Prišlo je do neizogibnega. Slovenija in Hrvaška sta se tudi zaradi pritiska drugih držav, končno nekaj dogovorili. Posledica ‘tihe diplomacije’ je dogovor, ki bi utegnil dolgoročno nekaj veljati, vendar moramo vseeno ohraniti nekaj dvoma v dobronamernost obeh strani.

Ta tako imenovana tiha diplomacija se je izkazala za edino sredstvo utišanja medijev in podivjanih politikov, ki radi vpijejo ‘izdaja’ in nad izdajalce svete slovenske in hrvaške zemlje kličejo ogenj z neba. V resnici problemi med obema državama nikoli niso bili posebej veliki, takšne so jih naredili le mediji in številni neodgovorni politiki. Če ostanemo samo na slovenski strani, je bilo že dolgo časa jasno, da mednarodno pravo bolj daje prav hrvaški poziciji in da slovenske zahteve stojijo na trhlih temeljih neke nedefinirane pravičnosti.

Slovenski zunanji politiki je tukaj potrebno dati en velik plus, čeprav delo še zdaleč ni končano in se bo zdaj vsa vlada morala soočiti z gnevom mnogih, ki že dolgo časa s svojo nestrpnostjo prav lepo pobirajo podporo mnogih Slovencev. Veliko bo odvisno od medijev, ki znajo biti tako pri nas, kot na sosednjem Hrvaškem, zelo navijaški.

No da, upanje vendarle ostaja, da se stvari premikajo na bolje in da bomo nekega dne videli konec vsem tem na trenutke komičnimi, na trenutke že nevarnim zapletom med državama.