Prihod odrešenika

Ni še minilo leto dni od izvolitve Baracka Obame za ameriškega predsednika, leto dni od dneva upanja, ki je mobiliziral množice Američanov, da so po vojaški katastrofi Iraka, Bushevih nesmislih in grozeči gospodarski krizi, ki je prišla za leti vedno večjega razslojevanja, izbrali demokratskega kandidata. V tem času je ameriški predsednik šarmiral svet, hkrati prodajal podobo mirovnika in vojaškega stratega, ki ne bo pokleknil pred uporniki svetovnemu imperiju, zagovarjal univerzalno zdravstveno zavarovanje doma in popuščal nasprotnikom in se veliko kazal medijem.

Da bi razumeli njegovo delovanje, moramo pogled usmeriti na prehojeno politično pot v Chicagu in na način, kako si je prvi temnopolti Američan sploh uspel priboriti mesto predsednika. Chicago velja za mesto z visoko stopnjo korupcije in politično uspeti tam, pomeni igrati umazano igro zadovoljevanja interesov močnejših skupin, hkrati pa pomeni ob pravem času izdati svoje manj pomembne podpornike. Pomeni tudi, in Rahm Emanuel, človek, ki Obami zvesto stoji ob strani je mojster v tem, ustrahovati taiste podpornike, kadar je to potrebno. Če kaj, potem je Chicago pravi obraz umazane politike, ki jo lahko in jo tudi velikokrat proizvede predstavniška demokracija zgrajena na številnih nasprotujočih si interesnih skupinah. Tukaj seveda ne smemo pozabiti na mobilizacijo volilnega telesa. Podoba politika je izredno pomembna in Obama je s svojimi ljudmi uspel ustvariti pivid mesije, ki bo rešil Američane in svet. Spretno je bil izkoriščen internet, glavni mediji pa so se do ušes zatrapali v kandidata z odličnimi govorniškimi sposobnostmi. Na koncu je človek, ki v Afganistan pošilja na tisoče dodatnih vojakov, dobil še Nobelovo nagrado za mir. Pred nami se kaže mojstrovina politične manipulacije.

Ne samo ZDA, večino sveta je zajela Obamomanija

Kdo je Barack Obama? Kaj sploh hoče? Je socialist, ki hoče omejiti moč ZDA v svetu, doma pa uvesti komunizem? Je samo lep obraz ameriške oligarhije, ki iz zakulisja še vedno vleče vse niti, medtem ko se Američani in svet pustijo varati dobro uigrani predstavi? Da bi si odgovorili na to vprašanje, se moramo najprej vprašati o naravi ameriškega imperija in o razmerah v svetu. Posameznik namreč ne more sam odločati o smeri v katero pluje mogočna ameriška ladja, lahko le daje ton že zastavljeni politiki.

Več iger oslabljenega imperija

Stara resnica se glasi, da pri zunanji politiki ZDA nimajo dveh strank ampak eno samo in da se ta imenuje vojna stranka, a bolje bi jo bilo imenovati imperialna stranka. Namreč, moč in ugled ZDA sta povezana z imperijem vojakih oporišč, zavezništev, dominacije ameriškega dolarja in svetovnega gospodarskega sistema ustvarjenega za ameriške potrebe in tega se ameriška oligarhija in politika dobro zavedata. Tega se seveda zavedajo tudi ameriški vojaški strategi, pa številni intelektualci, ki nočejo videti vzpona konkurence, ki bi utegnila promovirati drugačne ideale kot Washington. Kakorkoli je že vpliv ZDA v svetu slab, nihče ne ve, kaj bi v svetu širila kitajska ali ruska velesila. Vse te sile stojijo skupaj, ko gre za širjenje in ohranjanje ameriškega vpliva in bodo enotnost ohranjale še v naprej, čeprav se bo navzven zdelo, da si nasprotujejo. Mar nam vojni v Iraku in Afganistanu ne dokazujeta, da se le nadaljuje stara politika? V Iraku je še vedno več kot 100000 ameriških vojakov in zdi se, kot bi se nadaljevala Busheva politika podkupovanja nasprotnikov in postopnega umikanja bojnih sil ob ohranjanju političnega vpliva, medtem ko Obama zdaj sili v Afganistan in destabilizira Pakistan, s tem pa pripravlja mnogo hujšo vojno, kot je bila in je tista v Iraku. Če ne verjamete, po poročanju The New Yorkerja je demokratski predsednik v svojem kratkem času na oblasti avtoriziral več napadov z brezpilotnimi letali v Pakistanu, kot prej njegov republikanski predhodnik v treh letih.

