Natančno se spomnim, kje sem bil 11. septembra 2001. V Ljubljani in še elektrike tistih nekaj izredno pomembnih ur ni bilo, tako da sem za dogodke, mlad študent, slišal malo pozneje in sem vse skupaj zasledoval na prenosnem radiu. Začela se je vojna proti terorizmu, sovražnika so kmalu identificirali, čeprav se je prve dni še dalo spraševati o morebitnem napadu ameriških desničarjev pa o številnih teorijah zarote. No, ta trenutek je dokaj hitro minil, razen za zelo majhno skupino ljudi, ki še dandanes ne verjamejo uradni razlagi, in vsa ameriška jeza se je vsipala nad eno najrevnejših držav sveta, Afganistan.

Danes mineva osem let od začetka vojne v državi, ki jo imenujejo pokopališče imperijev. Resnici na ljubo ta uboga država in njeni prebivalci niso vredni vsega prelivanja krvi, saj tam komaj kaj raste, nafte nimajo, kakšna posebna grožnja zunanjemu svetu pa tudi niso. Na tistih letalih, ki so se zaletela v Pentagon in dvojčka, ni bilo niti enega Afganistanca in še najbolj znani gost Talibanov, Osama bin Laden, je bil Arabec, ki si je na njihovem ozemlju gradil zasebno vojsko. Kljub temu je ameriška jeza morala nekje udariti na tla in ker ni bilo mogoče takoj izkoristiti trenutka za vojno v Iraku, kjer pa ZDA so imele prave interese, je najprej na vrsto prišel prav Afganistan in ljudje, ki bi jih dvajset let prej še lahko šteli za ameriške zaveznike v boju proti brezbožnemu sovjetskemu imperiju. Gotovo, Talibani so nastali šele pozneje in so prej posledica pakistanske politike, bin Laden pa je Američanom vsekakor bil znan, prav tako pa mnogi njegovi privrženci, ki so se borili proti Sovjetom. Kar so Američani v Afganistanu sejali, so na koncu tudi poželi in žanjejo še danes.

Osem let po začetku vojne je več nasilja kot v kateremkoli času od začetka operacij. Samo ta teden je v 48 urah padlo 15 ameriških vojakov, Talibani so močnejši kot kdajkoli in širijo svoj vpliv, tuje sile pa na to odgovarjajo z večjim nasiljem. Še 40000 ameriških vojakov bi naj prišlo v državo, k temu prištejmo še vso armado že zbrano tam in jasno nam postane, da bo Afganistan kmalu tako krvav, kot je v preteklih letih znal biti Irak. Z Obamo se je centralna fronta proti terorizmu premaknila iz ene v drugo državo, v bistvu pa so ZDA in z njimi ves svet, ostale pri enakem. Saj ne, da tega ne bi obljubljal, a malo že boli, da ima demokratski predsednik svojo vojno, potem ko je republikanski prej imel svojo in da ni videti kakšne posebne razlike v pristopu. Več sil, več nasilja, vztrajati do konca, to se zdi strategija ameriške zunanje politike včeraj, danes in tudi jutri.

Meni pa se zdi noro, koliko časa je minilo odkar sem na televiziji gledal posnetke padajočih dvojčkov in odkar se je govorilo o ofenzivi na Toro Boro, kjer bi naj ujeli Osamo bin Ladna. Starega parkeljca so očitno vsi pozabili. Tisti, ki ste malo bolj spremljali dogajanje okoli lova nanj, ste verjetno seznanjeni, da so okoli tega Američani nehali truditi že dolgo tega. Je pač bilo bolj pomembno zavzeti Irak, hkrati pa na prostosti pustiti hudobnega bradača, s katerim je bilo mogoče strašiti domače prebivalstvo, kadar se je temu zazdelo, da pa bi denar namenjen za vojne res bolj prav prišel doma, porabljen recimo za zdravstveno reformo, popravljanje cest ali vsaj za nižanje davkov, kaj šele za odplačevanje dolgov, ki so si jih ZDA nabrale tekom mnogih let.

Bo Afganistan pokopališče še enega imperija? Bilo bi smešno, če ne bi bilo tragično. Afganistan ni neko mitsko prizorišče boja imperialnih sil proti divjim domorodcem, ampak predvsem kazen za tiste, ki so tako nori, da gredo svoja sredstva zapravljati za vojno za tako turoben in beden kraj. Ni Osama bin Laden uničil Sovjetske Zveze, propadla je sama od sebe, ker njeni voditelji niso znali popraviti številnih notranjih problemov, hkrati pa so se še šli avanturo v soseščini, ki bi jo lahko mirne volje preskočili. Tudi Američanom se ni treba poditi pod Hindukušem, ampak to počnejo zaradi neke posebne vrste norosti. Mogoče sanjajo o imperiju v Srednji Aziji, mogoče bi res radi izkoreninili ekstremiste v regiji, mogoče samo ne znajo prenesti poraza in se umakniti domov, a trudijo se zastonj, saj bodo na koncu vsekakor plačali višjo ceno, kot bo od vsega skupaj dobička. Ne glede na to, ali bo na koncu Afganistan vzor demokracije, kjer moški spoštujejo ženske, pa če okoli hodijo v mini krilih ali pod burkami.

Afganistan bo pokopališče ameriškega imperija samo, če bodo Američani sami tako nori, da bodo to dopustili. Borijo se namreč proti primitivnim plemenskim vojskam, ki so slučajno solidno oborožene, pa še tega ne gre pretiravati. Če bi na vse skupaj gledali samo iz zornega kota denarja, je vsak padli ameriški vojak vreden nekaj sto Talibanov, včasih pa je še strelivo, ki jo porabijo na enega ubitega nasprotnika, vredno absolutno preveč, da bi se to lahko splačalo na dolgi rok. In tukaj leži bistvo problema. Imperij bi se moral splačati, v tem primeru, kakor prej v primeru Iraka, pa se gotovo ne in tega ni mogoče vzdrževati na dolgi rok. Umik je edina logična odločitev. Umik in prepotrebne reforme doma.