Heh, nekaj smešnega. To sem napisal že pred leti, zdaj pa mi je dokaz, kako se stvari v resnici ne spreminjajo, ampak se vsi vrtimo v krogu. Dobrodošli, to je karneval norosti.

Franc Pomuk je visoko nad sabo zaslišal zloglasno krakanje. Ozrl se je pod nebo in tam je bila: vrana, črna kot smrt. Brž jo je popihal nazaj v stanovanjski blok, kjer je imel svoje stanovanje. Odkar se je začela grozota s ptičjo gripo si je le malokrat upal na plano.

“Tokrat je šlo za las,” je zmajal z glavo, ko je zaloputnil vrata za seboj. Franc Pomuk, sedemdesetletni upokojenec z nekaj kilogrami preveč na svojem životu, rojen Mariborčan in zavedni Štajerc, ki je vse življenje sveto zatrjeval, da Ljubljanica sploh ni reka ampak navaden potok, se je namreč bal. Zelo!

Slišal je grozljive napovedi, da bo ptičja gripa, kuga našega časa, pobrala do 170 milijonov ljudi. Potem so to številko zmanjšali, a njemu je bilo povsem jasno, da so to storili samo zato, da ne bi bilo panike. Ni bil neumen. “Le zakaj bi takoj pokupili vsa zdravila proti gripi, če nič ne bi bilo na stvari,” si je rekel.

Momljajoče se je odpravil v kuhinjo: “Zdaj je na tebi, dragi Franc,” je rekel samemu sebi: “da se prilagodiš razmeram. Če si preživel naciste, komuniste, DEMOS, liberalce in zdaj še janšiste, boš tudi ptičjo gripo. Samo paziti se je treba. Nič drugega.”

V kuhinji si je naš Franc hotel pripraviti kaj za pod zob. Vidite, žene ni več imel, ker ga je zapustila z mlajšim (bil je to njegov zelo čil petinšestdesetletni prijatelj) in zato je postal sam svoj kuhar. A kaj, ko je bilo v teh časih tako težko najti kaj zdravega za pojesti.

Stopil je k hladilniku in se z rosnimi očmi zazrl na majhen spisek. “Čemu vse sem se že moral odreči,” se je zasmilil samemu sebi. Resnično, ko je počila novica o ptičji gripi je naš Franc s spiska črtal perutnino. Jasno je, da je pred leti s spiska črtal tudi govedino. Ko je prišla parkljevka mu ni bilo toliko žal, ker jagnjetine ni nikoli preveč maral. In govorilo se je nekaj o svinjski kugi.

“O za Boga, se bom moral odreči tudi temu?” se je zgroženo vprašal.

Toda tisti grozni trenutek, ko bi se moral odreči vsemu mesu, še ni napočil. “Moji dragi pujseki, nikar me še vi ne zapustite!”

No, da bomo pošteni, se je naš predragi Franc pred leti odrekel tudi paradižniku, ker je nekje slišal, da je rakotvoren. Špinačo je tudi bolj redko videl, kajti tudi tista sicer nič kaj užitna rastlina je bila baje škodljiva. Vse v vsem je naš Franc imel kaj malo izbire s čim si naj polni želodec. Zato je bil povečini na mizi restan krompir.

Toda na ta dan se je zadovoljil s kislim jogurtom in rezino kruha in s takšno nadvse hranilno in okusno pojedino se je spravil pred televizor. A joj prejoj, takoj ko je vklopil to peklensko napravo, ga je zasula cela serija nelepih podob. Tam je razneslo bombo, drugje so poplave odnesle celo mesto, spet drugje je neka skrivnostna bolezen ohromila vse življenje. Brž je izklopil, da mu pritisk ne bi narasel; in izmučen od vseh skrbi je padel na kavč.

“Kakšna sreča,” si je rekel: “da sem na varnem in da sem še toliko pri pameti, da znam skrbeti zase in ne požrem vsega strupenega kar prodajajo v trgovini. Morebiti bom še dolgo živel, ko sem tako skrben.”

Toda, prišlo je vse drugače. Vidite, Franc je imel v bloku soseda, ki ga ni poznal, četudi je živel v stanovanju nad njim. Ta njegov sosed se je imenoval Milan in je bil nekam depresiven človek. Tako mu je nekega dne, ko ga je ta depresija še posebej tlačila, prišlo na pamet, da bi se ubil. Rečeno, storjeno, in že je plin uhajal v stanovanju, Milan pa je brezvoljno ležal v postelji in razmišljal o lepotah ženskega sveta (zato je bil namreč depresiven, ker je te lepote lahko občudoval samo na daleč).

Naš Franc se je medtem lotil jogurta in niti vedel ni kdaj je zgoraj silovito počilo in se je pol stanovanjskega bloka usulo nanj.

Tako je umrl Franc Pomuk, zavedni Štajerc, ki je vedno sveto trdil, da je Laško pivo pač mnogo okusnejše od Uniona. Nekega dne se je nebo (oziroma strop, če smo natančni; in to seveda nismo) zrušilo nanj in ničesar ni bilo kar bi lahko storil zoper to nevarnost.

Hah, od ptičje gripe pa le ni umrl!