Če imajo ameriške elite interes ohraniti svojo premoč v svetu, pa ne morejo drugače, kot se soočiti z vzponom drugih sil in s posledicami svojega imperialnega naprezanja. Desetletja zapravljanja denarja za ohranjanje vojaške premoči so zahtevala svojo ceno, sam svetovni gospodarski sistem je na koncu privedel do hude slabitve ameriškega gospodarstva, nenehno zadolževanje je ogrozilo ameriško valuto, številne vojaške operacije po svetu in izkazana dvoličnost sta zapravili ameriški ugled. Washington se tudi le težko zanese na svoje zaveznike, ki so se v preteklega pol stoletja navadili, da jim ZDA nudijo varnost, sami pa v obratni smeri nikdar niso bili pripravljeni narediti veliko. Vse to jih sili k temeljitemu premisleku, kaj storiti, da bi ohranili svojo premoč. Obamove reforme, kakorkoli klavrne že so, moramo razumeti v okviru dojemanja sveta takšnega kot je, prav tako pa moramo gledati na ameriško obnašanje na zunanjepolitičnem področju. ZDA so resnično v težki situaciji in potreba po spremembah, ki bodo povrnile sijaj imperialni zgradbi, so velike. Kar nekateri imenujejo razprodajo ameriške moči, popuščanje diktatorjem in nasprotnikom ameriške dominacije (takšne obtožbe letijo na Obamo), je samo racionalno prilagajanje razmeram v svetu, ki ne dopuščajo več pretiranega vmešavanja Washingtona, saj je ta vedno bolj odvisen od dobre volje drugih velikih sil, hkrati pa na voljo nima dovolj moči, da bi se lahko vpletal v druge vroče vojne razen Iraka, Afganistana, Pakistana in nekaj manjših operacij po svetu.

Če bi ZDA bile v tem trenutku tako močne, kot so bile za časa propadanja Jelcinove Rusije, bi se Obama obnašal, kot se obnaša zdaj? Bi bila njegova administracija pripravljena popuščati glede protiraketnega ščita na Poljskem in Češkem v zameno za rusko podporo pri pritiskanju na Iran? Težko verjetno. Clintonova doba nam je namreč pokazala, da so demokrati prav tako kot kasneje Bushevi republikanci nagnjeni k enostranskemu premagovanju ovir, ki se postavijo na pot njihovi imperialni politiki. Naj nikogar ne zavede večji poudarek na soglasju zaveznikov, saj sta prej Clinton, zdaj pa Obama, pač večja mojstra pri prepričevanju zaveznikov, da podprejo njune ideje, kot je to bil Bush.

In kakšna sploh je ameriška zunanja politika? Kot vidimo v primeru Hondurasa, je več kot pripravljena podpreti državni udar, da bi s tem omejila moč regionalnih tekmecev, čeprav se na zunaj seveda poudarja nekaj povsem drugega. V primeru Kitajske je jasno, da je usoda ameriškega gospodarstva odvisna od odločitev Pekinga in zato ni tako zelo težko žrtvovati sicer dokaj dvoličnih obtožb na račun kitajskega zatiranja Tibetancev in Ujgurov in kršenja človekovih pravic. Washington si trenutno ne more privoščiti, da bi se zameril Kitajski in zato tega tudi ne bo storil. V časih recesije v ZDA srednje kraljestvo hitro raste, industrijska in tehnološka baza je vsak dan večja, sistem zavezništev, velikokrat podkrepljen s kitajskimi svetovalci, inženirji in vojaki na terenu v državah po svetu, je vedno bolj razpreden. Država ima ogromne rezerve in ni rečeno, da ne bomo kmalu dočakali dneva, ko bo prav Kitajska ena izmed držav, ki bodo ameriški dolar nadomestile z neko novo svetovno valuto.

