Pred dnevom ali dvema je bila na BBC-ju zanimiva debata o tem, ali nas je ljudi na  našem planetu preveč.  Kljub temu, da nas je okoli 6,5 milijard, se prebivalstvo še povečuje, mnogi problemi povezani s tem, pa ne izginjajo, ampak ostajajo na enaki ravni, ali pa se še stopnjujejo. Revščina, lakota, pomanjkanje pitne vode, nezadostna izobrazba in zdravstvo, vse to pesti mnoge predele sveta.

Kakorkoli stvari obračamo, na voljo imamo omejene resurse, za katere moramo skrbeti in jih ohranjati. Res je, da se tehnologija, ki jo imamo na voljo izboljšuje in da bo čez sto let mnogo lažje skrbeti za enako število prebivalcev kot zdaj, a po drugi strani je planiranje zmerne rasti prebivalstva nujno, če hočemo doživeti v svet, v katerem skoraj ne bo več lakote in nepismenosti, svet v katerem bodo veliki večini na široko odprta vrata v lepo prihodnost. Bolje je živeti v svetu, kjer vsi živimo kot potratni zahodnjaki, kot pa da životarimo v bedi. In brez omejevanja rasti prebivalstva to bržkone še nekaj časa ne bo mogoče.

Gotovo je tudi res, da h katastrofalnemu stanju mnogokje po svetu prispeva tudi prevladujoči politično gospodarski sistem razvitih centrov in obubožane periferije. Hrane se namreč pridela dovolj in bi se je lahko še mnogo več, tako da lakote ne bi bilo potrebno tolči nikomur. Tudi na mnogih drugih področjih bi z več vlaganj bilo mogoče popraviti stvari. Vendar se ne smemo slepiti, da je to možno samo s pomočjo razvitih. Dokler v zdaj revnih in nerazvitih predelih sveta ne bodo sami sposobni reševati svojih problemov skozi odprt, nepokvarjen  demokratičen sistem, naklonjen večini prebivalstva in ne le elitam, se ne bo spremenilo nič bistvenega.

Medtem ko se marsikje prebivalstvo še vedno skokovito povečuje (dejansko vedno manj), pa drugod že pada. Pojavljajo se strahovi, kako bo zaposlena populacija lahko poskrbela za vedno večji delež upokojencev. Mislim, da se tega ni potrebno posebej bati. Razvoj gre naprej, mnogo starejših bo lahko in tudi hotelo delati dlje, po drugi strani pa bo vedno manj ljudi lahko proizvedlo vedno več. Že zdaj bi se morali spraševati, ali ni naše potrošništvo že pretirano, čez desetletja pa bo ob podobnem razvoju kot zdaj večje vprašanje kot ali bo dovolj delovne sile, ali te ob naprednih rešitvah ne bo preveč.  Industrija in kmetijstvo namreč zaposlujeta vedno manjši delež ljudi.