To, da večina medijev po svetu preprosto povzema ameriška poročila, priča o še vedno znatni moči ZDA, sploh na področju medijev. Tako nam o številu padlih ameriških vojakov v vojnah po svetu poročajo kar Američani sami in večinoma njihova poročila jemljemo za dokaj verodostojna ali pa se nam z njimi ne da ubadati, tako da, če ameriška vojska trdi, da je v bojih padlo pet vojakov, do tega nismo preveč skeptični.

Seveda, logika gre, da v razviti zahodni državi na dolgi rok ne bi bilo mogoče prikrivati ogromnega števila žrtev, saj bi svojci svoje zgodbe hitro spravili v medije ali pa samo na splet in duh bi ušel iz steklenice. Zato ostajamo pri nekaj tisoč mrtvih v Iraku in mnogo manj mrtvih v Afganistanu in ameriški polom štejemo v stotinah mrtvih, čeprav za prejšnje vojne to ne bi bil nikakršen neuspeh.  Ne letno, takšne izgube so vojske evropskih držav še v preteklem stoletju imele dnevno ali tedensko.

Ampak, že pri samem število ljudi na terenu se nam pokaže, da v Iraku in Afganistanu v resnici ni ’samo’ toliko sil, kot nam to predstavljajo, saj nihče ne šteje vojske plačancev, ki jih je vsaj toliko kot redne vojske. Koliko je žrtev med njimi, nam ne pove nihče, niti to posebej koga ne zanima, saj so vendar samo plačanci in komu bi bilo mar za njihova življenja.

Možno je, da je število mrtvih ameriških vojakov v Iraku in Afganistanu mnogo višje, vendar pa je to nemogoče dokazati in gre samo za predvidevanja. Sumljivo je že, kako zelo se ameriška vojska trudi, da fotografije padlih in ranjenih ne bi zašle v javnost, nihče pa, ali vsaj jaz tega ne vem, tudi ne šteje transportov trupel domov v ZDA. Po drugi strani je res, da se je osebna oprema vojakov in oklep, ki jih varuje, tako zelo izboljšal, na drugi strani pa je sovražnik dokaj primitiven, da ameriški vojaki ne izgubljajo bitk, ampak so samo tarča napadov vseh vrst, po katerih se njihov sovražnik umakne ali preprosto razbeži. Pravega stika med masovnimi vojskami, zaradi česar bi potem bilo ogromno žrtev, niti ne more biti.

Dvomim, da bomo kdajkoli lahko stoodstotno gotovi v število žrtev, po vsej verjetnosti pa se bodo čez nekaj desetletjih zgodovinarji zadovoljili z uradnimi številkami padlih vojakov. Po drugi strani bo mnogo težje s civilnimi žrtvami, saj se že zdaj ‘tam zunaj’ giblje kar nekaj zelo različnih številk. Od milijona mrtvih Iračanov, do nekaj desettisoč. To, da mrtvih civilistov nihče ne šteje tako natančno, kot mrtvih vojakov, nam veliko pove o sami naravi vojne, o naravi medijev pa tudi.