Podobno je z Rusijo, ki pa le ni tako močna in je njeno moč mogoče omejevati s sistemom zavezništev v vzhodni Evropi in na Kavkazu. Obama Rusiji ne popušča, ampak si kupuje čas. V primeru protiraketnega ščita malo popusti, potem pa je spet govora o postavljanu Patriotov na Poljskem; dobro namreč ve, da lahko vladarji Kremlja storijo skoraj vse, kar si želijo na svojih mejah, pa zdaj ZDA tega ne morejo preprečiti, z ameriškimi raketami in vojaki v Gruziji in Ukrajini, pa je vsako delovanje skorajda nemogoče, saj bi vodilo v vojno. V tem trenutku lahko ameriški predsednik izbere le nekaj iger, vseh pa ne, kajti na voljo nima dovolj moči, da bi lahko obvladoval ves planet.

Poglejmo, katere so te igre. Najpomembnejša je tista, ki sega vse od Sredozemlja pa pod Hindukuš in je povezana tako z varnostjo Izraela, kot z nadzorovanjem toka nafte. Medtem ko ZDA s sistemom zavezništev nadzorujejo večino arabskega sveta, svojo neodvisnost ohranja še nekaj držav. To sta predvsem Sirija in Iran ter njuni zavezniki v Libanonu. Medtem ko Sirija ne predstavlja strateške nevarnosti zavoljo svoje majhnosti in šibkosti, se Iran spreminja v regionalno velesilo, saj ima zaveznike ne samo v Iraku, pač pa tudi v Libanonu in med Palestinci, po drugi strani pa lahko igra zaščitnika šiitskega prebivalstva, ki ga je v arabskem svetu, na ozemlju ameriških zaveznikov, kar nekaj. Prav zato je potrebno Iran zlomiti in ZDA počnejo vse, da bi jim to uspelo, čeprav se soočajo z omejenostjo svojih sil v regiji in z iranskimi zavezniki po svetu, predvsem z Rusijo in Kitajsko, ki lahko izničijo večino ameriških gospodarskih sankcij. Za razliko od Busheve zaletavosti, Obama skuša na svojo stran spraviti čim več zaveznikov in kaže, da mu to tudi uspeva. Pri tem je nujno potrebno, da razen Evropejcev pridobi še arabske države.

Medtem ko je slabitev Irana projekt sedanjosti, predvsem pa prihodnosti in je vsaj njen vojaški del težko izvedljiv, so ZDA vpletene v dve vojni, v Iraku in v Afganistanu, v kateri so vložile ogromno vojaštva, denarja in opreme, ne da bi pri tem prišle do zase pozitivnega rezultata. A Washington se še nikakor ni predal, tudi če obe vojni nažirata same temelje imperija, ki ga hočejo obraniti. Težko je razložiti trmo ameriških elit, razen da gre za strah pred izgubo ugleda svojih oboroženih sil kot nepremagljivih in izgube vzvodov moči na ključnem območju.

Ameriški imperij je vedno bolj utrujen

Čeprav je Kitajska večji potencialni nasprotnik kot Rusija, pa so ZDA mnogo bolj pripravljene preizkušati potrpežljivost in odločnost ruskega medveda. To je tudi lažje, saj si pri tem lahko pomagajo s številnimi zavezniki, medtem ko pri Kitajski ne kaže, da bi uspeli mobilizirati ključne države, to so Japonska, Južna Koreja, Tajvan in Filipine v enotno fronto. V vzhodni Evropi po drugi strani kar mrgoli nasprotovanja in sovraštva do Rusije in ZDA lahko to izkoristijo in tudi bodo izkoristile. Druga velika igra ameriške zunanje politike je torej nadaljevanje hladne vojne, ne glede na leporečje, ki si ga je privoščil Obama in ne glede na to, da ZDA potrebujejo rusko pomoč tako za preskrbo svojih sil v Afganistanu, kot za nadaljnjo izolacijo Irana. To tudi pojasnjuje njihova nasprotujoča si sporočila, ki včasih kažejo na lepše, drugič spet na slabše vreme v odnosih.

Mimo teh dveh iger, si ZDA v tem trenutku na zunanjepolitičnem področju ne morejo privoščiti veliko. Latinska Amerika se je počasi oddaljila, ne da bi ZDA karkoli storile, le z državnim udarom v Hondurasu in s krepitvijo vezi s Kolumbijo si krepijo svoje pozicije in slabijo predvsem vpliv Chavezove revolucije. V Evropi računajo na nacionalistične elemente, ki nasprotujejo nadaljnjemu združevanju kontinenta. V Afriki smo priča polovičarskemu prilagajanju zahtevam raznih človekoljubnih organizacij, sploh v primeru Sudana.

