Dolgo časa je v Rusiji veljala politika, da se vso orožje proizvede doma, a že letos so oborožene sile od Izraela kupile za 50 milijonov $ brezpilotnih letal, še večji projekt pa je v delu. Pogovori tečejo o nabavi francoske nosilke helikopterjev Mistral,  kasneje pa bi naj v Rusiji zgradili še več ladij tega tipa. Gre za posle v vrednosti več milijard $.

Pred dnevi je ruski predsednik Dmitrij Medvedjev napovedal, da bo mornarico treba obnoviti v naslednjih desetih letih. Problem je le, da tudi če Rusom v proračun priteče dovolj denarja, nimajo več dovolj dobro razvite proizvodnje, da bi jim to lahko uspelo. To še najbolje kaže polomija s prenovo letalonosilke Indiji, saj se dela nenehno zavlačujejo, hkrati pa raste cena in to za že tako staro, četudi zdaj prenovljeno, letalonosilko Admiral Gorškov. Posledice velike gospodarske krize po razpadu Sovjetske Zveze, pomanjkanja denarja in izgube nekaj ladjedelnic z neodvisnostjo Ukrajine, so očitne, zato ruski mornarici niti ne preostane drugega, kot da si po svetu išče tako proizvajalce, kot tudi njihovo tehnologijo. Vprašanje je le, kdaj se bo podobno zgodilo tudi v drugih vejah oboroženih sil.

Tudi, če ta posel pomeni prvo nakupovanje orožja v državi zveze NATO in s tem svojevrstno sramoto za domačo industrijo, pa je stanje v ruski vojaški industriji takšno, da ni sposobna slediti željam Kremlja po temeljiti obnovi oboroženih sil. Ladja tipa Mistral, ki lahko na krovu nosi 16 helikopterjev, do 70 vozil in bataljon vojakov, je korak v smer večje učinkovitosti ruske mornarice. Ali, kot je dejal Vladimir Visotski, moskovski poveljnik mornarice, bi se lahko ruske sile v Črnem morju ob vojni z Gruzijo mobilizirale mnogo hitreje, če bi na voljo imele takšno plovilo.

Doma so samo vesti o pogovorih naletele na številne kritike. Najprej seveda zavoljo kupovanja tujega orožja, kajti mnogi ne delijo mnenja, da tudi najbolj razvite države niso stoodstotno neodvisne na področju vojaške industrije. Celo ZDA namenijo nekaj denarja za nakup tujega orožja.  Te kritike letijo v prazno, saj se ruske oborožene sile morajo modernizirati, nakupi sodobne opreme v tujini pa pomagajo tudi domači industriji, ki na tak način pridobiva potrebno tehnologijo in izkušnje. Francoska nosilka helikopterjev bo tako pomagala ruskim ladjedelnicam bolj, kot bi zapravljanje denarja za zastarele modele. V preteklem desetletju in pol namreč ruska mornarica v uporabo ni dobila ravno veliko novih plovil.

Drugo vprašanje je povezano z uporabo teh plovil. Za nekatere analitike se postavlja vprašanje, čemu bodo Rusiji služile nosilke helikopterjev, ki lahko na krov vzamejo še stotine vojakov. Morebiti za operacije na drugih koncih sveta, daleč od ruskih meja? Ali le za obrambo interesov v bližnji soseščini? To vprašanje si bodo še najbolj postavljali v ZDA, kjer res nočejo videti konkurence svoji mornariški premoči. Za Ruse same je to stvar strateške usmeritve države: ali se osredotočiti na obrambo svoje interesne sfere ali pa posredovati tudi na drugih območjih. Kot se je vprašal en analitik: ‘So mar te ladje namenjene posredovanju na Šri Lanki ali v Gvatemali?’

Od te strateške usmeritve bo odvisno marsikaj. V preteklih letih smo videli krepitev ruske prisotnosti po svetu, a zavoljo šibkosti gospodarstva in oboroženih sil, ta prisotnost ni bila bog ve kaj, prej le obnavljanje starih vezi in kazanje mišic. To bi se lahko v prihodnosti spremenilo, če bi se Kremelj odločil spet postati globalna sila. Tedaj bi pač za projiciranje sile drugam po svetu potrebovali vse od vojaških oporišč v državah zaveznicah, do moderne mornarice. Cena takšnega obnavljanja imperija bi vsekakor bila visoka, dobiček pa prej ko slej le simboličen in povezan s predstavo o Rusiji kot veliki sili, ne pa z bolj razumnim varčevanjem sredstev za krepitev ključnih sektorjev ruskega gospodarstva in oboroženih sil kot obrambnih, ne pa imperialnih sil.

Poseganje Rusije po drugih koncih sveta bi vzbudilo veliko nelagodja pri sedaj edini pravi pomorski velesili, ZDA, ki s svojimi flotami, najmodernejšim letalstvom in stotinami vojaških oporišč, obvladujejo večino sveta. Posledica bi bržkone bila večje vlaganje v zagotavljanje vojaške premoči, nova oboroževalna tekma. Do te lahko tako ali tako kmalu pride že zaradi kitajskega razvoja. Peking bo prej ko slej primoran svoje gospodarske interese biti sposoben zavarovati tudi s kredibilno vojaško močjo, kar pa pomeni predvsem razvoj mornarice, sposobne posredovati od južne Amerike do Afrike. In potem je tam še Indija s svojimi apetiti.

Kremeljski vladarji morajo dobro premisliti, kaj hočejo za Rusijo. Sovjetski imperij je propadel, ameriški pa tudi komaj prenaša stroške svoje veličine. Ne bi bilo pametno tistih nekaj sredstev, ki jih država ima na voljo, zapravljati za razkazovanje svoje vojaške moči, ko pa jedrski arzenal tako ali tako vse druge velike sile odvrača od neposrednega napada, konvencionalne oborožene sile pa so dovolj, da tudi v takšnem stanju kot so danes, torej dokaj slabo opremljene, lahko zmagajo vsako vojno na periferiji. Modernizacija oboroženih sil je potrebna, ni pa potrebna obnova tako velikih sil, kot jih je Sovjetska Zveza premogla v osemdesetih. V interesu Moskve ni, da vsepovsod tekmuje z drugimi velikimi silami, pač pa da je sposobna braniti svoje meje in vplivati na bližnjo soseščino. Varnost doma, ne v južni Afriki, bo Rusiji omogočala hitrejši razvoj in posledično krepitev statusa velike sile.

Ali bo posel s Francijo sklenjen in bo ruska mornarica v prihodnje posedovala nekaj plovil tipa Mistral bo pokazal čas, pozorno pa bo treba opazovati smer reform ruskih oboroženih sil, saj nam bodo prav te reforme pokazale, kako ruski voditelji vidijo prihodnost svoje države.