Ali pač le norca? Življenje alpinista Tomaža Humarja se je končalo na gori, daleč proč od Slovenije. Večina tistih, ki ga zdaj objokuje in mu poje slavospeve, ga bo kljub prisegam pozabila že jutri ali pojutrišnjem. Pav tako večina tistih, ki so njegove podvige imenovali za norost brez primere in njegovo smrt za zasluženo plačilo norcu, ki je namesto, da bi doma skrbel za svojo družino, bližnje, kraj, romal smrti naproti.

Priznam, tudi jaz ga bom pozabil in se ga bom spomnil šele, če bom kdaj prebiral ta zapis ali če bodo mediji zopet izpostavili koga podobnega njemu, kar je skoraj gotovo, saj je med nami kar veliko takšnih, ki svoj mir, svoj smisel življenja, iščejo v ekstremnih podvigih. Da bodo izpostavili zgodbo človeka, ki bo v nevarnosti po svoji krivdi, veliko manj pa zgodbe ljudi, ki dnevno umirajo v tisočih zaradi lakote in pomanjkanja zdravil, je  v naravi medijev, ki dobro razumejo, da so nekateri vredni več od drugih in da se njihove zgodbe bolje prodajajo.

Vsekakor tukaj ni vse črno belo, ne moremo samo reči, da je umrl junak ali da je umrl norec. Prej nekaj vmes. Tudi je to del večje zgodbe o zapečkarjih, ljudeh, ki ostajajo doma, pridno delajo in si ne drznejo prestopiti točno začrtanih meja svojega sveta in o ljudeh, ki jih vleče onkraj, nekam drugam, v novi svet. Potrebni si oboji. Brez prvih ne bi bilo stabilnosti, ne bi bilo vsega tistega, brez česar moderna civilizacija ne more obstati. Brez drugih ne bi bilo napredka, iskanja novih poti, svet bi ostajal na istem in človeštvo se ne bi premikalo naprej.

A pri tem je seveda potrebno ločiti med zapravljanjem denarja in energije v raziskovanje stvari, od katerih bomo morebiti kdaj v prihodnosti imeli koristi vsi in med ljudmi, ki samo noro tvegajo svoja življenja za neke cilje, ki ne koristijo nikomur, razen njihovim notranjim potrebam. Osvajanje gora spada med slednje, saj dvomim, da kateri od njih na Himalaji išče nafto ali plin. Gre pač za neko notranje gonilo, ki ga večina ne razume, opravičevanje vsega skupaj z nekim bednim nacionalizmom, češ, ponosni smo lahko, da je to pa to dosegel Slovenec, pa tudi ni na mestu.

Odpovedal se bom izrekanju sožalja in petju hvalnic, saj se mi je vse skupaj zagabilo že ob Drnovškovi smrti, smrti človeka, ki so ga nekateri kovali v zvezde, čeprav je bil očitno že precej duševno moten. Bilo je veliko govora o odgovornosti, o pomoči tistim, ki imajo manj od nas, celo Afrika nas je naenkrat zanimala, če pa pogledamo zdaj, vidimo da od tega, od vse te energije ni ostalo skoraj nič. Ljudje se pač radi dobro počutijo in delati se, da če žrtvuješ minimalen del svojega premoženja in se pred drugimi postavljaš s svojo človekoljubnostjo, v resnici veliko ne pomaga. S tem ne pravim, da se je upravičeno zapreti v svoj dom in odmisliti vse, ki jim ne gre tako dobro kot nam. Ne! Pomagati je treba, vendar malo bolj ponižno in tiho, predvsem pa z manj pompa. In predvsem, konstantno, ne samo kadar hočemo pomiriti svojo vest.