Ob vseh preigravanjih scenarijev ameriških vojn po svetu, sploh tistih v Iraku in Afganistanu, ob slikanju ‘pravih motivov’ za vojne, pravih strategij, pravih razlogov, se tisti o ameriški izjemnosti najprej zdi za lase privlečen. Saj veste, ZDA se gredo vse te vojne zato, ker njihovi vladarji, ker njihovo prebivalstvo v resnici verjame, da so  izjemna nacija, da imajo odgovornost po vsem svetu razširiti demokracijo, svobodo, srečo in kar je še podobnega.

A morda tu iz mene samo govori evropski cinizem. Evropejci smo sploh zelo cinični. Sami sebi pravimo realisti. Veliko smo se naučili iz zgodovine, vemo, kam nas je pripeljala naša ljubezen do nasilnega reševanja problemov, kam nas je pripeljala naša vasezagledanost, aroganca, naše prepričanje, da smo najboljši na svetu in da je za vse druge najbolje, če jim vladamo mi, ker bodo le tako napredovali na višjo stopnjo razvoja in bodo dosegli materialno preskrbljenost in srečo.

V tem zgodnjem enaindvajsetem stoletju ne sprejemamo več odgovornosti za svet. Naučili smo se, vsaj upamo lahko, da se imperializem velikokrat skriva za leporečjem o človekovih pravicah, svobodni trgovini in napredkom. Ko bi reševali Afriko, bi jo v resnici na novo kolonizirali. Ko bi pomagali ubogim domorodcem, da se rešijo svojih hudobnih zatiralcev (recimo v Sudanu), bi jih v resnici zasužnjili in sami prevzeli vlogo gospodarjev.

Prav zato nam je tako težko verjeti, da bi kdorkoli na tem planetu še kaj počel iz prepričanja, da dela prav, da koristi ne le sebi, ampak vsemu svetu. Američani na primer. Američani in njihove vojne, od tiste proti komunizmu, do te zdaj proti terorizmu. Preprosto jim ne verjamemo. Raje vse skupaj razlagamo kot požrešnost na nafto, kot obrambo imperialnih pridobitev, kot širjenje vpliva v Centralno Azijo, kot varovanje države Izrael, kot navadno pogoltnost in željo po moči. Da bi res verjeli v to, da Američani verjamejo v svojo izjemnost, da so svetilnik na vrhu hriba, ki s svobodo osvetljuje ves svet, ne, tega ne moremo.

Tako Tomaž Mastnak v Dnevnikovem  komentarju pod naslovom Norost in norost iz druge roke piše prav o tej ameriški izjemnosti. O Cheneyju, bivšemu podpredsedniku, ki  da je afganistanski govor ameriškega predsednika zminiral s tem, da je le tega obtožil, da ne verjame v to ameriško izjemnost. O Thomasu Friedmanu, kolumnistu New York Timesa, ki verjame v to izjemnost:

Ta ‘American exceptionalism’ je skrajšava za ‘idejo, da so Združene države posebna nacija, da smo največja nacija, ki jo je človeštvo kdaj koli poznalo’. In kot take imajo Združene države zgodovinsko poslanstvo - osrečiti človeštvo.

Piše tudi o Obami, ki tudi verjame in piše o tem, da  ga ‘ta duh spominja na blaznost.’ Evropejec. Le kaj bi bilo tako izjemnega na ZDA?

Mnogi se sprašujemo, le kakšni so pravi razlogi ameriške vojne v Afganistanu. Jasno se zdi, da bi bil umik najboljša rešitev, saj bi s tem privarčevali ogromno denarja, velike škode pa tudi ne bi utrpeli. Če bi Pakistan postal nestabilen, bi  hkrati postal problem Indije, ki hitro postaja velika sila in ZDA ne bi bilo treba posegati v dogajanje. Mogoče se pravi razlog skriva v dominaciji Centralne Azije in v gradnji imperija v tej pomembni regiji, se sprašujemo. Mogoče je vse povezano z odnosi z velikimi silami Rusijo, Indijo in Kitajsko. Mogoče je malo povezano tudi s proizvodnjo in preprodajo mamil.

Kaj pa, če je res, da se ZDA v Afganistanu borijo za demokracijo in svobodo?  Kaj pa, če njihovi vladarji resnično verjamejo, da so izjemna nacija, ki ne more izgubiti vojne, če je le pripravljena vztrajati do konca? Kaj če menijo, da njihovo bogastvo, njihovo znanje, njihova vojaška moč, zadoščajo za še tako nesmiselne in dolgotrajne vojne? Kaj če so povsem izgubili stik z realnostjo in se jim iz Washingtona, da, mogoče celo iz oporišč sredi Afganistana, dozdeva, da so imperij svetlobe v boju proti mračnim silam, radoživi in napredni pustolovci v boju proti azijskim tolpam, neke vrste Špartanci, ki hrabro branijo napredek pred zaostalostjo in misticizmom perzijske Azije?

Razumno vse skupaj ni. Vse bi bilo boljše, kot to stopicanje na mestu, ki se ga gredo ameriški strategi.   Z umikom bi privarčevali, z večjo brutalnostjo bi prej zmagali, s takšnim načinom vodenja vojn kot do zdaj pač vse skupaj zavlačujejo in ne morejo priti do zanje zmagovitega konca. Mogoče zato, ker nekje v sebi resnično verjamejo besedam o dobrem imperiju? Hja, saj se še imperij nočejo imenovati, kakor da ves svet ne bi videl, kaj v resnici so in da je republika že zdavnaj potonila.