Priti domov, prižgati televizor, se namestiti na kavč in uživati, zadnje čase ni ravno nekaj, kar bi še počel. Razen poročil na vseh vrstah programov, še najmanj slovenskih, ne gledam več veliko televizije, ker me preprosto skoraj nič več ne gane. Zato je redko, da sem kakor danes  ob pol petih malo gledal Voyager na HTV 2.

No, kar me je pripravilo k razmišljanju, je naslednje. Na ladjo pridejo neki poslanci in kapitanka Janeway stori vse, da bi tem bitjem ugajala, da jih ne bi užalila. Celo njihov tradicionalni nagovor se nauči in ga izreče v dobrodošlico. Stvar je v tem, da to marsikaj pove o kulturi tistih, ki so serijo posneli in tudi o ZDA. Če gremo še dalje, tudi o vsem zahodu. Namreč, zakaj se prilagajamo? Zakaj bo ameriški politik v arabskem svetu hodil naokoli, se veselo smehljal in pozdravljal s Selam alejkum? Njegova žena, ali pa političarka, bo obvezno pokrita.

Zakaj toliko truda ugajati? Zakaj imperialno silo, ki pobije na tisoče ljudi, zanima, da se ji ne dogodi kakšen diplomatski spodrsljaj? Zakaj preprosto ne rečejo: Naredili boste tako, kot mi rečemo, ali pa vas bomo vse pobili! Ali, ko so že pogosto tako arogantni: Vaša religija nas nič ne briga, pokleknite pred svojimi gospodarji! Saj veste, v stilu kakšnega pobesnelega imperatorja, ki je prišel vladati, ne pa poslušati.

Verjetno bo to posledica naše tolerance do drugačnosti, naše želje ne prizadeti nikogar, spoštovati njegove vrednote, njegovo tradicijo. Kar je seveda v nasprotju z željami po vojaškem obvladovanju sveta. Tako pridemo do tega, da je na eni strani leporečje, na drugi pa potoki krvi.