot tudi drugje.

Najprej o zaslužku. Zdaj že lahko rečem, da sem s pisanjem zaslužil več kot predlani, ko mi je vse skupaj naneslo 550 evrov. Vira leta 2008 sta bila le dva, Blogorola in Drugi svet,  v letu 2009 pa spet sva, Drugi svet in Razgledi. Od oglasov, ki sem jih imel na tem blogu, nisem dobil nič, ker sem ob nizkem obisku prej obupal. Obiska je bilo sicer več kot predlani, 62000 proti 56000, kar kaže na rahel porast ob sicer manj prispevkih. Denar mi sicer služi kot nek indikator o mojem napredku, saj z vsakim plačilom dobim potrdilo, da pišem koliko toliko dobro in upam tudi, da se malo izboljšujem.

Na začetku leta sem si zadal pisati manj od trideset prispevkov na mesec in več prispevkov za druge. Proti koncu leta mi je to končno uspelo. Prispevkov na Jinovem svetu ni več toliko, pišem pa še za Drugi svet, Razglede, Politikis in Zasavje, s čimer sem skoraj povsem izpolnil svoje načrte po pisanju v čim več različnih okoljih.  Kar se tiče kvalitete prispevkov, zaradi velikega števila marsikaj še vedno ostaja na ne preveč zavidljivi ravni. Lahko bi bilo bolje, vendar pa še vedno delam napako, da svojih prispevkov ne pustim ležati kak dan, da bi jih potem spet predelal. Eden izmed razlogov, zakaj tega ne delam, je da se dolgi prispevki, v katere je bilo vloženega veliko dela, ne berejo, medtem ko ima lahko kakšna na prvo žogo napisana stvar o precej nepomembnem dogodku zelo veliko obiska. Zdaj pa si predstavljajte, kako neumno se počutim, ko preberem ne vem koliko člankov o neki temi, vse desetkrat premeljem in na koncu pridem na dan s prispevkom dolgim več kot 1000 besed, pa tega nihče ne bere.

To vprašanje, pisati čim bolje in imeti manj bralcev, ali pisati čim bolj rumeno in imeti ogromno bralcev, je zelo težko in se seveda ne postavlja samo meni. Najlažje je prilepiti joškasto bejbo in gledati, kako se obiskovalci kar sipajo.

Na začetku prejšnjega leta sem si zadal, da se bom usmeril na eno področje. Zdaj je že jasno, da je to Rusija in vse kar zadeva največjo državo sveta. Resnica je takšna, da bi lahko pisal še veliko več. Ogromno sem se namreč v tem letu naučil, naročil sem si kar nekaj knjig, ki jih sicer v naših knjigarnah ni in počasi napredujem. Tudi pri ruščini. Drugi semester se mi bo začel naslednji mesec in iskreno upam, da jo bom v nekaj letih solidno obvladal. Druga stvar je iskanje ruskih prijateljev, mojih tipalk o občutenjih navadnih Rusov, do katerih razen preko spleta nimam dostopa. Tako si po dolgem času spet dopisujem preko spleta.

Moj cilj je vedeti čim več o Rusiji, o ljudeh, ki jo naseljujejo, o zgodovini, o gospodarstvu, literaturi. Posledično si želim pisati čim boljše prispevke o Rusiji. Kakor kaže, letos ne bo zneslo, da bi državo tudi obiskal, saj so finančne obveznosti že zdaj visoke, bodoče investicije pa bodo pobrale večino zaslužka.

In ker si na začetku leta radi delamo načrte, si ga bom tudi jaz glede mojega pisanja. Glede števila, sem se že prejšnji mesec odločil, da je 28 prispevkov povsod kjer pišem, povsem dovolj. Malo moram tudi začeti eksperimentirati s slogom, predvsem tukaj na Jinovem svetu. Zdi se mi namreč, da zdaj pišem kot kakšen obrtnik, vidim novico in v pol ure napišem 800 besed dolgo kolumno, pri čemer mi misli skoraj vedno tečejo na enak način in potem celo uporabljam zelo podobne stavke.

Pričakujte kakšen dolg članek o Rusiji. Teh bo več kot lani. Čutim, da bi moral več pisati o slovenski politiki, čeprav se mi pogosto zdi zelo malenkostna in nepomembna. In da, bom še napisal kakšno daljšo biografijo, popravil pa bom tudi že vse do zdaj napisane. Če jih že imam, zakaj jih ne bi še dodeloval.  O tako imenovani vojni proti terorizmu bom pisal še naprej. Enkrat moram že napisati prispevka o filmu Nebeško kraljestvo in knjigah Severni sij.  Če bom naletel  na kakšno dobro zgodbo, jo bom tudi delil z bralci.

Kakšnih drugih ciljev si ne bom zadajal. Mogoče bi se mi zdelo vredno poskusiti napisati kakšno pismo bralca večjemu slovenskemu časopisu, napisati prispevek še za kakšno drugo spletno stran ali blog, za katerega zdaj ne pišem, najti kakšno zelo dobro zgodbo v okolici in jo poskušati prodati kakšni reviji ali časopisu. Ampak to so potem tisti malo bolj oddaljeni cilji. Dovolj dela bom imel že z življenjem zunaj bloganja, tako da si v resnici ne morem privoščiti namenjati več časa za pisanje, kot do zdaj.