‘Če ne boste prenehali s temi smešnimi politikami tipa korenček in palica, bomo v prihodnje sprejeli nove pristope in resno zmanjšali naše sodelovanje z IAEA,’ je v nedeljo povedal Ali Larijani. Isti dan je parlament sprejel zakon, s katerim je za skupine, ki nasprotujejo zahodnim vplivom, namenil 20 milijonov ameriških dolarjev. Odnosi med islamsko republiko in zahodom se zaostrujejo tudi z napovedjo, da bodo v Iranu gradili kar deset obratov za obogatitev urana, vse velikosti Natanza.

Pa bi kdo rekel, da vojna ni možna. Še več, medtem ko se v Teheranu ne pustijo spraviti v kot, grožnje od zunaj kar naprej prihajajo. Kar je še huje za Iran, je da očitno Rusija ni pripravljena prodati naprednega orožja, tako da od sistemov S300, če bo prišlo do vojne, ne bo nič. Te protiletalske sisteme bi iranske oborožene sile lahko dobro uporabile v boju z napadajočimi izraelskimi ali ameriškimi letali. Tudi je Rusija vsaj navidez vedno bolj pripravljena podpreti zahodno linijo. Kakšni so razlogi strategov v Kremlju, ne vemo, če pa se odločijo prodati Iran, pa stvari gotovo niso dobro premislili.

Po najnovejši politiki predsednika Medvedjeva, bi lahko Rusi v zameno za izdajo Irana pričakovali ameriško pomoč pri njihovi modernizaciji. Torej, morebiti dostop do nekaterih tehnologij, preko prodaje določenih podjetij seveda, pa tuje investicije. Protiraketni ščit v vzhodni Evropi bi lahko bil del sporazuma.  Ker Američani radi prelomijo svoje obljube, kar so že pokazali pred dvema desetletjema, ko so na sovjetski umik iz vzhodne Evrope reagirali z nenehnim širjenjem proti mejam novonastale Rusije, se zdi sklepanje takšnih sporazumov neumno. Razen časa, ki ga ZDA izgubijo z ukvarjanjem z Iranom, Rusija ne pridobi nič. Američani lahko takoj potem, ko uničijo islamsko republiko in ko se konča gospodarska kriza, nadaljujejo s svojimi oblegovalnimi manevri okoli Rusije, veliko vprašanje pa je, ali bo največja država na svetu v prihodnjem desetletju res uspela z modernizacijo in se tako okrepila, da bodo vsaki takšni poizkusi že obsojeni na propad.

Na tem mestu se zdi naivna iniciativa ruskega predsednika, za nov evropski varnostni sporazum, ki bi dejansko nadomestil NATO pakt in tako Rusiji odstranil poglavitnega nasprotnika. Kakor da bi ZDA bile pripravljene dopustiti kaj takega.

Nevarnost izgube Irana za Rusijo ni samo v tem, da bi Teheran lahko podpiral islamske skupine na Kavkazu, ampak v tem, da se z zlomom režima mul Američanom odpre pot v Centralno Azijo. Dokler imajo namreč ZDA v Iranu sovražnika in ne sodelavca, lahko Rusi svoje pozicije v Centralni Aziji branijo kar tam. Ko so enkrat Američani v Teheranu in prodirajo proti severu, se  fronta premakne na njihove dolge meje. Kakor so stvari postavljene zdaj, s katastrofo v Afganistanu in problemi v Pakistanu, Kremelj samo pridobiva  s stabilnimi razmerami in gospodarskimi vezmi v ’stanih’, medtem ko se mu ni treba pretirano bati ameriškega vmešavanja. Še največjo grožnjo jim predstavlja mogočna Kitajska.

Kakor je pokazala nedavna raziskava, veliko Američanov kljub nasprotovanju vojnama v Iraku in Afganistanu, napad na Iran celo podpira. Po vsej propagandi to niti ni presenetljivo. Največji problem Obamove administracije je seveda, da nima od kod vzeti vojakov. V Afganistan jih gre na tisoče, v proračunu pa ni denarja, da bi kdo ve kako povečali ameriško vojsko. Tudi če bi na voljo imeli denar, to ni enodnevni projekt. Kar ostane, so letalski napadi.

ZDA imajo v regiji dovolj letalskih sil, da lahko napadejo kadarkoli. Nasprotnik ne poseduje veliko modernih protiletalskih sistemov, letalstvo pa je po večini zastarelo, tako da ne more braniti svojega zračnega prostora. Ameriška letala bi zelo hitro dosegla popolno zračno premoč in bi obvladovala nebo nad islamsko republiko in bi lahko po mili volji napadala cilje po vsej državi. Problem seveda nastopi, ker s tem vojne skorajda gotovo ne bi bilo konec in bi se v Teheranu lahko odločili za pošiljanje svojih borcev v Irak in Afganistan, kjer bi se z Američani soočili na kopnem. Njihove lovke so še daljše, saj se prav zdaj bije vojna v Jemnu, kjer živi ogromno Šiitov in bi jih Iran lahko podprl. Hezbolah je njihov zaveznik in bi lahko napadel Izrael. Do upora bi lahko prišlo tudi drugod po zalivu. Prav tako bi s protiladijskimi raketami iranska mornarica lahko napadala tankerje v zalivu, kar bi Američani le težko preprečili. Skratka, cena vojne bi bila previsoka.

V Teheranu so se očitno odločili tvegati. Če jim uspe svoj jedrski program razviti zdaj, ko se ZDA soočajo z vsemi zgoraj naštetimi težavami, bodo na zeleni veji. Tvegajo seveda, da jih napadejo Izraelci, ali pa da ti k napadu pregovorijo Američane. Vendar pa se to zdi upravičeno tveganje. Groženj namreč ne bo konec, ne glede na to, kako bo islamska republika ravnala, saj glavni problem ni jedrski program, pač pa v ozadju stoji zamenjava režima. Kakor je pokazala Severna Koreja, se včasih splača kljubovati mednarodni skupnosti.