Pred dnevi je Robert Fisk za The Independent pisal o dogovarjanju o koncu uporabe ameriškega dolarja za trgovanje z nafto. Za arabsko nafto bi naj v prihodnje uporabljali košarico valut od evra, jena, juana, do skupne valute zalivskih držav. Ni trajalo dolgo, da so Fiskovo zgodbo vsi začeli glasno zavračati, še posebej Američani, ki bi jim bilo kaj takega še najmanj po volji.

Napovedi zatona ameriškega dolarja, pa tudi ameriškega imperija, so z nami že kar nekaj časa. Resnici na ljubo je takšne stvari težko napovedovati, res pa je, da ZDA v preteklih letih niso živele posebej vzdržnega življenja in da se jim zdaj vse vrača. Z obrestmi. Kako drugače razumeti vzpon Kitajske in tišino ameriške administracije v zvezi s Tibetom. Celo ameriški predsednik si ne dovoli zameriti se kitajkim oblastem in Dalajlamo odriva na stranski tir. Sploh zdaj, ko je večina sveta (Kitajska ne), sredi gospodarske krize in sta hkrati na seznamu neopravljanih nalog še vedno Irak in Afganistan.

Resnici na ljubo se ne dogaja nič nenavadnega. Doba ameriške prevlade se bo tako ali tako enkrat končala, kakor se je prej še vsaki veliki sili enkrat zalomilo in jo je nasledila druga. Kje so zdaj časi španske premoči, pa britanskega imperija? Bili so celo časi, ko je Rusija obvladovala večino dogajanja v kontinentalni Evropi in so vsi trepetali pred Otomanskim imperijem. In kdo za vraga bi vam znal povedati, da je bila Poljska nekoč največja država v Evropi.

Vprašanje je, kaj bo nasledilo enopolarni trenutek ZDA, ki je nastopil po koncu hladne vojne. Kar nekaj je kandidatov za pomembnejše vloge, med njimi pa je prav na vrhu Kitajska. A bili bi neumni, če bi kar tako s prve Kitajsko že razglašali za novo najmočnejšo silo sveta. Kajti, prav v teh trenutkih se v Evropi kuje nova velesila. Gradbeni elementi padajo na prava mesta, države članice počasi gradijo institucije, ki bodo iz Unije lahko, če ne bo kaj prišlo vmes, ustvarile enotno silo. Tu je potem še Rusija, ki se vrača na svetovni oder. Kakor kaže, se izvija iz demografske krize, saj se je avgusta prvič po zelo dolgem času, rodilo več ljudi, kot jih je umrlo. Potem imamo Indijo in Brazilijo, ki prihajata iz ozadja, pa še nekaj manjših držav, ki si lahko z dobrimi voditelji in pametnimi odločitvami zagotovijo mesto pri mizi velikih.

Prej kot novi enopolarni trenutek, se zdi da je zdaj na vrsti novi koncert velikih sil, kar spet ni nič presenetljivega in nekaj, kar ne bi bilo napovedano (jaz to mnenje delim že kar nekaj let). ZDA ne bodo izginile, saj imajo na voljo vse, zaradi česar so postale velika sila in bodo to tudi ostale. Tudi, če bo njihova moč v prihodnje manjša, kot je bila do zdaj in se bodo v Washingtonu morali odločati o tem, kje bodo še vzdrževali svojo prisotnost in od kod se bo najbolj pametno umakniti.

Vsega seveda ne bodo mogli obdržati, saj so rekordno zadolženi, v prihodnjem desetletju pa bodo rasli mogoče z nekaj procenti, medtem ko bo njihov glavni tekmec, Kitajska, rasla s po deset odstotki letno, že zdaj pa je ogromni posojilodajalec in ogromno investira po vsem svetu. Paradoksalno je ravno v interesu Pekinga, da dolar ne propade, saj bi s tem izginilo tudi ogromno njihovega denarja. Še več, v interesu večine sveta je, da ZDA obdržijo vsaj večino svoje moči in tako naprej živijo tako kot ogromno tržišče, kot v primeru Evropejcev tudi kot veliki zaščitniki zaradi katerega doma ni potrebno razbiti socialne države in povečevati izdatkov za obrambo v svetu polnem konfliktov.