Pred manj kot letom dni sem se spraševal, ali je hrvaško slovenski spor le preusmerjanje pozornosti. Pri tem se mi je zapisalo tole:

Državi sami nista sposobni razrešiti svojih problemov in kakor kaže, jih niti v prihodnosti ne bosta. Edini logični odgovor na to kolobocijo je mednarodna arbitraža, s pogojem seveda, da se obe strani že v naprej zavežeta, da bosta spoštovali njene rezultate.

Smešno. Rešitev je bila vedno na dlani nekateri smo nanjo kar naprej opozarjali, ampak potrebno je bilo tako dolgo, da smo vendarle spoznali, da brez arbitraže ne gre. Če vse skupaj zaradi preračunljivosti nekaterih na obeh strani meje vseeno pade, se bodo problemi vlekli še daleč v prihodnost, državi pa jih sami nikoli ne bosta rešili, razen če bo ena drugo k vdaji prisilila z vojno.

Veseli me tudi, da s Pahorjeve strani ni šlo samo za preusmerjanje pozornosti s težkih gospodarskih razmer, ampak za iskreno željo rešiti skoraj dve desetletji trajajočo neumnost. No, razen če ga k popuščanju v resnici niso prisilili od zunaj, iz Washingtona in Bruslja, česar pa v resnici  (še) ne moremo vedeti.