Omejitve doma

Dolgoročno je za prihodnost ZDA mnogo bolj pomembno, kaj se bo zgodilo doma. Že desetletja namreč izginja industrijska baza, delovna mesta se selijo v tujino, država nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, na področju šolstva je marsikaj neučinkovitega in razvoj mnogokrat sloni na uvoženih študentih. Vendar pa so to problemi ZDA kot države in veliko vprašanje je, ali enako čutijo tudi elite. Tem je važno, da obdržijo oblast in dostop do virov financiranja in tako ni nič čudnega, da tisti, ki so jih pred meseci reševali davkoplačevalci, zdaj veselo zapravljajo denar za visoke nagrade, ne da bi se počutili kakorkoli krive.

Tukaj se lahko vrnemo nazaj k predsedniku Obami. Gotovo veliko govori o pravičnosti, vendar pa njegova dejanja kažejo, da je človek elit z nekaj prebliski bolj progresivnih politik, torej da je docela pripadnik demokratske stranke, stranke ki podobno funkcionira že kar nekaj časa in ki ščiti svoj del ameriške oligarhije, medtem ko promovira bolj liberalne vrednote od republikanske stranke. Ves sistem je zgrajen tako, da ščiti prave vladarje za prestolom, mogočne multinacionalke, vojaško-industrijski kompleks, velike medijske hiše in vse druge, ki nekaj pomenijo v državi, pri tem pa je predsednik Obama le nov obraz še vedno enakega imperija. To tudi pomeni, da bodo njegove reforme prej kot k izboljševanju življenj navadnih Američanov usmerjene h krepitvi ZDA kot celote in s tem tudi elit, ki jim vladajo. Celo popravljanje zdravstvenega sistema spada v to kategorijo, saj krepi podporo prebivalstva režimu, ne pa da se ti morajo spraševati, zakaj je lahko v državah, ki za zdravstvo namenjajo pol manj glede na procent BDP, le to bolje urejeno. To, da se bo pri tem dejansko izboljšala kvaliteta življenj veliko Američanov, je samo še plus, ki lahko prispeva k boljšemu spanju tako predsednika, kot ljudi, ki ga v tem projektu podpirajo.

Predsednik ZDA je dokaj omejen pri svojem delovanju tako znotraj, kot tudi zunaj države, čeprav velja, da je na zunanjepolitičnem področju predsednik dejansko kralj. Po drugi strani  seveda mora upoštevati   razmere v svetu in  stanje države, ki ji vlada in stanje v tem trenutku ni ravno dobro. K vsemu temu moramo prišteti samo institucionalno zgradbo ameriškega političnega sistema, ki predsedniku dejansko onemogoča, da bi se doma obnašal kot kralj, ampak mora upoštevati gosto spleteno mrežo interesov vseh, ki so mu pomagali k izvolitvi in vseh članov njegove administracije, bolj in manj sposobnih vsiljevati svoja mnenja. Za razliko od svojega predhodnika, pogosto prav bebavega Georga Busha, Barack Obama kaže znamenja inteligence in samostojnosti pri sprejemanju odločitev, seveda kot že prej omenjeno, v okvirih, ki mu jih omogočajo razmere in možnosti. Velik problem, ki se pojavi na notranjepolitičnem področju, je da razni interesi naenkrat prenehajo delovati popolnoma usklajeno, kot je to primer v zunanji politiki in tako lahko administracija krepi državno birokracijo in si na njej gradi podporo, po drugi strani pa trči ob interese zavarovalnic in v njih najde smrtnega sovražnika. Takšnih področij je kar nekaj in onemogočajo radikalnejše reforme, ki bi državo lahko hitreje popeljale k preporodu.

Kdo je torej Barack Obama in kaj hoče? Po manj kot letu dni njegove vladavine, po uspešni predvolilni kampanji in po njegovih letih v Chicagu, kaže da gre predvsem za medijsko manipulacijo, za nekoga, ki zna navduševati množice, zadaj pa se skrivajo pravi interesi. Kaže, da gre za pretkanega politika, ki previdno tehta svoje možnosti, predvsem pa ščiti ameriški imperij in interese ameriških elit. Da, prej kot socialist, prej kot odrešenik, je Obama le lep obraz ameriške oligarhije. Od njega lahko pričakujemo podobno politiko, kot za časa Clintona, nikakor pa ne neke nove politike, ki bi radikalno spreminjala odnose znotraj ZDA in v svetu.